Jedro

Ker pa je tožeča stranka ob vložitvi tožbe že plačala takso v višini 1.319 točk, je dolžna za zvišani zahtevek plačati le še razliko med 1.579 točkami in 1.319 točkami, kar znese 260 točk. Sodišče prve stopnje je torej nepravilno odmerilo sodno takso od razlike med prvotno uveljavljenim in zvišanim tožbenim zahtevkom kot da gre za nov samostojni tožbeni zahtevek.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se zato sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu s p r e m e n i tako, da se sodna taksa za zvišanje tožbenega zahtevka tožeči stranki odmeri na 260 točk, kar znaša 4.940,00 SIT.

V preostalem delu (glede opominske takse) se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom odmerilo tožeči stranki sodno takso za zvišanje tožbenega zahtevka na 900 točk, za sodbo na 1.578,95 točk in za sodbo v pridruženi zadevi na 800 točk ter ji odmerilo še nadaljnjih 500 točk opominske takse.

Zoper sklep se v delu, ki se nanaša na odmero sodne takse za zvišanje tožbenega zahtevka in na opominsko takso pritožuje tožnik po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da je bila tožba vložena že leta 1995, zaradi poteka časa pa je tožnik, ki je vtoževal negmotno škodo, svoj prvotni zahtevek, ki se je glasil na 1.450.000,00 SIT, uskladil z zneskom, ki je odgovarjal škodi na dan sojenja. Tožbeni zahtevek torej ni bil zvišan, temveč je šlo zgolj za uskladitev zahtevka s cenami na dan sojenja. Na razliko zahtevka zato ne bi smel še enkrat plačati takse. Predlaga tudi, naj se mu ne zaračuna opominska taksa, ki znaša kar 9.500,00 SIT, saj je samo sodišče ugotovilo, da je prvotno takso za sodbo odmerilo nepravilno in zato opomin ni bil potreben.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožeča stranka je v tožbi z dne 10.07.1995 zahtevala od tožene stranke plačilo negmotne škode v višini 1.450.000,00 SIT, za kar ji je sodišče odmerilo takso na 1.319 točk (ali 14.500,00 SIT ob upoštevanju tedanje vrednosti točke 11,00 SIT). Na naroku dne 17.10.2002 je tožbeni zahtevek zvišala na 3.000.000,00 SIT, kar je obrazložila s tem, da zahtevek po posameznih odškodninskih postavkah usklajuje glede na potek časa. Tako zvišanje tožbenega zahtevka sodišča res razlagajo le kot usklajevanje zahtevka z inflatornimi gibanji, ker se odškodnina za negmotno škodo odmerja po cenah na dan sodnega odločanja, vendar pa to velja le v tolikšni meri, kolikor ne gre za realno zvišanje zahtevka, kar je pomembno v primeru ugovora zastaranja. Na kakšen način se odmeri sodna taksa pri spremembi vrednosti zahtevka med postopkom, pa je predpisano v 25.čl. Zakona o sodnih taksah (ZST). Ta v 3.odst. določa, da se v primeru spremembe zahtevka vzame kot vrednost za plačilo takse spremenjena vrednost za vse tiste vloge in dejanja, ki se vložijo oziroma opravljajo po taki spremembi, če pa se spremeni vrednost zaradi izjave stranke v vlogi, se plača taksa po spremenjeni vrednosti tudi za to vlogo. To pomeni, da se tudi za spremembo tožbe plača taksa po spremenjeni vrednosti, v konkretnem primeru od vrednosti zvišanega zahtevka, to je 3.000.000,00 SIT. Ob upoštevanju vrednosti točke 19,00 SIT se pokaže, da je vrednost zahtevka za odmero sodne takse 157.894 točk, za kar je v 1.odst. 1.tarifne št. ZST predpisana taksa v višini 1% od tolarske vrednosti zahtevka. Taksa za tožbo zato znaša 30.000,00 SIT ali 1.579 točk. Ker pa je tožeča stranka ob vložitvi tožbe že plačala takso v višini 1.319 točk, je dolžna za zvišani zahtevek plačati le še razliko med 1.579 točkami in 1.319 točkami, kar znese 260 točk, oziroma ob upoštevanju vrednosti točke 19,00 SIT 4.940,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je torej nepravilno odmerilo sodno takso od razlike med prvotno uveljavljenim in zvišanim tožbenim zahtevkom kot da gre za nov samostojni tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče je zato sklep sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo.

Ni pa utemeljena pritožba, kolikor se nanaša na opominsko takso. Res je tožeča stranka utemeljeno oporekala višini sodne takse, ki je bila navedena v sodnem opominu z dne 06.03.2006. Vendar pa je opominsko takso sodišče tožeči stranki zaračunalo zaradi neplačane (pravilno odmerjene) takse za sodbo v osnovni in pridruženi zadevi (1.578 točk in 800 točk) ter za zvišanje tožbenega zahtevka. Taksna obveznost za sodno odločbo nastane takrat, ko je obravnava zaključena, če stranka ni navzoča na obravnavi pa takrat, ko se stranki ali njenemu zastopniku vroči prepis odločbe. Tožeča stranka ob nastanku teh taksnih obveznosti takse ni plačala, zato dolguje opominsko takso, ki znaša po 37. tarifni št., glede na to da znaša vrednost neplačane takse več kot 1.000 točk, nadaljnjih 500 točk. V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.