Jedro

Zaradi načela stroge formalne legalitete v izvršilnem postopku izvršilno sodišče ne more dovoliti izvršbe za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od glavnice, če te iz izvršilnega naslova ne izhajajo.

Izrek

Pritožbi dolžnika se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani odločitvi o zavrnitvi nadaljnjega ugovora dolžnika delno spremeni tako, da se ugodi ugovoru dolžnika tudi v delu, kjer je ugovarjal zoper dovolitev izvršbe za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 898,99 EUR od 3. 3. 2008 dalje ter se sklep o dovolitvi izvršbe z dne 18. 9. 2008, opr. št. I 236/2008 razveljavi tudi v tej odločitvi ter predlog za dovolitev izvršbe upnika v tem delu zavrne.

Nadaljnja pritožba dolžnika se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v odločitvi o zavrnitvi ugovora dolžnika zoper sklep o dovolitvi izvršbe zaradi izterjave odmerjenih izvršilnih stroškov upnika in v odločitvi o dolžnikovih ugovornih stroških.

Dolžnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 16. 12. 2008 delno ugodilo ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi z dne 18. 9. 2008 in izvršbo za dne 8. 10. 2008 plačani znesek 898,99 EUR ustavilo, preostali ugovor dolžnika pa kot neutemeljen zavrnilo. Odločilo je tudi, da dolžnik sam trpi stroške vloženega ugovora.

Zoper sklep sodišča prve stopnje v delu, kjer je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžnikov nadaljnji ugovor in odločilo o ugovornih stroških dolžnika, se je pritožil dolžnik. V pritožbi je uveljavljal pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani odločitvi spremeni tako, da se zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 898,99 EUR od 3. 3. 2008 dalje do plačila zavrne, upniku pa naloži v povrnitev ugovorne in pritožbene stroške dolžnika. V pritožbi je navajal, da v izvršilnem naslovu ni bilo naloženo dolžniku tudi plačilo zamudnih obresti, kot je te upnik zahteval v predlogu za izvršbo. Za dovolitev izvršbe tudi za zakonske zamudne obresti tako sodišče ni imelo pravne podlage in je sodišče prve stopnje z dovolitvijo takšne izvršbe izničilo pravnomočnost in izvršljivost izvršilnega naslova, ravnalo pa je tudi v nasprotju z načelom “ultra petitum”. Zato pa je bila odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi takšnega ugovora dolžnika neutemeljena.

Upnik na pritožbene trditve ni odgovoril. Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika zoper tisti del sklepa o dovolitvi izvršbe, s katerim je bila po predlogu upnika dovoljena izvršba tudi za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od zneska 898,99 EUR od vložitve predloga za izvršbo, to je od 3. 3. 2008 dalje, zavrnilo kot neutemeljen, ker je zaključilo, da upnikova pravica do zakonskih zamudnih obresti temu pripada na podlagi v izvršilnem naslovu določenega paricijskega roka in na podlagi določbe I. odst. 338. čl. OZ in II. odst. 299. čl. OZ. Torej na podlagi samega zakona, ne glede na to, da v izvršilnem naslovu zamudne obresti izrecno niso bile prisojene. Izvršilni postopek je postopek, v katerem se prisilno izterjujejo terjatve iz izvršilnih naslovov in verodostojnih listin (čl. 1/I ZIZ) in v katerem velja načelo stroge formalne legalitete, torej vezanosti izvršilnega sodišča na izvršilni naslov. Zato se v izvršilnem postopku ne more izterjevati nič več in nič drugega, kot to izhaja iz izvršilnega naslova. Zato je ob ugotovitvi, da je v izvršilnem naslovu, na podlagi katerega je bila predlagana in dovoljena izvršba, bila dolžniku naložena le brezobrestna obveznost plačila glavnice, sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dolžnikova ugovorna nasprotovanja ugoditvi predlogu upnika in dovolitvi izvršbe tudi za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od tega zneska od vložitve predloga za izvršbo dalje. Pritožbene trditve dolžnika o zmotnosti takšne odločitve sodišča prve stopnje se tako izkažejo kot utemeljene. Pritožbeno sodišče jim je zato ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani odločitvi spremenilo tako, da je ugodilo ugovoru dolžnika tudi v delu, kjer je ta nasprotoval dovolitvi izvršbe zaradi izterjave zakonskih zamudnih obresti od zneska 898,99 EUR od 3. 3. 2008 dalje in sklep o izvršbi tudi glede te odločitve razveljavilo, predlog za izvršbo upnika pa v tem delu zavrnilo.

Ob ugotovitvi, da je bilo dolžnikovo plačilo glavničnega zneska upniku izvršeno za tem, ko je upnik po pravnomočnosti in izvršiljivosti izvršilnega naslova že vložil predlog za izvršbo, je sodišče prve stopnje kljub delni ugoditvi ugovoru pravilno (v skladu z določbo čl. 38/VI ZIZ) zaključilo, da je ugovor dolžnika zoper sklep o dovolitvi izvršbe v delu, kjer so bili dolžniku naloženi v plačilo upnikovi izvršilni stroški v zvezi z vloženim predlogom za izvršbo, neutemeljen, dolžnik pa tudi ni upravičen do povrnitve stroškov takšnega ugovora, saj mu jih upnik ni neutemeljeno povzročil. Zato pa dolžnikove pavšalne pritožbene trditve o neutemeljenosti takšne odločitve sodišča prve stopnje niso utemeljene. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi dolžnika delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani odločitvi delno spremenilo, v preostalem pa pritožbo dolžnika zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v odločitvi o zavrnitvi ugovora dolžnika zoper sklep o izvršbi v delu, kjer je bila dovoljena izvršba zaradi izterjave upnikovih izvršilnih stroškov in v odločitvi o ugovornih stroških dolžnika (2. in 3. tč. 365. čl. ZPP v zv. s čl. 15 ZIZ).

Dolžnik je s pritožbo delno uspel. Ker dolžnikov delni uspeh s pritožbo ni povzročil ustavitve izvršilnega postopka, saj dolžnik še ni poravnal vseh svojih obveznostih do upnika, pritožbeni stroški dolžnika ne predstavljajo stroškov, ki bi mu jih upnik neutemeljeno povzročil. Ker je samo pod takimi pogoji glede na določbo čl. 38/V ZIZ upnik dolžan dolžniku povrniti izvršilne stroške, je pritožbeno sodišče glede pritožbenih stroškov dolžnika odločilo, da te dolžnik trpi sam.