Jedro

Če je nek navidezen posel sklenjen pod vplivom sile oz. grožnje, tak akt ne izgubi svoje temeljne pravne narave – to pa je, da gre za navidezno pogodbo.

Zneski, ki jih je toženec plačeval mesečno, so pokrivali njegovo mesečno preživninsko obveznost za hčerko. Torej niso predstavljali vračanja fiktivnega dolga na podlagi fiktivne (navidezne) pogodbe, marveč so predstavljali izpolnjevanje prikritega dogovora o mesečni preživnini.

Izrek

Pritožbi se ugodi ter se sodba v izpodbijanem delu (točka I. in III.) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje namesto razveljavljenega dela iz prejšnjega postopka odločilo, da se preživninska obveznost zviša od 1.7.2005 na znesek 400,00 EUR. Višji zahtevek je zavrnilo in nazadnje odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

2. Proti sodbi vlaga pritožbo toženec. V pritožbi se sklicuje na vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevek zavrne, podredno pa, naj jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugo sodnico. Pritožnik uvodoma opozarja, da je bila v obravnavani zadevi že izdana sodba, ki je delno postala pravnomočna decembra 2008. Takrat je bilo tožencu naloženo plačevanje preživnine v višini 300,00 EUR mesečno in sicer od decembra 2008 dalje. Tega pravnega dejstva sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni upoštevalo.

Pritožnik sodišču očita, da je napačno upoštevalo dejstvo, da je bilo v drugi pravdi ugodeno njegovemu kondikcijskemu zahtevku v višini 19.800,00 EUR. Iz priloženih sodb je jasno razvidno, da se ta zahtevek nanaša na čas, ko je toženec tožnici plačeval mesečne zneske od decembra 2002 do decembra 2005. To pa pomeni, da se ti zneski ne nanašajo na v tej preživninski pravdi sporno obdobje.

Pritožnik sodišču očita, da ni upoštevalo napotkov višjega sodišča iz prejšnjega sojenja. Bistvo teh napotkov pa je, naj se ugotovi, ali plačani zneski spadajo v toženčevo terjatev proti M. A. ali ne. Gre za vprašanje, ali ni torej toženec tega denarja plačeval prav na račun preživninske obveznosti do mladoletne hčerke.

Sodišče tudi ni upoštevalo, katere zneske je v posameznih obdobjih na račun preživnine plačeval toženec. Te zneske pritožnik specificira v točki II. pritožbe.

Pritožnik pa napada tudi odmero preživnine za čas po izdaji sodbe iz decembra 2008. Najprej zato, ker sodišče v izreku ni upoštevalo, da je bil v tem obdobju toženec že zavezan s pravnomočno sodbo, na podlagi katere je dolžan plačevati 300,00 EUR mesečne preživnine. Poleg tega sodišču očita, da je dejanske ugotovitve oprlo na listino v tujem jeziku. Nazadnje pa še obširno napada razloge sodbe, ki ne razrešijo problema njegove brezposelnosti in s tem njegovih preživninskih zmožnosti. Sodišču pripisuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Pritožba je bila vročena tožnici. Njen pooblaščenec je na pritožbo v njenem imenu odgovoril ter izrecno poudaril, da je vsebina vloge takšna kot je, na izrecno željo same tožnice.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da se ni pravilno opredelilo do toženčevih trditev o tem, koliko preživnine je v posameznih obdobjih plačeval tožnici, je utemeljen. Prav tako je utemeljen očitek, da sodišče teh zneskov ni upoštevalo v izreku, pa bi jih moralo.

6. Toženčeve trditve o tem, koliko je plačeval v posameznih obdobjih, so povzete v točki II. pritožbe. Vsa ta dejstva je toženec že pravočasno navedel pred sodiščem prve stopnje. Vse navedene zneske (katerih resničnost je treba najprej sodno ugotoviti, česar do sedaj sodišče prve stopnje ni storilo) je treba upoštevati pri odločitvi, kot se odraža v izreku. Pritožnik ima namreč prav, ko smiselno trdi, da bo sicer tožnica pridobila izvršilni naslov, pred katerim se toženec ne bo mogel braniti z ugovorom, da je obveznost že (vsaj delno) izpolnil. Tako je zaradi pravila o časovnih mejah pravnomočnosti.

7. Prav tako utemeljena je tudi pritožbena graja, da izpodbijana sodba ne upošteva pravnega dejstva, da je v prejšnjem postopku postala sodba že delno pravnomočna in sicer glede zvišane preživninske obveznosti v višini 300,00 EUR za čas od 17.12.2008 dalje. Tudi to dejstvo se mora ustrezno odraziti v izreku sodbe. V nasprotnem primeru je kršeno načelo ne bis in idem, praktična posledica takšnega ravnanja pa je, da tožnica pridobi dva izvršilna naslova za isto terjatev.

8. Po stališču pritožbenega sodišča je treba upoštevati tudi zneske, ki jih je toženec plačeval v obdobju med 1.7.2005 in 17.12.2008. Stališče sodišča prve stopnje, da navedena plačila niso predstavljala plačevanja preživninske obveznosti, marveč je šlo za izpolnjevanje pogodbe med tožencem in zakonito zastopnico tožnice na podlagi pogodbe, ki je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 56/2006-II razveljavljena, je materialnopravno zgrešeno.

9. Namreč: trditve toženca v tisti pravdi (v kateri je nastopal kot tožnik) so, da je bila tista pogodba (glej prilogo A1) v resnici navidezna. Za navidezno pogodbo pa je poleg tega, da med strankama nima pravnih učinkov (50. člen OZ (1)), značilno tudi to, da stranki z njeno vsebino nista mislili resno, marveč sta jo sklenili zato, da bi z njo prikrili nek drug posel. Če pa z njo stranki nista mislili resno (je torej med njima jasno, da je njuna pogodbena volja drugačna), potem ta pogodba vsebinsko (15. člen OZ) sploh ni nastala. Nastal je le njen zunanji videz. Od tod tudi njeno ime.

10. Ker je tako, se sama po sebi ponuja pravilnost toženčeve teze, da plačani znesek ne predstavlja toženčeve terjatve proti M. A.. Zneski, ki jih je toženec plačeval mesečno, so namreč pokrivali njegovo mesečno preživninsko obveznost za hčerko. Torej niso predstavljali vračanja fiktivnega dolga na podlagi fiktivne (navidezne) pogodbe, marveč so predstavljali izpolnjevanje prikritega dogovora o mesečni preživnini. Plačani so bili torej na račun zakonite zastopnice, vendar „za D.“, torej za tožnico, ki je preživninska upravičenka. Kot takšne jih je treba tudi upoštevati (2).

11. Sodišče prve stopnje se s temi dejstvi zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča, numerično ni ukvarjalo. Zaradi zagotovitve ustavno varovane pravice do dvostopenjskega sojenja, pa teh dejstev prvič ne more ugotavljati niti pritožbeno sodišče. To je narekovalo, da pritožbeno sodišče pritožbi tako ugodi, da se izpodbijana sodba razveljavi. Osrednji razlog za razveljavitev je procesno dejstvo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev toženca, da je v posameznih obdobjih plačeval izrecno zatrjevane zneske na račun preživninske obveznosti. Ta procesni položaj ustreza bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (3).

12. Poleg odprave prej navedene bistvene kršitve, naj sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku upošteva tudi to, da je bilo že v prejšnjem postopku delno pravnomočno razsojeno o zvišanju preživninske obveznosti. Pritožbeno sodišče pa ob tem še poudarja, da so utemeljeni tudi tisti pritožbeni očitki, ki se nanašajo na ugotavljanje preživninskih sposobnosti toženca v času po letu 2008. Pritožnik utemeljeno opozarja, da je sodišče ravnalo tako, kakor da toženec skrivaj služi določen denar. Tega dejstva sodišče v razlogih sodbe ni pojasnilo. Razlogi glede njegove preživninske zmožnosti so tako v izpodbijani sodbi vsebinsko prazni. Utemeljen pa je tudi pritožben očitek, da je sodišče dejstva v zvezi s preživninsko sposobnostjo zakonite zastopnice (oziroma dejstva glede narave njenega bivanja v A.) ugotavljalo na podlagi listin v tujem jeziku, česar brez soglasja strank ne bi smelo storiti (226. člen ZPP).

13. Procesno pooblastilo za razveljavitev izpodbijane sodbe je vsebovano v 354. členu ZPP.

(1) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 ter poznejše spremembe tega predpisa).

(2) V drugi pravdi je bilo resda ugotovljeno, da je bila pogodba sklenjena zaradi sile oziroma grožnje in je bila zato tudi razveljavljena. A to ne more spremeniti pravne resnice, da je posel simulacija. Res je, da je bila ta simulacija sklenjena pod vplivom sile oziroma grožnje. To ne spremeni dejstva, da gre še vedno za simulacijo, ki prekriva resnično kavzo in s tem vsebino. Ta resnična kavza pa je preživninska, in kolikor se prikriva z zakonito dolžnostjo preživljanja, so bili zneski plačani v skladu s to obveznostjo ter jih tožnik ne more zahtevati nazaj. To je objektivna pravna resničnost, o kateri v tisti pravdi ni bilo pravnomočno razsojeno. Ker ni bilo, sodišče na drugačno stališče od prej opisanega tudi ni vezano v tej pravdi.

(3) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ter poznejše spremembe tega predpisa).