Jedro

Tožnica ne uveljavlja več pravic iz delovnega razmerja, saj ne zatrjuje, da naj bi bila v delovnem razmerju pri toženki, torej ne gre niti za spor med delavcem in delodajalcem. To pa pomeni, da se je Okrajno sodišče v Celju napačno sklicevalo na določbo b. točke prvega odstavka 5. člena ZDSS-1.

Izrek

Za odločanje v tej zadevi je pristojno Okrajno sodišče v Celju.

Obrazložitev

1. Tožnica je pri Okrajnem sodišču v Celju dne 10. 5. 2012 vložila tožbo za plačilo „odškodnine iz naslova izgubljenih plač in regresa za letni dopust,“ in sicer iz razloga, ker naj bi jo toženka „zavedla s prevaro, da bo opravljala dela za M. P., s.p., C. (v nadaljevanju M. P.) in da je zakonita zastopnica njenega moža,“ in ker za delo, ki ga je opravljala od 12. 10. 2008 do 18. 6. 2009, razen decembra 2008, ni prejela plačila.

2. Okrajno sodišče v Celju se je s sklepom P 267/2012 -6 z dne 7. 6. 2012 izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi in po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo Delovnemu sodišču v Celju. V razlogih sklepa se je sklicevalo na to, da iz tožbenih trditev izhaja, da gre za delovno razmerje, saj je tožnica na podlagi sklenjene ustne pogodbe zahtevala plačilo za vsakodnevno delo, opravljeno na podlagi navodil toženke, ki se je tožnici predstavljala kot zakonita zastopnica samostojnega podjetnika M. P., tožnica pa je bila prepričana, da je v delovnem razmerju. Tudi tožbeni zahtevek se nanaša na neizplačane plače in sorazmerni del letnega regresa. Gre za individualni delovni spor na podlagi b. točke prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004)

3. Delovno sodišče v Celju pristojnosti ni sprejelo in je v skladu s 24. in 25. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) Vrhovnemu sodišču predlagalo, da odloči o pristojnosti. Navaja, da se Okrajno sodišče v Celju nepravilno sklicuje na to, da gre za spor iz delovnega razmerja, saj tožnica zahteva plačilo od fizične osebe na podlagi ustno sklenjene pogodbe o delu in postavlja odškodninski zahtevek v višini vsakomesečnega zneska minimalne plače. Pred Delovnim sodiščem v Celju je že pravnomočno zaključen delovni spor v zadevi Pd 230/2010 (pred tem Pd 328/2009) iste tožnice zoper toženo stranko: 1. M. P. in 2. A. P. za plačilo plač in priznanja delovnega razmerja. Med tem postopkom je tožnica umaknila tožbo zoper A. P., tožbo zoper M. P. pa je sodišče s sklepom z dne 13. 12. 2010 zavrglo, ker je bila vložena po preteku 30-dnevnega roka iz 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Stališče, da gre za civilni spor iz pristojnosti rednega sodišča, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že zavzelo v sklepu Su 29/2011-40 z dne 8. 12. 2011, ko je odločalo v sporu o pristojnosti za vodenje postopka dodelitve brezplačne pravne pomoči na prošnjo tožnice.

4. Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno Okrajno sodišče v Celju.

5. Delovna in socialna sodišča so specializirana sodišča, njihova pristojnost pa izhaja predvsem iz določb ZDSS-1. Ta zakon v 5. členu določa stvarno pristojnost delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih – v a. točki prvega odstavka za odločanje v sporih o sklenitvi, obstoju, trajanju in prenehanju delovnega razmerja, v b. točki prvega odstavka pa o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki.

6. Iz podatkov o kompetenčnem dejanskem stanju izhaja, da je tožnica vložila tožbo zoper toženo stranko A. P. in ne zoper M. P.. Tožbene navedbe v zvezi z obstojem delovnega razmerja se nanašajo le na M. P. in ne na sedanjo toženko. To je tudi razumljivo glede na dejstvo, da je tožnica pred Delovnim sodiščem v Celju že vložila tožbo (v zadevi Pd 328/2009, kasneje Pd 230/2010), s katero je zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri M. P. in od njega tudi obračun in plačilo bruto plač z ustreznimi davki in prispevki ter obračun in izplačilo regresa za letni dopust in da je bila ta tožba v celoti zavržena (1) s sklepom Delovnega sodišča v Celju z dne 13. 12. 2010. Ta odločitev je bila potrjena s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 220/2011 z dne 31. 3. 2011. Razlog za zavrženje je bila vložitev tožbe po prekluzivnem roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR, pri tem pa je bilo tudi glede odločanja o denarnih zahtevkih iz delovnega razmerja pojasnjeno, da je ta odločitev odvisna od odločitve o obstoju delovnega razmerja, saj tožnik lahko uspešno uveljavlja pravice iz delovnega razmerja le v primeru predhodne ugotovitve, da je takšno razmerje sploh obstajalo. Tožbo zoper A. P. je tožnica vložila pri Okrajnem sodišču v Celju po (približno mesec in pol) pravnomočni odločitvi o zavrženju njene tožbe zoper M. P..

7. V sedanji tožbi razen navedb o tem, da je mislila, da je zaposlena pri tožničinem možu, torej ne pri toženki, tožnica izhaja iz tega, da jo je prav toženka s prevaro zavedla, da bo opravljala delo pri M. P. in da ji je toženka sedaj dolžna plačati odškodnino iz naslova izgubljenih plač in regresa za letni dopust. Pri tem ne zahteva več obračuna in izplačila bruto plač, z odvodom davkov in prispevkov, temveč le plačilo zneskov (dejansko iz naslova odškodnine).

8. Tožnica skratka ne uveljavlja več pravic iz delovnega razmerja, saj ne zatrjuje, da naj bi bila v delovnem razmerju pri toženki, torej ne gre niti za spor med delavcem in delodajalcem. To pa pomeni, da se je Okrajno sodišče v Celju napačno sklicevalo na določbo b. točke prvega odstavka 5. člena ZDSS-1. Gre za klasično civilno razmerje oziroma v tem okviru za odškodninski spor med tožnico in toženko; to pa je spor, za katerega je pristojno Okrajno sodišče v Celju.

9. Vrhovno sodišče je zato v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZPP odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Op. št. (1): Tožnica je v zadevi Pd 328/2010 najprej vložila tožbo tudi proti A. P., vendar je tožbo proti njej umaknila. Delovno sodišče v Celju je s sklepom z dne 3. 11. 2009 ugotovilo ta umik in postopek zoper A. P. ustavilo.