Jedro

Za revizijsko sodišče dejanske navedbe ne morejo in ne smejo biti predmet preizkusa (3. odstavek 385. člena ZPP).

Revident ne napada v izpodbijani sodbi preizkušanega sorazmerja med ugotovljenimi možnostmi obeh staršev in otrokovimi potrebami (79. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, preč. bes. Uradni list SRS št. 14/89).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo tožniku plačevanje preživnine za ml. otroka od 1.3.1988 do 30.4.1992 po 375 DEM mesečno, od 1.5.1992 dalje pa po 500 DEM mesečno, vse na roke materi, zakoniti zastopnici t.j. toženi stranki. Ugotovilo je tudi, da je tožnik preživnino plačal vse do 31.1.1992. Tožnik se je pritožil, vendar je sodišče druge stopnje njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, obe sodbi v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče druge stopnje je zapisalo, da naj bi bila pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje v sodbi ugotovilo, da stane preživljanje otroka 1.000 DEM, protispisna. To pa ne drži, saj je v sodbi sodišča prve stopnje bilo povzeto, kar je tožnica izpovedala. O višini preživnine sta obe sodišči odločali po prostem preudarku, upoštevaje le toženkino izpovedbo. Cenovne razmere v Nemčiji niso takšne, kot je povedala toženka. Materialno pravo je bilo napačno uporabljeno tudi v delu, ki se nanaša na prejemanje otroškega dodatka. Glede otroškega dodatka je sodišče druge stopnje v razveljavitvenem sklepu naložilo sodišču prve stopnje naj ga ugotovi, in ker se tega napotitvenega sklepa sodišče prve stopnje ni držalo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Otroški dodatek je znašal 50 DEM mesečno, kar je letno 600 DEM in tudi ni zanemarljivo. Neutemeljena je tudi odločitev sodišča druge stopnje glede pravdnih stroškov.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožena stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo. Kar revident navaja v zvezi z odgovorom sodišča druge stopnje na njegovo pritožbeno navedbo, ki je grajala ugotovitev sodišča prve stopnje, da znašajo stroški preživljanja 1.000 DEM, je potrebno ugotoviti, da gre smiselno za uveljavljanje kršitve določila 13.točke 2.odstavka 354.člena ZPP, katera pa ni podana. V 2.odstavku na 2.strani sodbe sodišča prve stopnje (l.št. 99) je sodišče prve stopnje v svoji dokazni oceni zapisalo, zakaj ni pretirana toženkina navedba, da za hčerko porabi na mesec 1.000 DEM (sledi analiza stroškov). Nato je tožnik to ugotovitev napadal v pritožbi (l.št. 102) in med dr. grajal ugotovitev, da znaša preživljanje otroka mesečno 1.000 DEM in trdil, da je bistveno nižje. Na to pritožbeno navedbo je sodišče druge stopnje med drugim odgovorilo, da je ta trditev protispisna. Gre torej za oceno dokazov, katero je sprejelo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov. Pri tem sodišče prve stopnje ni ugotovilo (kot očita revizija), da znaša preživljanje otroka točno 1.000 DEM, ampak je zapisalo, zakaj toženkina trditev ni pretirana. Zato odgovor sodišča druge stopnje ni v nasprotju ne z razlogi iz pritožbe ne z razlogi iz sodbe sodišča prve stopnje.

Tudi drugi očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljen. Kot pravilno opozarja sodišče druge stopnje, ne drži trditev, da sodišče prve stopnje ni sledilo napotilom razveljavitvenega sklepa in otroškega dodatka ni ugotavljalo. Sodišče prve stopnje je o tem izvajalo dokaze in ugotovitev, da je otroški dodatek 50 DEM mesečno, ni bila sporna.

Vse kar revident navaja, ko zatrjuje revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, je trditev, da so stroški v Nemčiji bistveno nižji, da sodišče o tem ni izvajalo dokazov in da prejema toženka še otroški dokatek. Vse te navedbe so zatrjevanje drugačnih dejstev kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Za revizijsko sodišče zato te dejanske navedbe ne morejo in ne smejo biti predmet preizkusa (3. odstavek 385.člena ZPP). Revident ne napada v izpodbijani sodbi preizkušanega sorazmerja med ugotovljenimi možnostmi obeh staršev in otrokovimi potrebami (79.člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, preč. bes. Uradni list SRS št. 14/89), na kar pa tudi revizijsko sodišče nima pripomb (386.člen ZPP).

Revident izpodbija tudi odločitev sodišča druge stopnje glede pravdnih stroškov. Sodišče odloči o pravdnih stroških s sklepom (5.odstavek 129.člena ZPP). Ker pa to ni sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, stranki zoper ta sklep revizije ne moreta vložiti (1.odstavek 400.člena ZPP).

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).