Jedro

Subjektivna nevarnost pomeni, da mora tožeča stranka zatrjevati (in verjetno izkazati) relevantna dejstva, ki implicirajo zaključek, da bodo zaradi ravnanj dolžnika možnosti za izterjavo njegove terjatve v prihodnosti slabše od možnosti v času, v katerem predlaga izdajo začasne odredbe. Če ravnanja dolžnika niso nevarna za njegovo premoženje oziroma njegovo sposobnost poplačati dolg, jih ni mogoče šteti kot pravno relevantna za zavarovanje denarne terjatve z začasno odredbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožeča stranka predlagala, da sodišče toženi stranki prepove odtujitev in obremenitev nepremičnine - stanovanja, posamezni del 17, stavba ..., k.o. ..., ID 000 - 000 - 17, na naslovu ..., ter da se zemljiški knjigi nalaga, da zaznamuje to prepoved, ta odredba pa naj stopi v veljavo takoj in traja še 30 dni od izvršljivosti odločbe o glavni stvari.

2. Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1) pritožila tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, podrejeno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče napačno zaključilo, da je verjetno izkazana le denarna terjatev v višini 1.673,90 EUR, kar je več, pa ne. Višina navedene verjetno izkazane terjatve obsega plačana sredstva v rezervni sklad in zavarovanje stanovanja, medtem ko sodišče plačila 100,00 EUR mesečno, kar skupaj znese 12.100,00 EUR, ni štelo za verjetno izkazano. Razmerje med strankama ni bilo najemno, temveč ga je moč označiti kot prekarij, saj je toženka tožnici stanovanje prepustila v brezplačno rabo. Gre za mešano darilno kupoprodajno pogodbo. Glede na neizpolnitev oziroma odstop od ustnega dogovora s strani toženke, je odpadla pravna podlaga za plačila kreditne obveznosti, plačila zavarovanja stanovanja in vplačila v rezervni sklad. Vsa plačila je tožnica opravljala v skladu z ustnim dogovorom s toženko, ker naj bi stanovanje po plačilu kredita prepisala nanjo. Prikrajšanje tožnice se kaže v tem, da bi lahko mesečna plačila namenjala za poravnavanje kredita za nakup lastnega stanovanja, medtem ko je toženka, kljub temu, da je pristala na brezplačno uporabo stanovanja s strani tožnice, obogatena za vtoževani znesek, ki ga je tožnica plačevala iz naslova kredita za stanovanje. Stranka lahko pridobi informacije o premoženju tretje osebe le, če izkazuje pravni interes, za izkaz slednjega pa institucije zahtevajo pravnomočen izvršilni naslov, zato je zahteva sodišča po izkazu ostalega toženkinega premoženja prestroga in je tožeča stranka v tej fazi niti ne more uresničiti. V celoti je zgrešeno razmišljanje sodišča, da je očitno prav, da se terjatev poplača v več delih (rubežih) in ne v enkratnem znesku. Namen tožnice je, da dobi svojo terjatev poplačano v celoti in čim prej. To, da ima toženka življenjske stroške, ki jih ne more kriti, ne predpostavlja rednega razpolaganja z nepremičnino. Sodišče niti ne pojasni, kakšne življenjske stroške naj bi toženka imela, niti od kod črpa slednji podatek. Tožnica je v tožbi pojasnila, da navedenih stroškov od poletja 2018 dalje, ko je med pravdnima strankama nastal spor, ne plačuje več, redno pa plačuje ostale stroške, ki odpadejo na stanovanje in jih je dolžan plačevati uporabnik. Povsem jasno je, da bo dolžnik s tem, ko bo svoje premoženje razprodal, razpolagal z denarjem, ki ga je dobil zanj, pa vendar to še ni zagotovilo, da bo terjatev upnika, ko jo bo lahko izterjal, t.j. ko bo imel izvršilni naslov, tudi poplačana. Ni dolžnost tožeče stranke, da opredeli trajanje začasne odredbe, temveč je to dolžnost sodišča, kakor določa 277. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ2). Gre tudi za vprašanje uporabe materialnega prava, na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je tožeča stranka predlagala izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, ki jo ZIZ ureja v 270. členu. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik (tožeča stranka) za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika (toženo stranko) nastala. Tožeča stranka pa mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Oba pogoja morata biti izkazana kumulativno.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da objektivna nevarnost ne zadostuje in da mora tožeča stranka izkazati subjektivno nevarnost. To pomeni, da mora tožeča stranka zatrjevati (in verjetno izkazati) relevantna dejstva, ki implicirajo zaključek, da bodo zaradi ravnanj dolžnika možnosti za izterjavo njegove terjatve v prihodnosti slabše od možnosti v času, v katerem predlaga izdajo začasne odredbe. Če ravnanja dolžnika niso nevarna za njegovo premoženje oziroma njegovo sposobnost poplačati dolg, jih ni mogoče šteti kot pravno relevantna za zavarovanje denarne terjatve z začasno odredbo. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da četudi bi tožena stranka dejansko prodala predmetno stanovanje, bi zanj prejela določeno kupnino ter da to še ne pomeni, da bi bila zaradi tega uveljavitev terjatve tožeče stranke onemogočena ali precej otežena. Ker je toženka kredit (v znesku 24.200,00 EUR) poplačevala že vse od leta 2006 do danes, je najverjetneje poplačana že več kot polovica dolga. Zato tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v to, da bo po prodaji stanovanja toženi stranki ostal dovolj visok znesek, na podlagi katerega bo možno poplačilo terjatve tožeče stranke. Tožeča stranka ni izkazala za verjetno, da bo tožena stranka tudi s prejeto kupnino za stanovanje razpolagala tako, da bo onemogočena ali precej otežena uveljavitev terjatve tožeče stranke.

7. Ker tožeča stranka ni uspela izkazati drugega pogoja za izdajo začasne odredbe, to zadostuje za zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe. Zato se pritožbenemu sodišču do navedb v zvezi z izkazom verjetnosti obstoja terjatve in drugimi pritožbenimi razlogi ni bilo treba opredeljevati. V zvezi z vprašanjem utemeljenosti tožbenega zahtevka bo sodišče prve stopnje moralo raziskati vsebino dogovora, ki sta ga sklenili pravdni stranki. Glede povračilnega zahtevka pa Stvarnopravni zakonik (SPZ3) v 2. odstavku 95. člena določa, da dobroverni lastniški posestnik ni dolžan plačati za uporabo stvari in ne odgovarja za poslabšanje in uničenje stvari, nastalo v času, ko je imel stvar v dobroverni posesti. To določbo je treba smiselno uporabiti tudi za dobrovernega nelastniškega posestnika.

8. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Kadar je začasna odredba predlagana med pravdo, so stroški zavarovanja del pravdnih stroškov. O priglašenih pritožbenih stroških bo zato odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi (četrti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Ur .l. RS, št. 51/1998 s spremembami. 3 Ur . l. RS, št. 87/2002 s spremembami.