Jedro

Tožena stranka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje sploh ni zatrjevala razloga za zamudo roka za odgovor na tožbo, temveč je trdila zgolj to, da se je šele v izvršilnem postopku seznanila s tožbo in sodbo, kar pa pomeni zgolj ugotavljanje stanja, ki je nastalo zaradi njene procesne neaktivnosti, ker ni odgovorila na tožbo, ki ji je bila vročena na podlagi fikcije vročitve. Zato je odločitev prvostopnega sodišča o zavrženju predloga kot nedovoljenega pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje in zavrnilo predlog tožene stranke za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti. Toženi stranki je naložilo, da plača tožeči stranki pravdne stroške v višini 28,00 EUR v roku 15 dni.

Zoper sklep vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa spremeni ali podredno razveljavi. Sprašuje se, zakaj je sodišče izdalo zamudno sodbo, ko pa pravi, da tožena stranka sploh ni bila v zamudi. Za zamudno sodbo je izvedela šele v izvršilnem postopku. Potrebno bi bilo izvesti obravnavo, saj bi lahko zgolj ob zaslišanju obeh strank razčistili odnose med njima in bilo ugotovljeno dejansko stanje, vključno z dvigovanjem pošte.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je določbo 1. odstavka 116. člena ZPP pravilno uporabilo. Institut vrnitve v prejšnje stanje pomeni izraz spoštovanja ustavne zahteve po izjavljanju v postopku, vendar pa je dopusten glede na besedilo citirane zakonske določbe le tedaj, če stranka brez svoje krivde ni mogla opraviti procesnega dejanja. Že zgolj ta načelna definicija omenjenega instituta pa v konkretnem primeru predpostavlja dvoje pogojev, da bi bil lahko ta institut izkazan: da je bila toženi stranki tožba pravilno vročena in da je na podlagi pravilno vročene tožbe potekel rok za odgovor na tožbo, tožena stranka pa tega roka ni izkoristila iz opravičljivih razlogov. Da ni bila vročitev pravilno opravljena (v spornem primeru na podlagi fikcije vročitve) tožena stranka substancirano ne zatrjuje (1), prav tako pa ne zatrjuje opravičljivega razloga za zamudo roka za vložitev odgovora na tožbo. Zgolj sklicevanje na okoliščino, da je izvedela za zamudno sodbo in vloženo tožbo šele v izvršilnem postopku, pa ne pomeni zatrjevanja opravičljivega dejstva za zamudo roka, temveč zgolj ugotavljanje stanja, ki je nastalo zaradi toženčeve procesne pasivnosti. Ker torej tožena stranka ni zatrjevala nobenega opravičljivega razloga za zamudo (2), torej ni trdila niti tega, da obstaja ena od omenjenih dveh predpostavk za dopustno uveljavitev tega instituta. Zato je izpodbijana odločitev o zavrženju predloga zaradi njegove nedopustnosti pravilna, posledično pa je seveda pravilna tudi odločitev o zavrnitvi predloga za razveljavitev klavzule pravnomočnosti.

Ob povedanem je moralo sodišče druge stopnje zavrniti pritožbo in potrditi izpodbijano prvostopno odločitev ( 353. člen ZPP).

Ker je tožena stranka propadla s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožeča stranka pa sama nosi tudi svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi z odgovorom na pritožbo, ker po oceni pritožbenega sodišča ta ni bil potreben pri odločanju o pritožbi.

(1) Takšen razlog bi lahko sicer uveljavljala zgolj v pravočasni pritožbi zoper zamudno sodbo kot očitek,da je bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

(2) Med takšne razloge bi lahko spadala dejstva, da je bila tožena stranka nepričakovano službeno odsotna ves čas roka za odgovor na tožbo oziroma na počitnicah, ali da je nenadoma zbolela, in zato v naštetih situacijah ni mogla dvigovati pošte, in podobno.