Jedro

O obnovi postopka odloča tisti organ, ki je izdal odločbo, na katero se predlog za obnovo postopka nanaša.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne Upravnemu sodišču Republike Slovenije, Oddelek v Celju, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določb 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, dalje ZUS) zavrnilo tožbo, ki jo tožnik vložil zoper odločbo tožene stranke z dne 14.1.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikov predlog za obnovo postopka, ki ga je vložil pri Upravni enoti Š/J dne 10.9.2001 in v katerem je zahteval obnovo postopka v zvezi s priznanjem statusa žrtve vojnega nasilja. V upravnem postopku, katerega obnovo je predlagal tožnik, je Upravna enota Š/J z odločbo z dne 4.6.1997 tožniku priznala status žrtve vojnega nasilja-begunca za čas od 9.6.1941 do 15.5.1945, tožena stranka pa je z odločbo z dne 30.10.1997 pritožbo tožnika zavrnila. Tožena stranka je v odločbi, s katero je odločila o predlogu za obnovo postopka, navedla, da tožnikov predlog ni utemeljen, saj v njem niso navedena nova dejstva oziroma predlagani novi dokazi, ki bi mogli pripeljati do drugačne odločbe. Zato niso izkazani pogoji za obnovo postopka po prvem in tretjem odstavku 256. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, dalje ZUP/86). Odločitev tožene stranke v zadevi M.B. z dne 18.12.2003, na katero se tožnik sklicuje v svojem predlogu, je sicer res drugačna, vendar zadeva ni bila preizkušena na Vrhovnem sodišču RS.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavlja, da je bil postopek za priznanje tožnikovega statusa žrtve vojnega nasilja končan z dokončno odločbo, ki je bila preizkušena tudi v sodnem postopku. Po presoji sodišča dejstvo, da je bil tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja-begunca, njegovi sestri M.B. pa na enaki pravni podlagi in ob enakih dejanskih okoliščinah status žrtve vojnega nasilja-izgnanke, ne more biti razlog za obnovo postopka. Dejstva, na katera se tožnik v predlogu sklicuje, so namreč obstajala že v času odločanja upravnega organa in so bila slednjemu tudi poznana, zato ne pomenijo novega dejstva v smislu določb 1. odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, dalje ZUP). Zato tudi odločba ne predstavlja novega dokaza, ker se z njo ne dokazuje ničesar, kar organu pri odločanju o tožnikovem statusu ne bi bilo že prej poznano.

Zoper tako odločitev je tožnik vložil pritožbo. Navaja, da ni nikoli podal zahteve za priznanje statusa begunca, zato je odločba prvostopenjskega organa na podlagi določb 4. točke 279. člena ZUP nična. Prav tako so podani razlogi po 5. točki citiranega člena, saj so morali referenti na upravnih enotah pod pritiski tožene stranke ignorirati določbe ZZVN. Opozarja sodišče, da mora na ničnost odločbe paziti organ v vsakem stadiju postopka in tudi v postopku na podlagi izrednega pravnega sredstva. Nadalje meni, da so sodišča pokazala preveliko servilnost do tožene stranke, ko so štela, da osebi, ki je bila izgnana v ljubljansko pokrajino, pripada le status begunca.

Graja odločitev, ki njemu priznava status izgnanca le za en dan, njegovi sestri M.B., s katero sta vojno preživela v enakih okoliščinah, pa je bil isti status priznan za vsa štiri leta vojne. Predlog za obnovo postopka je vložil po nasvetu vrhovnega in upravnega sodišča, zato sedaj ne more razumeti, zakaj je njegova zahteva zavrnjena. Določbe o pogojih za obnovo postopka je namreč mogoče razlagati na več načinov. V literaturi se navaja, da kot razlog za obnovo postopka zadostuje dejstvo, ki je bilo naknadno odkrito in je sestavni del prejšnjega dejanskega stanja. To pa je relevantno tudi za njegov primer. Sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in na ta način sanira napake v predhodnih postopkih.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena, vendar iz naslednjih razlogov.

Po presoji pritožbenega sodišča je o tožnikovem predlogu za obnovo postopka odločal stvarno nepristojen organ. Kot je razvidno iz upravnih spisov je tožena stranka odločila na podlagi 255. člena ZUP/86. Ta je določal, da o predlogu za obnovo postopka odloča tisti organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v predmetni zadevi potrebno uporabiti določbe novega ZUP. V 324. členu ZUP je namreč določeno, da se prej veljavni zakon (ZUP/86) uporabi le za zadeve, glede katerih je postopek ob uveljavitvi novega ZUP (dne 1.4.2000) v teku oziroma je bila ob njegovi uveljavitvi že vložena zahteva ali pravno sredstvo. Ker je bil tožnikov predlog za obnovo postopka vložen šele 10.9.2001, torej že v času veljavnosti novega ZUP, pogoji za uporabo ZUP/86 glede na 324. člen ZUP niso izpolnjeni. V predmetni zadevi so torej relevantne določbe 266. člena ZUP, po katerih o predlogu za obnovo postopka odloča tisti organ, ki je izdal odločbo, na katero se predlog za obnovo postopka nanaša. Zato je za odločanje o tožnikovem predlogu, ki je bil podan pred organom prve stopnje in ki se je na odločbo tega organa tudi nanašal, pristojen prvostopenjski organ in ne tožena stranka. Ker torej v postopku pred izdajo upravnega akta niso bile pravilno uporabljene določbe ZUP, je o zadevi odločil stvarno nepristojen organ, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. S takim postopanjem upravnih organov pa je bila tožniku odvzeta tudi pravica do pritožbe, ki bi jo sicer imel zoper odločitev organa prve stopnje. Prvostopenjsko sodišče zato ni imelo podlage za zavrnitev tožbe po določbah 1. odstavka 59. člena ZUS. S tem je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu in izpodbijano sodbo je bilo zato treba na podlagi 74. člena ZUS razveljaviti in vrniti zadevo prvostopenjskemu sodišču, da opravi nov postopek.

Sodišče pa ni moglo slediti pritožbenim ugovorom, da je odločba Upravne enote Š/J z dne 4.6.1997 nična iz razlogov po 4. in 5. točki 279. člena ZUP. Res je sicer, kot to ugotavlja tožnik v pritožbi, da je na ničnost odločbe potrebno paziti ves čas postopka in da to velja tudi za pritožbeno sodišče (2. odstavek 75. člena ZUS), vendar pa to velja le za odločbo, ki je predmet konkretnega upravnega spora. Ker je tožnik v tem upravnem sporu vložil tožbo zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o njegovem predlogu za obnovo postopka (odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije z dne 14.1.2002) je sodišče preverilo obstoj ničnostnih razlogov le v zvezi s to odločbo. Ničnosti odločbe Upravne enote Š/J z dne 4.6.1997 v tem postopku ni mogoče presojati, saj ni predmet tega upravnega spora. Lahko pa tožnik poda tak predlog pri pristojnem organu (280. člen ZUP).