Jedro

Zaposlitve tožnika pri toženi stranki preko študentskega servisa ni mogoče upoštevati pri določitvi višine denarnega povračila, saj je pod pojmom "trajanje delavčeve zaposlitve" kot kriterijem za določitev povračila po višini po drugem odstavku 118. člena ZDR-1 nedvomno mogoče razumeti le zaposlitev na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ne pa tudi začasnega dela na drugih podlagah.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba in sklep delno razveljavi v V. točki izreka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nerazveljavljenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta svoje vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstaja terjatev tožnika iz naslova obračuna nadomestil plače v mesečnem bruto znesku 1.831,73 EUR za čas od vključno 4. 10. 2018 do vključno 7. 11. 2018 in izplačil ustreznega neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila in ter iz naslova obračuna denarnega povračila namesto reintegracije v bruto znesku 5.466,12 EUR in izplačila ustreznega neto zneska. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ne obstaja tožnikova terjatev iz naslova zakonskih zamudnih obresti od neto zneskov nadomestil plače pred 19. dnem v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila; denarnega povračila namesto reintegracije v bruto znesku 9.187,72 EUR; zakonskih zamudnih obresti od bruto zneska denarnega povračila namesto reintegracije; in tudi, da ne obstoji tožnikova terjatev iz naslova zakonskih zamudnih obresti od bruto zneska denarnega povračila namesto reintegracije za čas do izdaje sodbe do izteka paricijskega roka (točka I izreka).

Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da obstaja terjatev tožene stranke iz naslova plačane odpravnine v neto znesku 366,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2018 dalje do plačila in izplačanega nadomestila za brezposelnost za čas od vključno 4. 10. 2018 do vključno 7. 11. 2018 v neto znesku 763,81 EUR in da ne obstoji terjatev tožene stranke iz naslova izplačanega nadomestil za brezposelnost v neto znesku 536,86 EUR (točka II izreka).

Po medsebojnem pobotanju ugotovljenih terjatev iz I. in II. točke izreka sodbe je tožena stranka dolžna po vročitvi sodbe in sklepa tožeči stranki za čas od vključno 4. 10. 2018 do vključno 7. 11. 2018 obračunati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 1.831,73 EUR in ji izplačati ustrezni neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila; tožeči stranki obračunati denarno povračilo namesto reintegracije v bruto znesku 5.466,12 EUR in ji izplačati ustrezni neto znesek, vse zmanjšano za neto znesek 366,34 EUR iz naslova plačane odpravnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2018 dalje do plačila in neto znesek 763,81 EUR iz naslova vračila izplačanega nadomestila za brezposelnost (točka III izreka).

Po medsebojnem pobotanju ugotovljenih terjatev iz I. in II. točke izreka sodbe je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za neto znesek 366,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2018 dalje do plačila, za neto znesek 763,81 EUR, za obračun nadomestila plače pred 4. 10. 2018 in po 7. 11. 2018, za plačilo zakonskih zamudnih obresti od ustreznega neto zneska nadomestila plače pred 19. dnem v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, za plačilo denarnega povračila namesto reintegracije v znesku 9.187,72 EUR, za plačilo zakonskih zamudnih obresti od bruto zneska denarnega povračila namesto reintegracije in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od bruto zneska denarnega povračila namesto reintegracije za čas od izdaje sodbe do izteka paricijskega roka (točka IV izreka).

Nadalje je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo z zahtevkom za plačilo davkov in prispevkov od bruto zneska nadomestila plače skupaj z zakonskimi obrestmi (točka V izreka).

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 653,31 EUR, in sicer v roku 8 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe in sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (točka VI izreka).

2. Zoper sodbo in sklep sodišča se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožba uveljavlja tudi kršitev ustavnih pravic do enakosti in enakopravnosti iz 14. in 22. člena Ustave RS, pravice do učinkovitega sodnega varstva pravic iz 23. člena URS in pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče tožniku kot nadomestilo namesto reintegracije dosodilo trikratnik njegove plače, to je 5.466,12 EUR. Takšen zaključek je materialno pravno napačen, temelji na nepopolnem ugotovljenem dejanskem stanju, sodba pa tudi nima vseh razlogov o takšni odločitvi oziroma obstaja v razlogih sodbe nasprotje, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Nasprotje razlogov se kaže v ugotovitvi sodišča, da je tožnik tudi po šestih mesecih po odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani toženca, navkljub tožnikovim prizadevanju za novo zaposlitev, še vedno brez zaposlitve, v nasprotju s tem pa prvostopenjsko sodišče razloguje, da ima tožnik dobre zaposlitvene možnosti. Če bi imel tožnik dobre zaposlitvene možnosti, bi zaposlitev že našel. V Sloveniji je malo turističnih podjetij in se potencialni delodajalci med seboj poznajo, zato se pozanimajo o kandidatih za zaposlitev ter tudi o tem, kako je kandidatu prenehalo delovno razmerje pri prejšnjem delodajalcu. Tožniku je delovno razmerje prenehalo zaradi nezakonite odpovedi toženca, vendar drugi delodajalci izhajajo iz tega, da je že gotovo bilo kaj narobe z delavcem in ga raje ne zaposlijo ne glede na nezakonitost podane odpovedi. To pomeni, da so tožnikove možnosti za zaposlitev zaradi nezakonitega ravnanja toženca bistveno bolj omejene, še posebej ker gre za delavca, ki si je upal tožiti delodajalca. Sodišče je v sodbi ugotovilo, da je zaposlitev tožnika pri tožencu trajala več kot dve leti, vendar je tožnik dejansko pri tožencu delal več kot tri leta, ker je od septembra 2015 delal pri tožencu preko študentskega servisa. Sodišče pri določitvi povračila ni ugotavljalo okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, saj ni ugotavljalo zatrjevanih dejstev glede diskriminacije in mobinga. Tožnik je bil s strani direktorja toženca dne 18. 7. 2018 pozvan naj da odpoved, ali pa bo za tri mesece premeščen na drugo delovno mesto iz A. v B., kar je delodajalec tudi storil. Toženec je tožniku za obdobje od 27. 8. 2018 do 31. 8. 2018 odobril dopust, nato pa, ko ga je tožnik začel koristiti in bil v tujini v C., mu je dopust preklical in terjal njegovo takojšnjo vrnitev, kar ni bilo izvedljivo. Ko se je tožnik v ponedeljek dne 3. 9. 2018 vrnil na delo, pa ga je kot povračilni ukrep čakala odpoved. Toženec je z neprerekanjem dejstev priznal, da je bila odpoved iz poslovnih razlogov fiktivna in je šlo za nezakonito šikaniranje. Vse to bi sodišče moralo upoštevati in tožniku prisoditi denarno povračilo namesto v višini osmih mesečnih plač, to je 14.653,84 EUR. Tožnik v podporo svojim trditvam glede neustrezne višine dosojenega denarnega povračila izpostavlja judikate VDSS Pdp 349/2016, VS RS VIII Ips 119/2014, VS RS VIII Ips 236/2017, VDSS Pdp 264/2016, VDSS Pdp 666/2018 in VDSS Pdp 304/2018. Tožnik še navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo pravilo vezanosti na tožbeni zahtevek, po katerem sodišče ne sme dosoditi kaj drugega, kot je terjal tožnik. Sodišče je tožbeni zahtevek: "Tožena stranka je dolžna tožniku plačati 14.653,84 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje prvostopne odločbe do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo", nedopustno preoblikovalo in v sodbi izreklo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati denarno povračilo v bruto znesku ... EUR in mu izplačati ustrezni neto znesek. Tak izrek sodbe prvostopenjskega sodišča je nedoločen in zato neizvršljiv.

Glede zavrženja tožbe v V. točki izreka izpodbijane sodbe tožnik graja sodbo Vrhovnega sodišča VS RS VIII Ips 226/2017, ker se ne strinja s stališčem, da naj bi delovno sodišče smelo odločati le o obveznosti plačila neto zneskov plače. Pri tem VSRS ni upoštevalo, da so vse plače v kolektivnih pogodbah, Zakonu o minimalni plači in pogodbah o zaposlitvi določene v bruto zneskih; da se iz bruto zneska ugotovi neto znesek je potrebno opraviti obračun plače oziroma prispevkov, torej uporabiti določila o stopnjah davkov in prispevkov in šele na podlagi teh bi delovno sodišče v posameznem delovnopravnem sporu sploh prišlo do neto zneska plače. Zato sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je zavrglo tožbo s tožbenim zahtevkom za plačilo davkov in prispevkov od bruto zneskov. Pritožba izpostavlja odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-281-09 z dne 21. 11. 2011, po kateri je delavčeva pravica pravica do bruto plače, to je do plačila neto plače in obračuna in plačila davkov in prispevkov na bruto zneske, saj je od plačila prispevkov odvisna pokojninska osnova in s tem višina pokojnine delavca; tako gre za razmerje med delavcem in delodajalcem in ne za razmerje med delodajalcem in davčnim organom. Ustavno stališče je poudarilo, da je drugačno stališče v nasprotju z ustavno pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Pokojninska osnova in višina pokojnine in drugih pravic je odvisna od višine za tožnika plačanih prispevkov, kar določa peti odstavek 6. člena ZPIZ-2, pri čemer 134.a člen ZPIZ-2 določa, da mora zavod delodajalca celo uradoma seznanjati o neoddaji obračuna in plačila davkov in prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter o možnostih, ki jih ima za zavarovanje svojih pravic. Pritožba navaja, da mora imeti delavec sam neposredno pravico do izvršbe neplačane tako neto plače kot tudi neplačanih davkov in prispevkov zanj. Gre za pravico, urejeno v 135. členu Zakona o delovnih razmerjih. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je zavrglo tožbo s tožbenim zahtevkom za plačilo davkov in prispevkov od bruto zneska nadomestila plače za čas od 4. 10. 2018 do vključno 7. 11. 2018 in s tem, ko sodba ne vključuje izreka glede plačila davkov in prispevkov od bruto zneska denarnega povračila namesto reintegracije, napačno uporabilo materialno pravo, napačno pa je uporabilo tudi določbo tč. b) prvega odstavka 5. člena ZDSS, ki določa, da je delovno sodišče pristojno odločati o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Pravica delavca do plače je pravica do bruto plače, zato ima delavec neodtuljivo pravico, da mu toženec ne izplača le neto plače, temveč tudi obračuna in odvede vse davke in prispevke. Gre za kršitev ustavne pravice tožnika do enakosti in enakopravnosti iz 14. in 22. člena Ustave RS, kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva pravic iz 23. člena Ustave RS in kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS.

Tožnik se pritožuje zoper odločitev o stroških in graja odločitev sodišča prve stopnje, ki tožniku ni priznalo priglašene nagrade za posvet s stranko glede odločitve ali naj vloži tožbo ali ne, nadalje ni priznalo priglašene nagrade za pripravljalni narok in ni priznalo priglašene nagrade za proučitev zapisa zvočnega posnetka, njegovega posredovanja v seznanitev stranki in posvetovanja s stranko v zvezi s tem zapisom. Pritožba izpostavlja, da je prvostopenjsko sodišče s tem kršilo 19. člen Odvetniške tarife, po katerem so pojasnila in obvezne razlage, ki jih o uporabi odvetniške tarife daje Odvetniška zbornica Slovenije, za sodišča obvezujoča. Tožnik tudi priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper sodbo prvostopenjskega sodišča se pritožuje tudi toženec in sodbo izpodbija v celoti iz razlogov kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijana sodba je nepravilna, ker je sodišče prve stopnje prisodilo previsoko denarno povračilo zaradi ugotovljene nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v znesku 5.466,12 EUR tj. v višini treh plač. Pri tem ni upoštevalo okoliščin, ki govorijo v prid nižjemu znesku denarnega povračila, in sicer da je tožnik mlad (star je 29 let, roj. 20. 1. 1990), je zdrav in zmožen za delo, ima ustrezno strokovno izobrazbo in delovne izkušnje, tožnikovo premoženjsko stanje in socialne razmere so ugodne, trenutna gospodarska situacija je ugodna za zaposlovanje, tožnik je bil upravičen do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti v trajanju treh mesecev ter socialno pomoč. Prav tako sodišče prve stopnje pri odmeri denarnega povračila zaradi ugotovljene nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot okoliščino na strani tožnika ni upoštevalo priznanega denarnega nadomestila plače za obdobje od 4. 10. 2018 do 7. 11. 2018. Priznano denarno povračilo bi moralo biti v ustreznem sorazmerju z višino odpravnine, ki bi tožniku šla ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ki bi v tem primeru znašala 1/5 povprečne mesečne plače, ki jo je tožnik prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, za vsako leto dela pri delodajalcu (108. člen ZDR-1). V konkretnem primeru je to 2/5 povprečne mesečne plače in po tem ključu je bila z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku tudi priznana odpravnina v znesku 266,34 EUR bruto. Priznani znesek denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 (5.466,12 EUR) tako predstavlja skoraj 15-kratnik odpravnine in je zato nesorazmeren. Toženec izpodbija tudi odločitev o stroških in navaja, da je tožnik iz naslova denarnega povračila zahteval 14.421,44 EUR (8 plač) sodišče pa mu je priznalo 5.466,12 EUR (3 plače), torej je tožnik v tem delu uspel le z dobro tretjino zahtevka. Tožnik je s svojim zahtevkom s stališča celotnega zahtevka propadel v znatnem delu, zato ni razloga za odstop od pravila o povrnitvi stroškov v primeru delnega uspeha po drugem odstavku 154. člena ZPP. Toženec priglaša pritožbene stroške.

4. Tožnik na toženčevo pritožbo ni odgovoril. 5. Toženec v odgovoru na tožnikovo pritožbo navaja, da je pritožba neutemeljena. Obširno navaja sodno prakso, iz katere izhaja, da je denarno povračilo v višini, kot ga zahteva tožnik (8 povprečnih plač), namenjeno delavcem z bistveno manj ugodnimi osebnimi okoliščinami in izgledi, kot so ti podani pri tožniku. Toženec priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov strank, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prave stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavljata pritožbi, pri čemer tožena stranka bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja le pavšalno, zaradi česar izpodbijanega dela sodbe s tem v zvezi niti ni mogoče preizkusiti.

8. Izpodbijana sodba in sklep sta ustrezno obrazložena, obrazložitev vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki med med seboj niso v nasprotju. Zato ni podana absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, niti kršitev ustavnih pravic iz 14. in 22. člena Ustave RS do enakosti in enakopravnosti, kar vse uveljavlja tožnik v svoji pritožbi. Sodba vsebuje jasne razloge tudi glede odločitve o višini denarnega povračilo namesto reintegracije, v njej pa med ugotovitvami sodišča prve stopnje (o dobrih zaposlitvenih možnostih glede na izobrazbo in starost, čeprav tožnik do sedaj kljub prizadevanjem ni uspel najti nove zaposlitve) ni nobenega nasprotja. Bistveno pri tem je, da tožnik v okviru pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja nestrinjanje z dokazno oceno oziroma s pravno presojo sodišča prve stopnje, kar pomeni, da po vsebini sploh ne gre za navedeno absolutno bistveno kršitev, ampak za uveljavljanje preostalih dveh pritožbenih razlogov, ki pa je prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Isto velja glede uveljavljanja kršitve navedenih ustavnih pravic.

9. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev in sprejelo tudi materialno pravno pravilno odločitev, le zavrženje tožbe za plačilo davkov in prispevkov od bruto zneskov nadomestil plače je napačno.

10. V obravnavani zadevi je sodišče z delno sodbo na podlagi pripoznave Pd 192/2018 z dne 7. 11. 2018, ki je postala pravnomočna dne 3. 12. 2018, ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 9. 2018 ter razsodilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 9. 2018 ni prenehalo, temveč je trajalo do 7. 11. 2018 (to je do izdaje delne sodbe), ko je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi sodbe sodišča v skladu z določbo 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku odločalo le o reparacijskem zahtevku ter o denarnem povračilu zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi.

11. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju pravnomočne delne sodbe (glede nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sodne razveze) utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za plačilo nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ob upoštevanju mesečnega bruto zneska 1.831,73 EUR, pri čemer je toženi stranki naložilo obračun bruto in izplačilo neto nadomestila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Pravilno je odločilo tudi o višini nadomestila, ter tožniku prisodilo nadomestilo v višini plače, ki bi jo prejel, če bi v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja delal, pri čemer je upoštevalo tožnikovo osnovno plačo po pogodbi o zaposlitvi ter ustni dogovor med tožnikom in toženo stranko o višji plači, ki je zajemala tudi variabilni del oziroma stimulacijo, ki se je tožniku redno izplačevala v času pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (v letu 2018). Ker je bila pogodba o zaposlitvi razvezana na podlagi (delne) sodbe sodišča, je ugodilo tudi zahtevku za obračun denarnega povračila v bruto znesku 5.466,12 EUR (to je v višini treh povprečnih plač) ter izplačilo neto zneska. Glede teh zahtevkov je ugotovilo obstoj terjatev tožnika do tožene stranke, medtem ko je ugotovilo, da terjatev tožnika do toženca v presežku ne obstaja.

12. Ob podanem pobotnem ugovoru je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatev tožene stranke do tožnika iz naslova neto odpravnine (366,34 EUR) in neto nadomestila za čas brezposelnosti, ki ga je prejel tožnik in ga je morala tožena stranka vrniti Zavodu za zaposlovanje RS (763,81 EUR), ter neobstoje terjatve do tožnika v presežku. Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača dolgovane zneske, zmanjšane za ugotovljene terjatve tožene stranke do tožnika, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. V zvezi z nadomestilom, izplačanim tožniku za čas brezposelnosti, je prvostopenjsko sodišče utemeljeno upoštevalo le prejeti znesek za obdobje od 4. 10. 2018 do 7. 11. 2018, čeprav je morala tožena stranka zavodu po odločbi vrniti višji znesek. S tem v zvezi pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi za takšno odločitev, ki jih je sodišče prve stopnje natančno opredelilo zlasti v 4. točki obrazložitve sodbe in sklepa.

13. Na podlagi 118. člena ZDR-1 je sodišče tožniku prisodilo denarno povračilo v višini treh plač, pri čemer je tožnikov zahtevek iz tega naslova (tožnik je zahteval denarno povračilo v višini osmih plač) utemeljeno ocenilo kot nekoliko pretiran. Sklicevalo se je na sodno prakso v podobnih primerih. Tako pritožba tožnika kot tudi pritožba tožene stranke neutemeljeno oporekata odločitvi o višini prisojenega denarnega povračila, ki je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerno, niti prenizko niti previsoko. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno upoštevalo vse okoliščine in kriterije, ki jih je pri odmeri denarnega povračila potrebno upoštevati glede na določbo drugega odstavka 118. člena ZDR-1, po kateri sodišče določi višino denarnega povračilo (v višini največ 18 plač) glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas od prenehanja delovnega razmerja. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa. Z razlogi, s katerimi je prvostopenjsko sodišče utemeljilo svojo odločitev, pritožbeno sodišče soglaša. Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo zlasti trajanje zaposlitve tožnika pri toženi stranki (več kot dve leti), pravilno je kot razmeroma ugodne štelo tožnikove zaposlitvene možnosti (glede na njegovo izobrazbo, starost), ustrezno pa je ovrednotilo tudi težave pri iskanju zaposlitve pri drugih delodajalcih, ki jih je opisal tožnik, zaradi katerih kljub prizadevanjem še vedno ni našel zaposlitve v turistični dejavnosti. Pritožba tožnika se neutemeljeno zavzema za višje denarno povračilo, pri čemer izpostavlja, da je tožnik pri toženi stranki delal več kot tri leta in da sodišče ni upoštevalo, da je bila redna odpoved posledica diskriminacije in mobinga. Zaposlitve tožnika pri toženi stranki preko študentskega servisa ni mogoče upoštevati pri določitvi višine denarnega povračila, saj je pod pojmom "trajanje delavčeve zaposlitve" kot kriterijem za določitev povračila po višini po drugem odstavku 118. člena ZDR-1 nedvomno mogoče razumeti le zaposlitev na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ne pa tudi začasnega dela na drugih podlagah. Okoliščine v zvezi z nezakonitostjo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na katere se sklicuje tožnik, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča nimajo takšne teže, da bi lahko bistveno vplivale na višino povračila. Zlasti pa ni mogoče na podlagi dejstva, da je tožena stranka pripoznala tožbeni zahtevek, priznala, da je bila redna odpoved fiktivna in podana iz šikanoznih razlogov, kot zatrjuje tožnik v pritožbi. Tudi pritožba tožene stranke, ki se zavzema za nižje denarno povračilo, primerljivo z odpravnino, do katere bi bil tožnik upravičen po določbah 108. člena ZDR.1 ob odpovedi pogodbe o zaposlitve. Stališče tožene stranke, da bi moralo biti denarno povračilo v ustreznem sorazmerju z odpravnino, ni sprejemljivo, saj so za določitev višine denarnega povračila odločilni kriteriji, določeni v drugem odstavku 118. člena ZDR-1, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo. Bistvena razlika je, ali je delodajalec delavcu podal zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi, ali pa je pri tem ravnal nezakonito. Položaj delodajalca glede denarnih obveznosti do delavca v teh primerih ne more biti enak. To je upoštevano tudi v določbah ZDR-1, ki opredeljujejo na eni strani pravico delavca do odpravnine, po drugi strani pa pravico do denarnega povračila kot odmene za odpoved pravici do vrnitve na delo k delodajalcu, do katere bi imel delavec pravico ob ugotovljeni nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi. Prisojeno denarno povračilo je torej primerno in določeno v skladu s citirano določbo drugega odstavka 118. člena ZDR-1, poleg tega pa po višini nikakor ne dostopa od uveljavljene sodne prakse v podobnih primerih.

14. Pritožba tožene stranke je neutemeljena tudi v delu, v katerem graja odločitev o stroških postopka, saj višina denarnega povračila za primer sodne razveze na odmero stroškov ne vpliva. Denarno povračilo namesto reintegracije se uveljavlja v okviru spora o prenehanju delovnega razmerja in ne gre za uveljavljanje posebnega denarnega zahtevka, glede katerega bi se stroški odmerjali glede na uspeh. Sodišče prve stopnje je stroške odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl. - OT) in pri tem upoštevalo, da je tožnik v sporu v celoti uspel. Tudi tožnikova pritožba zoper odločitev o stroških postopka ni utemeljena, saj je sodišče tožniku priznalo vse potrebne stroške v skladu s 155. členom ZPP ter OT. Priglašene nagrade za posvet s stranko pravilno ni priznalo, ker je zajeta v nagradi za tožbo (ali drugo vlogo, pravno sredstvo …) in se zato ne priznava poleg nje, zlasti ker ni izkazano, da bi šlo za zelo zahtevno zadevo. Isto velja za priglašeno nagrado za preučitev zapisov zvočnega posnetka, ki je prav tako zajeta v nagradi za zastopanje na naroku in ne gre za samostojno storitev. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, kot tožniku ni posebej priznalo nagrade za pripravljalni narok, ki mu je takoj sledil prvi narok za glavno obravnavo, ampak je upoštevalo trajanje obeh skupaj in priznalo urnino.

15. Tožnik v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je tožbeni zahtevek za plačilo denarnega povračila v bruto znesku nedopustno preoblikovalo tako, da je toženi strani naložilo le obračun bruto zneska in plačilo ustreznega neto zneska. Sodišče prve stopnje je izrek tudi v tem delu oblikovalo pravilno, saj je denarno povračilo prejemek, od katerega je po davčnih predpisih potrebno obračunati tako davke kot prispevke (ki so znani šele ob izplačilu), denarno povračilo se določi glede na povprečno bruto plačo, neto znesek po višini pa ob izdaji sodbe ni znan, ker ga je mogoče ugotoviti šele na dan izplačila. Tak izrek pa ni neizvršljiv, saj je prisojeni znesek (neto povračila) določljiv.

16. Delno pa je utemeljena pritožba tožnika, ki graja odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe z zahtevkom za plačilo davkov in prispevkov od bruto zneska nadomestila plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (v V. točki izreka sodbe in sklepa). Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi o zavrženju tožbe sklicevalo na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, to je na sodbo VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 ter pravilno povzelo stališča VS RS v obrazložitvi izpodbijane sodbe in sklepa. V tej zadevi (in v več podobnih istovrstnih zadevah) je VS RS odločalo o odškodnini za premoženjsko škodo zaradi kršitve pravice delavca (vojaka) do tedenskega počitka, vendar pa v zvezi z zahtevkom za plačilo davkov in prispevkov od prisojene odškodnine tožbe ni zavrglo, ampak je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo iz razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje, kot je že navedeno, pravilno povzelo v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo tožnika, ki izpostavlja, da ima tožnik pravico do bruto plače po določbah ZDR-1 in drugih predpisov in se pri tem sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS. V sodni praksi VS RS do sedaj še ni bila sprejeta nobena odločitev (niti ni bila v zvezi s temi vprašanji dopuščena revizija), iz katere bi izhajalo, da delavec pred delovnim sodiščem ne more uveljavljati pravice do bruto plače, oziroma da nima sodnega varstva glede uveljavljanja te pravice, pa tudi iz citirane sodbe VIII Ips 226/2017 (ki se nanaša na odškodnino) tak zaključek ne izhaja. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno odločilo, ko je tako glede nadomestila plače kot glede denarnega povračila ugotovilo obstoj terjatev iz teh naslovov za obračun bruto zneskov in plačilo ustreznih neto zneskov, ki bodo znani šele ob obračunu in plačilu terjatev (ko bo ugotovljena tudi višina prispevkov in osnove za odmero dohodnine po davčnih in drugih zakonskih predpisih). Ob sklicevanju na sodbo VIII Ips 226/2017 pa je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da so v takšnih primerih podani pogoji za zavrženje tožbe za plačilo davkov in prispevkov, čeprav bi – glede na odločitev VS RS v zadevi VIII Ips 226/2017 – bili podani kvečjemu razlogi za zavrnitev tožbenega zahtevka v tem delu. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in razveljavilo sklep o zavrženju tožbe v V. točki izreka sodbe in sklepa in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

17. V ostalem pa je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo, ker je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Tožnik je s pritožbo uspel le v neznatnem delu, tožena stranka pa s pritožbo ni uspela, zato stranki sami krijeta vsaka svoje svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP).