Jedro

Sodišče zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, da se do izdaje prvostopenjske sodbe delovnega sodišča v zadrži izvršitev sklepa tožene stranke o trajni premestitvi tožnika na drugo delovno mesto, če podatki v spisu ne nudijo opore za ugotovitev, da je tožena stranka tožnika premestila iz nezakonitih oz. fiktivnih razlogov, zaradi česar terjatev ni verjetno izkazana v smislu določbe 3. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, da se do izdaje prvostopenjske sodbe delovnega sodišča v predmetni zadevi zadrži izvršitev sklepa tožene stranke št. ... z dne 7. 5. 2015 in da tožena stranka ne sme premestiti tožnika iz Ministrstva ... v druge državne organe, dokler v predmetni zadevi ni izdana sodba delovnega sodišča na prvi stopnji ter da pritožba zoper predmetni sklep ne zadrži njegove izvršitve. Odločilo je, da tožnik sam krije stroške postopka v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe.

2. Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v celoti odpravi oziroma podredno, da ga razveljavi in v celoti ugodi predlogu tožnika za izdajo predlagane začasne odredbe oz. podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pravno zmotno svojo dokazno oceno oprlo zgolj na formalistične ugotovitve in ocene, da je bil izpodbijani sklep o premestitvi z dne 7. 5. 2015 izdan v skladu s postopkom iz 150. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 57/2002 s spremembami), da vsebuje kraj in dan začetka dela, da so v njem navedene pravice in obveznosti, ki so povezane s tožnikovim novim delovnim mestom, da je iz izpodbijanega sklepa razvidno, da je bil tožnik trajno premeščen iz razloga po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU, da je v sklepu razlog za premestitev v zadostni meri vsebinsko obrazložen in vsebuje pravni pouk ter da je bila tožniku izdana odločba o imenovanju v naziv, iz katere izhaja, da se tožnik z dnem 15. 5. 2015 imenuje v uradniški naziv „sekretar“. Sodišče prve stopnje je pravno presojo verjetnosti izkazane terjatve opravilo izrazito pristransko, zgolj z vidika interesov delodajalca, saj jo je oprlo le na preizkus formalne pravilnosti izpeljanega postopka premestitve delavca. Verjetnosti izkazane terjatve pa ni presojalo z vidika kršitev ustavno-pravnih pravic (76. člen Ustave RS) in kršitve Konvencije mednarodne organizacije dela ter zavarovanih pravic tožnika kot člana vodstva reprezentativnega sindikata in sindikalnega zaupnika (peti odstavek 25. člena ZIntPK). Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je spregledalo, da tožbene podlage v pretežni meri temeljijo na pravnih institutih, kjer je predpisano takoimenovano obrnjeno dokazno breme. Prvostopno sodišče tudi ugotavlja, da tožena stranka ni izkoristila 30-dnevnega roka iz drugega odstavka 93. člena ZJU, v katerem bi lahko odločila o pritožbi, kar dokazuje, da tožena stranka noče takojšnjega soočenja argumentov, temveč protipravno zavlačuje postopek in s tem tožniku protiustavno onemogoča izvrševanje sindikalnih funkcij. Sodišče prve stopnje pa je tožniku kršilo tudi njegovo pravico do izjave, saj se sploh ni opredelilo do njegovih bistvenih trditev, da so mu kršene ustavno pravne in mednarodno pravno zavarovane pravice, ki jih ima kot neposredno izvoljen član vodstva reprezentativnega sindikata in sindikalni zaupnik ter prijavitelj - žvižgač. Sodišče prve stopnje tako sploh ni presojalo, ali je bil tožniku s prisilno premestitvijo v drug državni organ protiustavno vzet mandat članstva vodstva reprezentativnega sindikata in mandat sindikalnega zaupnika ter ali je s tem izkazana kršitev 76. člena Ustave RS in v tožbi citiranih določb mednarodnih konvencij. Spregledalo je tudi drugi odstavek 207. člena ZDR-1, ki jasno določa, da sindikalnega zaupnika zaradi sindikalne dejavnosti ni mogoče postaviti v manj ugoden ali podrejen položaj. Protispisna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da sklep (priloga A1) vsebuje vse elemente iz drugega odstavka 150. člena ZJU, saj v resnici ne vsebuje pravic in obveznosti, povezanih z novim delovnim mestom. Sodišče se do teh ključnih navedb tožnika sploh ni opredelilo, zato mu je kršilo pravico do izjave. Pravico do izjave pa je sodišče kršilo tožniku tudi s tem, ko je zgolj navedlo, da je bila tožniku izdana odločba o imenovanju v naziv, iz katere izhaja, da se z dnem 15. 5. 2015 imenuje v uradniški naziv sekretar, ni pa se opredelilo do bistvenih navedb v tožbi, da je ta odločba še dandanes nepravnomočna in zato nima pravnih učinkov. Terjatev je verjetno izkazana tudi z dejstvom, da tako Ministrstvo ... kot tudi Ministrstvo ... v istem direktoratu, kjer je pred premestitvijo delal tožnik na novo zaposlujeta, kar samo po sebi dokazuje, da so na Ministrstvo ... še vedno izkazane delovne potrebe po izkušenem diplomatu, na Ministrstvo ... pa očitno uspešno pridobivajo nove kadre.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in prerekala trditve tožnika v pritožbi ter navedla, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno odločilo, da niso podani razlogi za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Tožena stranka zavrača tožnikove trditve, da naj bi bil razlog njegove premestitve fiktivna delovna potreba in da je prikriti razlog premestitve odstranitev motečega tožnika kot člana izvršnega odbora Sindikata slovenskih diplomatov in sindikalnega zaupnika. Tožena stranka poudarja, da je na delovnem področju, na katerega je premeščen tožnik, potrebno znanje širokega spektra in sposobnost vmeščanja predpisov v zakonodajni sistem RS. Za delo, na katerega je bil premeščen tožnik, je ključnega pomena, da ima uslužbenec opravljen pravosodni izpit. Za sistemsko pripravo predpisov pa so ključnega pomena delovne izkušnje z mednarodnega področja in znanje tujih jezikov. Tožena stranka še poudarja, da morebitno izkazano žvižgaštvo ne pomeni imunitete pred neželeno premestitvijo, temveč le obrnjeno dokazno breme, da pri premestitvi zaradi delovnih potreb žvižgač ni bil neenako obravnavan prav zaradi žvižgaštva. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, skladno z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sklepa razumljiv. Sklep ima razloge o odločilnih dejstvih in ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče je tako izpodbijani sklep lahko v celoti preizkusilo.

7. Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), ki v prvem odstavku določa, da lahko med postopkom sodišče po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode in da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače (četrti odstavek). Zavarovanje terjatev je urejeno v določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in naslednji), ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve (terjatev, ki jo tožnik v tem individualnem delovnem sporu poskuša zavarovati s predlagano začasno odredbo, spada med nedenarne terjatve). Vrste začasnih odredb, ki jih sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati, primeroma navaja 273. člen ZIZ. Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe je v tem, da upnik izkaže za verjetno, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper tožnika nastala. Ob tem temeljnem pogoju za izdajo začasne odredbe pa mora upnik verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk, navedenih v drugem odstavku 272. člena ZIZ.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožbenih navedb in listin v spisu ugotovilo, da je tožena stranka s sklepom št. ... z dne 7. 5. 2015 tožnika trajno premestila zaradi zagotovitve učinkovitejšega oz. smotrnejšega dela organa z Ministrstvo ... na Ministrstvo ... z dne 15. 5. 2015 na delovno mesto „podsekretar šifra ...“, ki ga tožnik opravlja v nazivu sekretar v organizacijski enoti, Sektor za .... Vlada RS je na seji dne 27. 11. 2014 v okviru potrditve akcijskega načrta interventnih aktivnosti zaradi poplav sprejela sklep, s katerim je Ministrstvo ... zadolžila, da v sodelovanju z Ministrstvo ..., z namenom zmanjšanja zaostankov in kadrovske podhranjenosti na področju urejanja vod, izvede aktivnosti za zagotovitev potrebnega kadra na Ministrstvo ... in pripravi predlog kadrovskih razporeditev na Ministrstvo .... Po zaprosilu Ministrstvo ... je Ministrstvo ... preverilo izpolnjevanje zahtevanih kriterijev pri njihovih uslužbencih in ugotovilo, da štirje izpolnjujejo kriterije iz vseh želenih znanj, o čemer je obvestila Ministrstvo .... Na podlagi delovnih izkušenj so na Ministrstvo ... ocenili, da je tožnik najprimernejši kandidat za premestitev.

9. V primeru, da upnik uveljavlja zavarovanje nedenarne terjatve, kar je predmet tega spora, mora v predlogu za izdajo začasne odredbe izkazati verjetnost obstoja terjatve na podlagi zatrjevanih dejstev in dokazov, enakih tistim, ki se obravnavajo pri vsebinskem odločanju. Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe je torej, da upnik izkaže verjeten obstoj svoje terjatve. Terjatev je verjetno izkazana, če dejstva, ki govorijo v prid utemeljenosti tožbenega zahtevka prevladajo nad tistimi, ki nakazujejo na to, da zahtevek ni utemeljen. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da glede na trditve tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe in predlaganih dokazov, obstoj terjatve tožnika v tej fazi postopka, še ni verjetno izkazan. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da podatki v spisu zaenkrat ne nudijo opore za ugotovitev, da je tožena stranka tožnika premestila iz nezakonitih oz. fiktivnih razlogov, saj iz sklepa tožene stranke o premestitvi št. … z dne 7. 5. 2015 izhaja, da je tožena stranka tožnika premestila zaradi delovnih potreb. Sodišče prve stopnje bo šele v dokaznem postopku ugotavljalo, ali je tožena stranka dejansko tožnika premestila zaradi delovnih potreb iz razloga učinkovitejšega oz. smotrnejšega dela organa ali iz drugih razlogov. Presoja zakonitosti razloga za premestitev bo predmet presoje v kontradiktornem postopku in zato tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje kršilo njegovo pravico do izjave.

10. Premestitev zaradi delovnih potreb se opravi s sklepom o premestitvi, če javni uslužbenec s premestitvijo ne soglaša (prvi odstavek 150. člena ZJU). Po 152.a členu ZJU začne premestitev brez soglasja javnega uslužbenca učinkovati z dnem, ki je določen v sklepu o premestitvi, vendar ne prej kot sedmi dan po vročitvi sklepa o premestitvi. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena trditev tožnika, da sklep o premestitvi z dne 7. 5. 2015 ni postal dokončen, ker nima pravnih učinkov (Komisija za pritožbe o njegovi pritožbi ni odločila).

11. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev tožnika, da je sodišče prve stopnje spregledalo določbo drugega odstavka 207. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) in ni upoštevalo, da delodajalec sindikalnega zaupnika ne more postaviti v manj ugoden oz. podrejen položaj zaradi sindikalne dejavnosti.

12. Tudi če je bil tožnik izvoljen kot sindikalni zaupnik, to še ne zadošča za priznanje posebnega varstva po 112. členu ZDR-1. Pravica vsakega sindikata, da zastopa in varuje interese svojih članov, izhaja iz 76. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in spremembe). Iz navedene pravice izhaja tudi upravičenje, da sindikat svobodno izbira svoje predstavnike. Glede samega števila sindikalnih zaupnikov pa je, glede na določbe ZDR-1, potrebno razlikovati dva položaja in sicer prvič določitev števila sindikalnih zaupnikov po 208. členu, preko katerih sindikat uresničuje pravico zagotavljati, varovati in zastopati interese svojih članov pri delodajalcu in drugič določitev števila sindikalnih zaupnikov po prvem odstavku 207. člena ZDR, ki bodo deležni tudi posebnega pravnega varstva pred odpovedjo po 112. členu ZDR. Ta določitev temelji na kriterijih, dogovorjenih v kolektivni pogodbi ali posebni pogodbi med delodajalcem in sindikatom. Števila sindikalnih zaupnikov in odločitev, kateri od njih uživajo posebno varstvo, ni mogoče mešati. Posebno varstvo, ki ni vezano zgolj na opravljanje sindikalne dejavnosti je opredeljeno v 2. alineji 112. člena ZDR. Delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku brez soglasja organa, katerega član je ali sindikata, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, razen če v primeru poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev ali če gre za odpoved v postopku prenehanja delodajalca. Z takšno opredelitvijo varstva je ZDR-1 usklajen s Konvencijo mednarodne organizacije dela št. 135 o varstvenih olajšavah za predstavnike delavcev v podjetju (Ur. l. RS, SFRJ, Mednarodna pogodba št. 14/82, Akt o notifikaciji nasledstva, Ur. l. RS, Mednarodna pogodba št. 15/92), ki v 1. členu določa, da morajo biti predstavniki delavcev v podjetju učinkovito zavarovani pred vsakim postopkom, ki bi bil zanje škodljiv in bi bil posledica njihovega statusa ali aktivnosti kot predstavnikov delavcev ali zaradi članstva v sindikatu ali zaradi udeležbe v sindikalnih aktivnostih, če ravnajo v skladu z veljavnimi zakoni, kolektivnimi pogodbami ali drugimi skupno dogovorjenimi sporazumi. Element sindikalne svobode je svobodno določanje predstavnikov sindikata, preko katerih člani uresničujejo varstvo svojih interesov. Sindikat ima pravico svobodno določiti oz. izvoliti svoje sindikalne predstavnike. Določanje števila tistih sindikalnih zaupnikov izmed njihovih svobodno izbranih predstavnikov, ki bodo uživali posebno pravno varstvo v skladu s 112. členom ZDR-1 in posebno varstvo po drugem odstavku 207. člena ZDR-1 ter druge ugodnosti, ki jih mora zagotavljati delodajalec v okviru materialnih pogojev za delo sindikata, pa je predmet sporazumno dogovorjenih kriterijev med sindikatom in delodajalcem. Zato ni mogoče enačiti izvolitve sindikalnih zaupnikov po 205. členu ZDR-1 s priznavanjem posebnega pravnega varstva po 112. členu ZDR-1. Tudi če je tožnik bil izvoljen kot sindikalni zaupnik, to še ne zadošča za priznanje posebnega varstva. Zato je neutemeljeno sklicevanje tožnika, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe in tožbi navedenega niti ne zatrjuje.

13. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožnika, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in da bodo tožniku zaradi neizdane začasne odredbe nastale hujše neugodne posledice kot toženi stranki. Tudi če bi bila ta predpostavka po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ v tej zadevi dejansko podana, na odločitev predloga za izdajo začasne odredbe nima vpliva, ker, kot je že navedeno, ni izpolnjena osnovna predpostavka iz prvega odstavka 272. člena ZIZ, torej verjetnost obstoja terjatve. Začasna odredba se namreč lahko izda le, če je poleg predpostavke iz prvega odstavka 272. člena ZIZ izpolnjena še ena izmed v drugem odstavku istega člena navedenih predpostavk.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP) in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP), tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla, zato skladno s 155. členom ZPP sama krije stroške, ki so ji nastali z odgovorom na pritožbo.