Jedro

Določbo 2. točke 1. odstavka 171. člena ZDO je mogoče uporabiti le v primeru, če lastnik oziroma uživalec poslovni prostor uporablja za opravljanje svoje dejavnosti, pri čemer ni pomembno, ali opravlja gospodarsko ali kakšno drugo dejavnost v skladu s predpisi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 1306/95-11 z dne 16.1.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12.7.1995. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke - Izpostave C. z dne 21.12.1994, o odmeri davka od premoženja na posest poslovnega prostora za leto 1994 v znesku 37.537,00 SIT.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v času odločanja tožene stranke veljal Zakon o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 36/88 in 8/89 in Uradni list RS, št. 48/90 in 7/93, v nadaljevanju ZDO), ki je v 2. točki 1. odstavka 161. člena izključeval iz obveznosti plačila davka od premoženja na posest stavb le tiste lastnike oziroma uživalce, ki poslovne prostore uporabljajo za opravljanje dejavnosti. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da tožnik poslovnega prostora v letu 1994 ni uporabljal za opravljanje dejavnosti, pač pa ga je dajal v najem. Zato je na podlagi takšne ugotovitve, ki glede na tožbene navedbe niti ni sporna, tožena stranka pravilno odločila, ko je pritrdila organu prve stopnje, ki je tožniku odmeril davek na podlagi določb 156., 157.in 158. člena ZDO.

Tožnik se pritožuje iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. točke 1. odstavka 161. člena ZDO lahko štelo, da tožnik ni zavezanec za plačilo davka, ker se navedena določba sklicuje le na opravljanje dejavnosti. Tožnik pa je že v upravnem postopku navajal, da je bila njegova edina dejavnost, čeprav je ni imel registrirane, oddajanje poslovnega prostora v najem.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča ni podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe ZDO, ko je pritrdilo toženi stranki, da se tožnik glede na ugotovljeno dejansko stanje, da v letu 1994 poslovnega prostora ni uporabljal za dejavnost, ne more uspešno sklicevati na določbo 2. točke 1. odstavka 161. člena ZDO, po kateri se davek od premoženja ne plačuje od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje dejavnosti.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je namreč navedeno določbo ZDO mogoče uporabiti le v primeru, če lastnik oziroma uživalec poslovni prostor uporablja za opravljanje svoje dejavnosti, pri čemer ni pomembno, ali opravlja gospodarsko ali kakšno drugo dejavnost v skladu s predpisi. Ker pa je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, tožnik pa tudi izrecno navaja, da je poslovni prostor v letu 1994 oddajal v najem, pomeni že to, da poslovnega prostora ni uporabljal za svojo dejavnost, pač pa ga je za svojo dejavnost uporabljal najemnik. Zato ni upošteven pritožbeni ugovor, da bi sodišče prve stopnje lahko štelo, da tožnik glede na določbo 2. točke 1. odstavka 161. člena ZDO ni davčni zavezanec.

Ker ni podan uveljavljani pritožben razlog in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.