Jedro

Tožena stranka je v postopku preizkusa prijave, v zvezi z relativnimi razlogi za zavrnitev registracije znamke, vezana na ugovor. Pri preizkusu ugovora je vezana na dejansko stanje, ki ga je dolžna ugotavljati zgolj v okviru dejstev in dokazov, ki jih ponudijo stranke.

Za presojo zavrnilnega razloga po točki d) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 sodišče soglaša s toženo stranko, da predloženi dokazi ne izkazujejo, da je znamka prvotožnice ugledna oziroma dobro znana.

Prvotožnica bi morala za zavarovanje svojih pravic vložiti ugovor in kot podlago za dopustnost ugovora zatrjevati imetništvo znamke, ki preprečuje registracijo prijavljene, ter za to navesti razloge in predložiti dokaze. Sklicevanje na nemožnost vložitve ugovora v času, ker ni bila vpisana v register znamk, se ne more upoštevati v okviru ugovora o kršitvi določb postopka, saj za to v ZIL-1 ni podlage. Obveznost tožene stranke, da upošteva kasneje predložene dokaze, ni zakonsko pogojena in zato tožena stranka ni kršila določb postopka, ko jih v dokazni presoji ni upoštevala.

Izrek

I. Zadevi I U 857/2012 in I U 869/2012 se združita v skupno obravnavanje in odločanje in se zadeva v nadaljevanju vodi pod opr. št. I U 857/2012. II. Tožba B. d.d. - v stečaju se zavrne.

III. Tožbi J. d.o.o. se ugodi ter se odločba Urada RS za intelektualno lastnino št. 31207-1144/2009-28 z dne 10. 5. 2012 v 1. točki izreka odpravi in se v tem obsegu vrne organu v ponoven postopek.

IV. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki J. d.o.o. stroške postopka v višini 420,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V. V zadevi po tožbi tožeče stranke B. d.d. - v stečaju nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Urad za intelektualno lastnino je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka zavrnil prijavo znamke „LTH castings“ št. Z-200971144 z dne 11. 9. 2009 za blago in storitve: 06: ulitki (polizdelki) in komponente (polizdelki), narejeni iz zlitin aluminija, cinka in magnezija, 40: obdelava materialov; ter v 2. točki izreka postopek registracije znamke nadaljeval za preostalo blago in storitve: 06: navadne kovine in njihove zlitine. V obrazložitvi je navedel, da je 11. 9. 2009 prejel prijavo znamke „LTH castings“ za blago in storitve, po mednarodni klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamke razvrščene v razrede 06, 40 in 42. Zoper prijavo znamke je ugovarjal A. Ker je bila znamka kasneje prenesena na B. d.d. - v stečaju, je ta družba nadaljevala postopek z ugovorom. V nadaljevanju presoja organ razloge iz točke b) prvega odstavka 44. člena Zakona o intelektualni lastnini (ZIL-1) za delno zavrnitev registracije znamke „LTH castings“. Ugotavlja, da sta si znaka zamenljivo podobna. Meni, da je najbolj dominanten del obeh znakov beseda LTH ter na podlagi vizualne, fonetične in pomenske analize ugotovi podobnost znakov na podlagi vseh treh analiz. V nadaljevanju pa primerja blago in storitve ter podobnost ugotavlja na podlagi več kriterijev. Prijavljena znamka je prijavljena za blago in storitve iz razredov 46, ugovarjana znamka pa za označevanje blaga in storitev iz razredov 11, 21, 35, 37 in 42. Pri prijavi ulitkov (polizdelkov) in komponent (polizdelki), narejenih iz zlitin aluminija, cinka in magnezija, ugotavlja, da so proizvodi podobni oziroma komplementarni proizvodom vložnika ugovora oz. imetnika znamke „LTH“ iz razreda 11, namreč kakršnimkoli napravam in strojem za hlajenje in gretje. Glede blaga – navadne kovine in njihove zlitine, pa ugotavlja, da blago ni podobno oziroma komplementarno blagu vložnika ugovora, ker je narava teh proizvodov povsem različna. V zvezi z obdelavo materialov – storitev je le-to primerjal s storitvami in proizvodi vložnika ugovora ter tu ugotavlja, da gre, izhajajoč iz široko opredeljene storitve v seznamu prijavitelja, lahko za komplementarne ali tesno povezane storitve z blagom in storitvami vložnika ugovora. V zvezi z ugovorom – sklicevanjem na zavrnilne razloge po točkah c) in d) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 meni, da vložnik ugovora ni uspel dokazati, da bi registracija znamke lahko izkoristila ali oškodovala razlikovalni značaj ali ugled prejšnje znamke oziroma bi uporaba znamke prijavitelja škodovala njegovim interesom. Ugovornik pa tudi ni uspel dokazati, da so podani zavrnilni razlogi iz točke d) 44. člena ZIL-1. V postopku presoje je Urad upošteval le dokaze, ki so bili predloženi do poteka roka za vložitev ugovora. Pri presoji kopije člankov v častnikih C., D., E., F., G., M. iz leta 2009 izhaja, da ti govorijo le o težavah vložnika ugovora in socialnih problemih zaposlenih vložnika ugovora, noben članek pa ne omenja, niti kaj naj bi vložnik ugovora proizvajal, niti s kakšno blagovno znamko naj bi označeval svoje proizvode. Zgolj na osnovi enega članka „neverjeten preobrat podjetja LTH v zadnjih dveh letih“ z dne 24. 9. 2003 je razvidno, da se omenjajo proizvodi in blagovno znamko vložnika ugovora, vendar pa na tej podlagi ni mogoče zaključiti, da je blagovna znamka vložnika ugovora znana znamka. Tudi druge dokaze ocenjuje kot neustrezne. Npr. rezultati ankete niso dober dokaz, ne glede na to, da bi iz nekaterih odgovorov bi mogoč sklep, da potrošniki poznajo znamko „LTH“. Gre za majhen vzorec anketiranih, vprašljivi pa so tudi odgovori na vprašanja v anketi, ki niso odprta in so zato sugestibilna. Tudi vzorci rezultatov telefonske ankete so bili relativno majhni, izhodiščna vprašanja ankete pa so vsebovala vnaprej ponujene možnosti oziroma ni bilo razvidno, če so bila vprašanja odprta, brez ponujenih možnosti. Nekatera vprašanja in odgovori kažejo na to, da anketiranci poznajo izdelke znamke LTH, je pa vprašanje, koliko njihovi odgovori niso bili odvisni od odgovorov na tista vprašanja, kjer so bili možni odgovori vnaprej ponujeni. Glede dokaza – podatki o prihodkih podjetja I. d.o.o. v letih 2001- 2008 pa navaja, da ni razviden naziv dokumenta, od koder so podatki ali oseba, ki je podatke pripravila, ter so podatki s tega vidika pomanjkljivi. Na njihovi osnovi ni mogoče oceniti, ali gre za pomemben delež prodaje oziroma ali lahko govorimo o izdelkih dobro znane oziroma ugledne znamke. Podatki o (kratki) zgodovini podjetja so v obliki kratke razpredelnice in so kot dokaz o ugledu oziroma dobre poznanosti znamke precej pomanjkljivi in bi jih bilo možno uporabiti zgolj v povezavi z drugimi ustreznimi podatki. V zvezi z dokazom – kopija spletne strani vložnika ugovora pa meni, da spletna stran sama po sebi praviloma ni dokaz, da je neka znamka ugledna oziroma dobro znana, saj se na spletu pojavljajo praktično vsi malo resnejši tržni subjekti, ne glede na to, koliko časa delujejo. Predvsem pa omenjena spletna stran navaja zgodovino in znamko prijavitelja (LTH castings) ne pa znamke vložnika ugovora. Tudi predložen komercialni katalog družbe I. (v angleščini) sam po sebi ni dokaz o statusu znamke, saj jih praviloma izdelujejo družbe. S predloženimi dokazi vložnik ugovora tudi ni uspel dokazati, da bi prišlo oziroma kako bi prišlo zaradi uporabe znamke prijavitelja do izkoriščanja ali oškodovanja razlikovalnega značaja ali ugleda znamk vložnika ugovora, poleg tega pa tudi ni utemeljil, na kakšen način bi uporaba znamke prijavitelja škodovala njegovim interesom. Da bi z registracijo prijavljene znamke do navedenih posledic prišlo, pa ne izhaja iz dokazov, predloženih v postopku ugovora. Glede na navedeno ugotavlja, da pogoji iz c) točke prvega odstavka 44. člena ZIL-1 niso izpolnjeni. V zvezi s sklicevanjem na d) točko pa ugotavlja, da je vložnik ugovora posredoval za dokazovanje ugleda in dobre znanosti znamke dokaze, iz katerih ni bilo možno ugotoviti ugleda in dobre znanosti znamke. V zvezi z ugovorom prijavitelja, da je Urad prekoračil svoja pooblastila, ko je ugotavljal tudi pogoje po točki b), meni, da je neutemeljen, saj iz celotnega ugovora izhaja, da je vložnik ugovora menil, da sta si znamki podobni, blago in storitve pa prav tako, kar ustreza sklicevanju na določbo točke b). Poudarja še, da ima celoten 44. člen ZIL-1 za predpostavko enakost ali podobnost znamk, zato pri vložitvi ugovora zadostuje sklicevanje na 44. člen ZIL-1 in sklicevanje na posamezne točke te določbe ni vedno nujno.

2. Tožeča stranka B. d.d. - v stečaju (prvotožnica) s tožbo smiselno izpodbija 2. točko izreka izpodbijane odločbe, po kateri se postopek registracije nadaljuje za blago in storitve iz razreda 06: navadne kovine in njihove zlitine. Navaja, da je tožena stranka nepravilno uporabila določbo točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, ko ni ugotovila, da gre pri blagu iz razreda 06: navadne kovine in njihove zlitine za podobno oziroma komplementarno blago, kot ga ima prijavljenega prvotožnica. Nadalje ugovarja nepravilni uporabi materialnega prava, v okviru zavrnitve ugovora po določbah točke c) in d) prvega odstavka 44. člena ZIL-1. Pri ugovoru v zvezi s kršitvijo določb postopka pa izpodbijani odločbi očita, da tožena stranka ni upoštevala dokazil, ki jih je prvotožnica predložila, ko je bila pozvana, da nadaljuje postopek po ugovoru. Nadalje tudi meni, da je kršitev postopka podana, ker prvotožnica ni imela možnosti, da bi odgovorila na vsa vprašanja in trditve nasprotne stranke. V zvezi z ugovorom, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, pa navaja, da je bil v času ugovora vpisan v register pri toženi stranki kot imetnik A., ki je 5. 11. 2009 podal ugovor. Odločba o vpisu je bila odpravljena s sodbo tega sodišča 29. 6. 2010 in ponovno vpisana prvotožnica. Dne 23. 9. 2010 je dobila poziv za nadaljevanje postopka ter podala 12. 10. 2010 izjavo in predložila dokaze. Dokaze je predložila tudi, ko je bila pozvana glede nadaljevanja postopka, po izdaji odločbe o zožitvi dne 2. 3. 2011. Navedeno bi moral upravni organ upoštevati. Meni tudi, da je le navidezno uspela z večino ugovora, ker bo realizacija dispozitiva ustvarila dejansko upravičeno uporabo znaka s strani J., ki pa ima hčerinsko družbo I. in bo znamko širše uporabljal. V zvezi s tem je že v odgovoru 10. 2. 2012 pojasnjevala toženi stranki, da do motenj na trgu prihaja in v tem smislu predlagala dokaze. Meni, da za prekluzijo ni zakonske podlage, razen tega pa je tožena stranka sama pozvala prvotožnico, da se v postopku izjasni. Pomembno pa je tudi, da se prej ni mogla izjasniti glede ugovora, ker ni bila imetnica znamke. Pozvana pa je bila tudi po zožitvi s strani tožene stranke. Namreč odločba o vpisu v register na ime A. je bila razveljavljena na podlagi tožbe prvotožnice – I U 1275/09. Torej, če drži, da je bila prvotožnica prekludirana v zvezi s predložitvijo dokazil, je to stanje povzročila tožena stranka. Prvotožnica ni mogla ugovarjati v ugovornem roku iz razloga, ker v register ni bila vpisana. Vpisana pa ni bila v register, ker je bila neupravičeno izbrisana kot imetnik. Tožena stranka bi zato morala to upoštevati pri svoji odločitvi. V zvezi z podobnostjo njenega blaga z blagom iz razreda 06: navadne kovine in njihove zlitine meni, da tožena stranka ni pravilno uporabila kriterija „kraj uporabe“. Ugotavlja, da gre za pomemben kriterij, v obravnavanem primeru pa sta oba, tako prijavitelj kot ugovornik iz … ter .... Meni, da obstajajo razlogi za podobnost blaga iz razreda 06: navadne kovine in njihove zlitine z blagom 06: ulitki (polizdelki)..., kar vse utemeljuje podanost razloga po točki b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 tudi glede odločitve pod točko 2 izreka. Meni tudi, da ni pravilno ugotovljeno, da znamka, katere imetnik je, ni dobro znana znamka, kar izhaja iz predloženih dokazil, ki bi jih tožena stranka morala upoštevati. Kolikor se ne bo dopustila registracija znamke, bo prišlo tudi do oškodovanja in bo znamka razvrednotena, s tem pa bo poseženo v premoženjsko maso stečaja. Oškodovanje bo tudi zato, ker je prijavitelj že nakazal interes za nakup znamke, vendar pa v primeru zavrnitve za to ne bo več zainteresiran. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe ter zavrnitev prijavljene znamke ter povrnitev stroškov postopka oziroma podrejeno zgolj odpravo in povrnitev stroškov postopka.

3. Tožeča stranka J. d.o.o. v tožbi izpodbija 1. točko izreka odločbe. Meni, da je obremenjena s kršitvijo določb postopka, saj je tožena stranka zavrnila registracijo v 1. točki, ker je ugotovila podobnost po točki b) 44. člena ZIL-1. Vendar pa vložnik ugovora ni niti smiselno zatrjeval, da naj bi bilo prijavljeno blago in storitve podobno oziroma enako njegovemu blagu in storitvam. Navedba tožene stranke, da naj bi iz celotnega ugovora izhajalo, da vložnik meni, da so si blago in storitve podobni, je protispisna. Tožena stranka je zato presegla pooblastila, ki jih ima na podlagi drugega odstavka 101. člena ZIL-1 ter tretjega odstavka 102. člena ZIL-1. Kolikor bi tožena stranka presojala prijavo zgolj na podlagi ugovora, bi morala prijavi v celoti ugoditi. Napačna pa je tudi ugotovitev, da sta znamki podobni ter primerjava blaga in storitev, saj nista podobna, zato posledično tudi niso podani razlogi za zavrnitev prijavljene znamke pod točko b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1. Nadalje pa v zvezi z ugovarjano točko tudi ni obrazložena globalna ocena možnosti zmede na trgu. Predlaga odpravo izpodbijane 1. točke izreka ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Stranka z interesom J. d.o.o. v zadevi tožeče stranke B. d.d. - v stečaju zavrača navedbe tožene stranke glede tožbenih navedb in predlaga zavrnitev tožbe ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo glede obeh tožnic navaja, da v celoti izpodbija vse tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi in razlogih, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

K točki I:

6. Sodišče je združilo zadevi I U 857/2012 in I U 869/2012 v skupno obravnavanje in odločanje, ker obe tožnici izpodbijata isto odločbo, glede na določbo prvega odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), po kateri lahko sodišče s sklepom več pri oddelku sodišča odprtih postopkov o istem predmetu združi v skupno obravnavo in odločanje.

K točki II:

7. Tožba prvotožnice B. d.d. - v stečaju ni utemeljena.

8. Uvodoma je ugotoviti, glede na tožbene ugovore, da prvotožnica izpodbija 2. točko izreka odločbe, torej v delu v katerem je organ odločil, da se postopek registracije znamke nadaljuje za preostalo blago in storitve: 06: navadne kovine in njihove zlitine.

9. V procesnem pogledu je bila prvotožnica v upravnem postopku vložnica ugovora. Ugovornik je imetnik prejšnje znamke, ki uveljavlja razloge iz 44. člena ZIL-1 zoper registracijo znamke (prvi in drugi odstavek 101. člena ZIL-1). Prvotožnica s tožbo uveljavlja nepravilno uporabo materialnega prava, določb točke b), c) in d) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, v zvezi z blagom, za katerega je organ postopek registracije nadaljeval. V zvezi z nepravilno uporabo določbe točke b) je ugotoviti, da ta razlog iz pravočasnega ugovora ne izhaja (ugovora, ki ga je v roku 3 mesecev od objave znamke vložil A.). Po določbi točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Bistveno torej pri uveljavljanju relativnega razloga po točki b) je navajanje dejanske podlage, ki kaže tako na podobnost oziroma enakost znamk kot podobnost oziroma enakost blaga in storitev. Sodišče že pri presoji ugovora o nepravilno uporabljeni določbi točke b) poudarja, da ne soglaša s toženo stranko, da je A. v ugovoru navajal tudi razloge, ki kažejo na podobnost blaga in storitev. Res je jasno razvidno, da je ugovarjal zaradi podobnosti znakov, kar pomeni del zakonskega dejanskega stanja tako iz točk b), c) in d). Vendar pa, ker ni navajal, da je enako oziroma podobno tudi blago in storitve, s tem ni navajal razlogov za uporabo drugega dela točke b). Tožena stranka zato ni imela podlage, da je v okviru ugotovitvenega postopka primerjala blago in storitve, kar narekuje zakonsko dejansko stanje po točki b). Podlaga za navedeno stališče sodišča temelji na procesnih določbah ZIL-1. Uveljavljanje relativnih razlogov, zaradi katerih se ne sme registrirati pozneje prijavljeni znak, ker bi prišel v konflikt s prejšnjo znamko, je dano imetniku prejšnje znamke, ki pa mora v ugovoru zoper registracijo znamke navesti ugovorni razlog in predložiti ustrezne dokaze (101. člen ZIL-1). Upravni organ je torej v postopku preizkusa prijave, v zvezi z relativnimi razlogi za zavrnitev registracije, vezan na ugovor. Pri preizkusu ugovora je vezan na dejansko stanje, ki ga je dolžan ugotavljati zgolj v okviru dejstev in dokazov, ki jih ponudijo stranke. Vložnik ugovora ima v postopku aktivno vlogo in na njegove razloge je organ vezan (drugi in tretji odstavek 102. člena ZIL-1). Glede na navedeno se prvotožnica ne more sklicevati na nepravilno uporabo točke b), ker v ugovoru ni bila uveljavljana.

10. Posledično se glede na zgoraj navedeno stališče sodišče ne spušča v vsebinsko presojo ugovorov, ki jih prvotožnica navaja v zvezi z ugotovitvijo, da ne gre za podobno oziroma komplementarno blago (točka 8 tožbe), za katero tožena stranka nadaljuje postopek registracije ter da bi uporaba prijavljenega znaka lahko povzročila motnje na trgu in zmedo pri potrošnikih (4. in 6. točka tožbe).

11. V zvezi z ugovorom o nepravilni uporabi določb točke c) in d) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 sodišče soglaša s toženo stranko, da na podlagi pravočasno predloženih dokazov ni mogoče zaključiti, da je v obravnavani zadevi podano dejansko stanje, kot se po teh določbah zahteva. Po določbi točke c) se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe, ki je registrirana za blago ali storitve, ki niso enaki ali podobni blagu ali storitvam, za katere je bila registracija zahtevana, če bi uporaba takega znaka brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala razlikovalni značaj ali ugled prejšnje znamke, ali če bi uporaba takega znaka nakazovala povezanost med blagom ali storitvami in imetnikom prejšnje znamke in bi to utegnilo škodovati interesom imetnika prejšnje znamke. Namen določbe c) je, da se zaščiti imetnike znamk, ki ob podobnosti ali enakosti znakov, varstva zaradi neenakosti in nepodobnosti blaga in storitev po točki b) ne bi bili upravičeni, njihovi interesi pa bi bili zaradi uporabe podobnega znaka vseeno prizadeti. Poleg ugleda znamke je za uporabo točke c) potrebno, da vložnik ugovora dokaže, da bi uporaba izpodbijane znamke brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala razlikovalni značaj ali ugled prejšnje znamke; ali da bi uporaba te znamke nakazovala povezanost med blagom ali storitvami prijavljene znamke in imetnikom prejšnje znamke in bi to utegnilo škodovati interesom vložnika ugovora. Sodišče soglaša z dokazno oceno tožene stranke, da vložnik ugovora s predloženimi dokazi (rezultati telefonske ankete; podatki o prihodkih podjetja LTH v letih 2001- 2008; podatki o zgodovini podjetja; spletna stran; komercialni katalog družbe LTH) ni uspel dokazati, da bi uporaba prijavljene znamke lahko pripeljala do v točki c) opisanih nedovoljenih stanj. Prvotožnica razlogov za napačno oceno pravočasno predloženih dokazov ne navaja, ugovarja pa, da bo v primeru registracije prišlo do oškodovanja v njeni sferi, ker bo kot sinonim za izdelke hladilne tehnike znamka razvrednotena, s tem pa tudi njena premoženjska vrednost v stečaju, pri čemer je prijavitelj nakazoval interes za nakup znamke, če pa bo prijaviteljeva znamka registrirana, bo prvotožnica kupca izgubila. Gre za ugovor, s katerim prvotožnica utemeljuje, da bi registracija utegnila škodovati njenim interesom, ki pa ga sodišče ne more upoštevati, saj bi morala prvotožnica kot ugovornik predhodno dokazati, da bi uporaba izpodbijane znamke brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala razlikovalni značaj ali ugled prejšnje znamke; ali da bi uporaba te znamke nakazovala povezanost med blagom ali storitvami prijavljene znamke in imetnikom prejšnjih znamk ter da bi to utegnilo škodovati njenim interesom. Tega pa v upravnem postopku s presojenimi dokazi ni uspela, niti da je njena znamka ugledna, kot izhaja iz razlogov tožene stranke, ki jim sodišče v celoti sledi.

12. Neutemeljen je tudi ugovor o nepravilno uporabljeni določbi točke d) prvega odstavka 44. člena ZIL-1. Po tej določbi se kot znamka ne sme registrirati znak, če je enak ali podoben znamki ali neregistriranemu znaku, ki je v Republiki Sloveniji znana znamka v smislu člena 6. bis Pariške konvencije ali tretjega odstavka 16. člena Sporazuma TRIPs. Zavrnilni razlogi po tej določbi se nanašajo na primere iz 6 bis člena Pariške konvencije za varstvo industrijske lastnine, po kateri se države unije zavezujejo prepovedati registracijo znamke, ki posnema v tej državi nedvomno znano registrirano ali neregistrirano znamko in se uporablja za istovetne ali podobne proizvode, kot tudi na primere iz določbe tretjega odstavka 16. člena Sporazuma TRIPs, po kateri se člen 6. bis Pariške konvencije uporablja tudi, ko proizvodi ali storitve niso podobni tistim, za katere je znamka registrirana, če uporaba te znamke za proizvode ali storitve kaže na povezanost med temi proizvodi ali storitvami in lastnikom registrirane znamke in če utegnejo biti interesi lastnika registrirane znamke s tako uporabo oškodovani. Podanost zavrnilnega razloga po točki d) je tožena stranka presojala na podlagi istih dokazil, ki jih je pravočasno predložil v ugovornem postopku A. Tudi za presojo zavrnilnega razloga po točki d) sodišče soglaša s toženo stranko, da predloženi dokazi ne izkazujejo, da je znamka prvotožnice ugledna oziroma dobro znana. Prvotožnica ne ugovarja nepravilni presoji pravočasno predloženih dokazov, sklicuje se na v postopku z njene strani predložene dokaze, ki pa jih tožena stranka kot že povedano pravilno, zaradi prekluzije, ni upoštevala.

13. V zvezi z neupoštevanjem s strani prvotožnice predloženih dokazil ni podan tudi ugovor o kršitvi določb postopka. Drži, da je v času teka 3 mesečnega roka za vložitev ugovora bil v register znamk vpisan kot imetnik A., ki je v roku, dne 5. 11. 2009, podal ugovor. Odločba o vpisu v register je bila odpravljena na podlagi sodbe Upravnega sodišča I U 1275/2009 z dne 26. 6. 2010, in na njeni podlagi prvotožnica ponovno vpisana v register. Dne 23. 9. 2010 je tožena stranka prvotožnici posredovala poziv za nadaljevanje postopka, prvotožnica pa je dne 12. 10. 2010 podala izjavo in predlagala izvedbo dokazov oziroma enako ponovno, ko jo je tožena stranka, po izdaji odločbe o zožitvi, dne 2. 3. 2001, pozvala za nadaljevanje postopka. Tudi takrat je tožnica, dne 10. 3. 2011, predlagala izvedbo dokazov. Na podlagi navedbe o poteku postopka pri toženi stranki prvotožnica meni, da za prekluzijo dokazov ni zakonske podlage, saj je tožena stranka sama pozvala prvotožnico, da se izjasni, razen tega pa prvotožnica, ni bila imetnik vpisane znamke. Upoštevati pa bi bilo tudi treba, da je bila odločba o vpisu v register razveljavljena, stanje, ko tožnica v register ni bila vpisana, pa je povzročila tožena stranka.

14. Sodišče ne more slediti stališču prvotožnice o pravilnem poteku ugovornega postopka na način, da bi se moral prvotožnici ponovno odpreti rok za navedbo dejstev in predložitev dokazov v zvezi z ugovorom. Navedbo, da za prekluzijo dokazov ni zakonske podlage, je sodišče že zavrnilo in razloge navedlo v odstavku 9. Podlaga je v določbah, ki se nanašajo na časovno vezanost ugovora (določbi prvega in drugega odstavka 101. člena ZIL-1). Tudi ni bilo podlage za drugačno obravnavanje prvotožnice kot ugovornice iz razloga, ker v času za vložitev ugovora ni bila po svoji krivdi vpisana v register znamk. ZIL-1 zahteva aktivno vlogo imetnika prejšnje znamke, da v ugovornem postopku, ki je večstrankarski postopek, s strankami z nasprotujočimi interesi, navedejo dejstva in predložijo dokaze, s katerimi utemeljujejo ugovorne razloge in to v roku treh mesecev od objave znamke. Res se glede na določbe ZIL-1 šteje za imetnika prejšnje znamke imetnik, vpisan v register, vendar nevpisana znamka ni ovira za vložitev ugovora (npr. po točki d) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 je ugovornik lahko imetnik neregistriranega znaka) (zakonito imetništvo prejšnje znamke je prvotožnica ugovarjala tudi v postopku s tožbo I U 1275/2009). Tako bi prvotožnica morala za zavarovanje svojih pravic vložiti ugovor in kot podlago za dopustnost ugovora zatrjevati imetništvo znamke, ki preprečuje registracijo prijavljene, ter za to navesti razloge in predložiti dokaze. Sklicevanje na nemožnost vložitve ugovora v času, ker ni bila vpisana v register znamk, sodišče ne more upoštevati v okviru ugovora o kršitvi določb postopka, saj za to v ZIL-1 ni podlage (podlago v procesnem pogledu za vložitev ugovora bi imela prvotožnica tudi po določbah ZUP, ki se v postopku pred toženo stranko subsidiarno uporablja – 6. člen ZIL-1). Obveznost tožene stranke, da upošteva kasneje predložene dokaze, ni zakonsko pogojena in zato tožena stranka ni kršila določb postopka, ko jih v dokazni presoji ni upoštevala.

15. Tožena stranka je prvotožnico pravilno v procesnem pogledu, ko je bila ponovno vpisana v register znamk, štela za pravno naslednico ugovornika, in jo v tekočem upravnem postopku pozvala, da se izjasni glede nadaljevanja postopka (poziv tožene stranke pa ne pomeni, da se je prvotožnici odprl rok za uveljavljanje ugovornih razlogov - trditvene in dokazne podlage). Na podlagi navedenega (prekluzivnosti navajanja dejstev in dokazov) ni utemeljen tudi ugovor, da bi v upravnem postopku prvotožnica morala imeti možnost, da odgovori na vse trditve nasprotne stranke. Tožena stranka pa je v okviru odločitve v točki 2 izreka izpodbijane odločbe tudi pravilno ugotovila dejansko stanje.

16. Glede na navedeno je sodišče tožbo prvotožnice zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki III:

17. Tožba J. je utemeljena.

18. S točko 1 izreka izpodbijane odločbe je tožena stranka zavrnila prijavo znamke „LTH castings“ za blago in storitve: 06: ulitki (polizdelki) in komponente (polizdelki), narejeni iz zlitin aluminija, cinka in magnezija; ter 40: obdelava materialov. Podlaga za zavrnitev je bila podanost zavrnilnega razloga po točki b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, katerega je podrobno utemeljila. Po mnenju sodišča pa drugotožeča stranka utemeljeno ugovarja, da vložnik ugovora ni niti smiselno zatrjeval, da naj bi bilo blago in storitve podobno oziroma enako (zakonsko dejansko stanje po točki b) zahteva podobnost oziroma enakost znakov in podobnost oziroma enakost blaga in storitev). Kot je sodišče navedlo že v odstavku 9 sodbe, ne soglaša z navedbo tožene stranke (s katero je ta v upravnem postopku zavrnila ugovor drugotožnice, da presega svojo pristojnost), da naj bi iz celotnega ugovora izhajalo, da vložnik meni, da so si blago in storitve podobni. Namreč že gramatikalna presoja ugovora ne pokaže, da bi vložnik ugovora navajal razloge o podobnosti blaga in storitev (ali enakosti), niti ni navedeno zakonsko določilo točke b), v dopolnitvi ugovora pa se v celoti osredotoča na točki c) in d) prvega odstavka 44. člena ZIL-1. Tožena stranka je v postopku preizkusa prijave, v zvezi z relativnimi razlogi za zavrnitev registracije, vezana na ugovor. Stališče o vezanosti tožene stranke na razloge iz ugovora izhaja iz prvega in drugega odstavka 101. člena ZIL-1 ter tretjega odstavka 102. člena ZIL-1. Pravilna je zato ugotovitev, da je s presojo podobnosti oziroma enakosti blaga in storitev tožena stranka presegla svoja pooblastila, ki jih ima po navedenih določbah ZIL-1. Ker je sodišče ugodilo ugovoru drugotožnice, ki se nanaša na kršitev postopka, ki jo ocenjuje kot bistveno, se ne spušča v vsebinsko presojo njenih nadaljnjih ugovorov, ki se nanašajo na nepravilno uporabo materialnega prava, napačno ugotovitev podobnosti znamk in blaga, ter na neobrazloženo globalno oceno možnosti zmede na trgu.

19. Ker je tožena stranka glede na navedeno kršila pravila postopka, ter posledično napačno uporabila materialno pravo, je odločba tožene stranke v 1. točki izreka nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovnem postopku reševanja zadeve mora tožena stranka upoštevati stališče sodišča, ki se tiče razlage določb postopka in materialnega zakona.

K točki IV:

20. Ker je drugotožnica v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 350,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu) povečane za 20 % DDV. Stroške ji je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.

K točki V:

21. Odločitev o stroških postopka po tožbi tožeče stranke B. d.d. - v stečaju (stroške, ki jih je uveljavljala prvotožnica in stranka z interesom v tem postopku J. d.o.o.) temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

22. Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.