Jedro

Pri odmeri denarnega povračila je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da si tožeča stranka ni želela reintegracije, ker se je bala, da ji bo toženka ponovno poskušala odpovedati pogodbe o zaposlitvi, da ji ne zaupa in da je razočarana, ker je ves čas delala dobro, kar je razvidno iz stumulacije, ki jo je prejemala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica pri toženi stranki delala več kot eno leto, po prenehanju delovnega razmerja pa se je zaposlila drugje, vendar le za določen čas (za čas nadomeščanja porodniškega dopusta) in da njena zaposlitev ni gotova. Utemeljeno je upoštevalo, da prejema nižje dohodke, le minimalno plačo in tudi same okoliščine podaje odpovedi. Do odpovedi je prišlo prav iz razloga, ker je bila tožeča stranka dlje časa na bolniškem dopustu, da ji je bilo posledično nezakonito določeno poskusno delo z zelo kratkim preizkusnim obdobjem, med bolniškim staležem tožeče stranke pa je tožena stranka našla drugo delavko. Sodišče prve stopnje je prisodilo denarno nadomestilo v višini štirih plač, ki jih je tožnica prejela pri toženi stranki, pri tem pa upoštevalo, da je izhodišče za določitev plače zelo nizko (800,00 EUR bruto), da se je tožnica angažirala in poiskala novo zaposlitev takoj, vendar gre le za zaposlitev za določen čas za čas nadomeščanja na porodniškem dopustu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožena stranka tožeči stranki nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela z dne 27. 10. 2017 in jo razveljavilo (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je delovno razmerje tožeči stranki pri toženi stranki prenehalo dne 5. 11. 2017 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati denarno povračilo v znesku 3.200,00 EUR bruto in po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka), višji tožbeni zahtevek v višini 3.200,00 EUR bruto in plačilo pripadajočega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 552,24 EUR na račun sodišča prve stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude dalje do plačila (V. točka izreka) in da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati stroške postopka v višini 35,16 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude dalje do plačila (VI. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper III. in IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in spremeni tako, da zahtevek v III. točki izreka v izpodbijanem delu zavrne oziroma podredno zniža višino denarnega povračila in posledično v IV. točki izreka spremeni višino zavrnjenega denarnega nadomestila oziroma podredno zadevo v izpodbijanem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče tožeči stranki prisodilo denarno nadomestilo v višini štirih mesečnih plač v bruto znesku 800,00 EUR, kar znese skupaj 3.200,00 EUR bruto, višji denarni zahtevek pa je zavrnilo. Meni, da sodišče ni upoštevalo vseh okoliščin, in tožnici prisodilo previsoko nadomestilo. Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki cca. eno leto in se je naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja že zaposlila pri nove delodajalcu v A.. Glede na to, da ima stalno prebivališče v B. in je oddaljena od novega delodajalca v A. 20 km, od tožene stranke pa 110 km, kaže na to, da je že pred prenehanjem delovnega razmerja pri toženi stranki iskala novo zaposlitev in da ni bila zainteresirana za delo, ki ga je opravljala pri toženi stranki na zahtevnem nivoju. Navaja, da je do odpovedi delovnega razmerja res prišlo na nezakonit način, vendar je bil bistveni razlog nezainteresiranost tožeče stranke, da bi delo opravljala dobro in da bi se ustrezno podučila o izdelkih, ki je demonstrirala, ima le 29 let, nima družine in po poklicu je ekonomistka.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Nasprotuje pritožbenim navedbam, da je bila nezainteresirana za delo, saj je delo rada opravljala, bila je izredno motivirana in je zaradi odlično opravljenega dela do bolniškega staleža prejemala stimulacije, zaradi česar je bila njena plača cca. 900,00 EUR neto. Nasprotuje zatrjevanju tožene stranke, da si je že poprej iskala drugo delo, saj je v dokaznem postopku obrazložila, kako je prišlo do zaposlitve po prenehanju delovnega razmerja, izpovedala pa je tudi, da je delo opravljala na terenu, da je imela službeno vozilo in se na sedež delodajalca sploh ni vozila, razen po bolniškem staležu, ko je prejela nezakonito odpoved. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. - ZPP) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so naslednja: - da je tožeča stranka pri toženi stranki najprej delala kot komercialni zastopnik od 24. 10. 2016 do 15. 10. 2017 in nato od 16. 10. 2017 kot demonstrator za prodajo; - da iz pogodbe o zaposlitvi za demonstratorja za prodajo izhaja, da bo tožnica pričela z delom 16. 10. 2017, pri čemer bo imela 14 dnevno poskusno delo; - da je komisija za oceno poskusnega dela dne 26. 10. 2017 sklenila, da je bilo delo tožeče stranke v času poskusnega dela neuspešno; - da je bila v posledici tožeči stranki pogodba o zaposlitvi odpovedana, ker ni uspešno opravila poskusnega dela.

7. Sodišče prve stopnje je po obširno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bila tožeči stranki nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi neuspešnega poskusnega dela. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožeči stranki nezakonito določila poskusno delo, saj ji ga je določila za opravljanje dela, ki ga je tožnica predhodno že opravljala za toženo stranko, da negativna ocena ni bila utemeljena, temveč posledica želje, da se tožečo stranko zamenja z drugo delavko zaradi njene daljše bolniške odsotnosti, kar pa ni zakonit razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zaključilo je, da tožena stranka tudi ni izkazala, da bi bili plani postavljeni realno, da tožnica ne pozna osnovnih lastnosti izdelkov, kar sta bila glavna razloga za negativno oceno poskusnega dela.

8. Glede sodne razveze je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožeči stranki prisodilo denarno povračilo v višini štirih plač. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-11 sodišče višino denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Pri odmeri denarnega povračila je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da si tožeča stranka ni želela reintegracije, ker se je bala, da ji bo toženka ponovno poskušala odpovedati pogodbe o zaposlitvi, da ji ne zaupa in da je razočarana, ker je ves čas delala dobro, kar je razvidno iz stumulacije, ki jo je prejemala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica pri toženi stranki delala več kot eno leto, po prenehanju delovnega razmerja pa se je zaposlila drugje, vendar le za določen čas (za čas nadomeščanja porodniškega dopusta) in da njena zaposlitev ni gotova. Utemeljeno je upoštevalo, da prejema nižje dohodke, le minimalno plačo in tudi same okoliščine podaje odpovedi. Do odpovedi je prišlo prav iz razloga, ker je bila tožeča stranka dlje časa na bolniškem dopustu, da ji je bilo posledično nezakonito določeno poskusno delo z zelo kratkim preizkusnim obdobjem, med bolniškim staležem tožeče stranke pa je tožena stranka našla drugo delavko. Sodišče prve stopnje je prisodilo denarno nadomestilo v višini štirih plač, ki jih je tožnica prejela pri toženi stranki, pri tem pa upoštevalo, da je izhodišče za določitev plače zelo nizko (800,00 EUR bruto), da se je tožnica angažirala in poiskala novo zaposlitev takoj, vendar gre le za zaposlitev za določen čas za čas nadomeščanja na porodniškem dopustu.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

10. Ker tožeča stranka z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogla k rešitvi pritožbe, sama krije svoje stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1).