Jedro

V primeru, ko je sodba razglašena v nenavzočnosti obdolženca, je pomembno, da je ta z vsebino razglašene sodbe in možnostjo vložitve pritožbe naknadno ustrezno seznanjen, kar pa je glede na podatke spisa bil, saj mu je bila obrazložena sodba s pravnim poukom vročena dne 2. 11. 2020.

Izrek

I. Pritožba obdolženega B. B. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedeno sodbo obdolžena A. A. in B. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar jima je izreklo kazen šest mesecev zapora. Obdolženca je po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, obdolženi A.A. pa je po prvem odstavku 94. člena ZKP dolžan plačati stroške kazenskega postopka, nastale z vročitvijo sodnega pisanja v znesku 60,73 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženi B. B. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in ga oprosti očitka po obtožbi, oziroma zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Čeprav obdolženec v pritožbi ne konkretizira, katero bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 371. členu ZKP uveljavlja, je iz njegovih pritožbenih navedb razbrati, da med drugim meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da mu kazen ni bila izrečena na glavni obravnavi.

5. Obdolženec nima prav. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 9. 9. 2020 izhaja, da je bil obdolženec tega dne na glavni obravnavi navzoč in je pred zaključkom glavne obravnave podal tudi svojo končno besedo, nato pa se razglasitve sodbe, ki je bila istega dne, ni udeležil. Vendar v nasprotju z navzočnostjo obdolženca na glavni obravnavi, njegova navzočnost ob razglasitvi sodbe glede na določbo tretjega odstavka 360. člena ZKP ni nujna, zato absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP sploh ne more biti podana.1 Kolikor obdolženec s temi navedbami uveljavlja relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi ta ni podana. Prvostopenjsko sodišče je namreč za takšno postopanje imelo zakonsko podlago, kot že pojasnjeno, sicer pa obdolženec v zvezi s tem ni pojasnil, kako bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. V primeru, ko je sodba razglašena v nenavzočnosti obdolženca, je pomembno, da je ta z vsebino razglašene sodbe in možnostjo vložitve pritožbe naknadno ustrezno seznanjen, kar pa je glede na podatke spisa bil, saj mu je bila obrazložena sodba s pravnim poukom vročena dne 2. 11. 2020. Na tem mestu obdolženec še neutemeljeno polemizira, da mu je razpravljajoča sodnica zatrdila, da ne bo obsojen ter da bo sodbo dobil zelo hitro, nato pa je prejel obsodilno sodbo, na katero je čakal skoraj dva meseca. Take pritožbene navedbe so brezpredmetne in brez vsake podlage, saj takih navedb podatki spisa ne potrjujejo. Poleg tega zakon v 363. členu ZKP določa, da mora biti sodba pisno izdelana v 30 dneh in razpravljajoča sodnica tega roka ni prekoračila, saj je bila sodba izdana dne 9. 10. 2020 (list. št. 226).

6. Obdolženec v okviru relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP smiselno zatrjuje še kršitev pravice do obrambe, ker prvostopenjsko sodišče ni ugodilo njegovemu predlogu za postavitev sodnega izvedenca, ki bi ugotovil, ali je bil soobdolženi A. A. psihofizično sposoben izvršiti očitano kaznivo dejanje, kljub temu da je zaznalo vprašljivo stanje soobdolženega A. A., ko ga je spraševalo po njegovem počutju.

7. Takim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Za kršitev pravice do obrambe bi namreč šlo takrat, ko bi sodišče prve stopnje zavrnilo predlagani dokazani predlog, pa takšne odločitve v izpodbijani sodbi ne bi ustrezno obrazložilo, kar v obravnavani zadevi ni primer. Iz podatkov spisa izhaja, da obdolženi B. B. takega dokaznega predloga tekom postopka sploh ni podal, še manj pa izpostavil, da bi soobdolženi A. A. fizično in psihično nesposoben izvršiti očitano jima kaznivo dejanje. Še več, ko je soobdolženi A. A. dne 16. 6. 2020 priznal, da je kritičnega dne sam, brez sodelovanja obdolženega B.B., storil očitano kaznivo dejanje, se je slednji takoj oprl na njegov zagovor, ga potrdil in navedel, da ga je soobdolženec izkoristil. Smiselno enako je izpostavil tudi v pritožbi, zato si s takimi navedbami v zvezi s tem prihaja sam sabo v nasprotje. Zato se v pritožbi smiselno uveljavljanja bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP pokaže kot neutemeljena.

8. Isto kršitev določb kazenskega postopka obdolženec smiselno uveljavlja tudi z navedbami, da naj bi bilo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi zelo pristransko, vendar pri tem ne navedene nobenih konkretnih okoliščin, ki bi lahko pri razumnem človeku ustvarile upravičen dvom v pristranskost prvostopenjskega sodišča. Iz vsebine preostalih pritožbenih navedb izhaja zgolj nestrinjanje s procesnim postopanjem, načinom zasliševanja „njegovih“ prič in končno odločitvijo sodišča prve stopnje, kar samo po sebi ne more biti znak pristranskosti. Takšno stališče izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse, v skladu s katero sodnikovo vodenje postopkov oziroma odločanje v njih ob odsotnosti okoliščin, ki bi kazale na njegovo vnaprejšnje prepričanje o kazenski zadevi ali povezavo s samo zadevo ali stranko postopka, ni znak njegovega pristranskega odnosa. Pa tudi iz načina zasliševanja prič ne izhaja, da bi bile priče, katerih zaslišanje je predlagal, zaslišane karkoli drugače, kot to navaja v pritožbi, saj jim je sodišče zgolj postavljalo vprašanja z namenom preveritve njegovega zagovora in vsestranske razjasnitve dejanskega stanja.

9. S preostalimi pritožbenimi navedbami pa obdolženec graja dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem nima nobenih pomislekov. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Svoje zaključke je v izpodbijani sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki izpodbijane sodbe.

10. Bistvo pritožbe je v ponavljanju zagovora, da očitanega dejanja ni storil. Tak zagovor je pravilno ovrglo že sodišče prve stopnje in se pri tem utemeljeno oprlo na izvedene dokaze, predvsem pa na izpovedbi neposrednih prič C. C. in D. D.. Obdolženi B.B. sicer v pritožbi skuša omajati njuno verodostojnost s pavšalnim zatrjevanjem, da sta njuni izpovedbi neresnični in nasprotujoči, vendar neuspešno. Vendar sta priči tudi po oceni pritožbenega sodišča prepričljivo in skladno opisali dogajanje tega dne, vse od prihoda obdolženega B.B. v prodajalno, do zaznave tatvine in prihoda policije. Tako je C. C. pojasnila, da obdolženca, kljub njunemu zagovoru, v prodajalno nista vstopila skupaj in kar je bistveno, C. C. je ves čas postopka vztrajala, da se je obdolženi B. B. zanimal za nakup jakne, zaradi česar sta tako ona kot njen oče svojo pozornost zaradi morebitnega naročila posvetila njemu, nato pa je D. D. opazila, da drugi moški iz trgovine odnaša jakne, ki jih je odvrgel v vzvratno parkiran avtomobil pred prodajalno, za katerega se je kasneje izkazalo, da pripada partnerki obdolženega B.B.. Njeno izpovedbo je potrdil njen oče C. C., ki je tudi pojasnil, da je soobdolženega A.A. v trgovini opazil šele, ko je nanj opozorila njena hčerka D. D.. Ker sta njuni izpovedbi skladni glede vseh bistvenih podrobnosti, jima je sodišče prve stopnje upravičeno poklonilo vero in so pritožbena izvajanja v smeri poskusa omajanja verodostojnosti njunih izpovedb neutemeljena.

11. Njune izpovedbe so skladne tudi glede nadaljnjega poteka dogodkov, ko je D. D. zasačila soobdolženega A.A. pri izvršitvi kaznivega dejanja. Ta je jasno povedala, da je šla za njim iz prodajalne in videla, da je jakne odvrgel v izreku navedeni avtomobil. Pa tudi policist, ki je po njenem klicu prišel na kraj, je videl jakne v avtomobilu. Obdolženec na tem mestu poskuša tudi omajati verodostojnost izpovedb zaslišanih policistov, češ da se njihove izpovedbe ne skladajo z izpovedbami C. C. in D. D., vendar s takimi navedbami ne more uspeti. Obdolženec namreč zgolj selektivno izpostavi del izpovedb, ki naj bi bile kontradiktorne, in sicer zgolj glede njegove pozicije na kraju ob prihodu policistov. To pa sploh ni odločilna okoliščina, ampak je bistveno, da je krajo priča neposredno zaznala in nato ustrezno reagirala, da prepreči nastanek škode. Pri tem je potrebno upoštevati tudi, da je od dogodka minilo več let, policisti pa si vseh podrobnosti posameznih primerov, kot na primer, kje je kdo stal ob njihovem prihodu, ne morejo zapomniti, zato obdolženec s takimi pritožbenimi navedbami ne more uspeti.

12. Pritožbene navedbe, s katerimi poskuša obdolženi B.B. prikazati, da je on zgolj kupoval jakno za svojo partnerko zaradi udeležbe na tematski zabavi in da pri izvršitvi kaznivega dejanja ni sodeloval, je argumentirano zavrnilo že sodišče prve stopnje v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe in s temi razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja ter jih kot pravilne povzema. In četudi iz izpovedbe njegove partnerke in polbrata izhaja, da se je tematska rojstno dnevna zabava odvila, to ne spremeni ničesar. Sodišče prve stopnje je namreč njuno verodostojnost ocenilo pravilno, saj pri tem nikakor ni mogoče prezreti, da sta tako obdolženi B.B. kot njegova partnerka enako pojasnila, da slednja zaradi službe inkriminiranega dne ni mogla biti prisotna pri naročilu jakne, čeprav iz dokazov izhaja, da pri v tem času ona sploh ni bila zaposlena, kar verodostojnost njunih navedb še dodatno omaje. Njegovo sklicevanje na to zabavo tako pritožbeno sodišče šteje le kot izgovor, da je zamotil prodajalko in predstavnika oškodovane družbe, oziroma posledično le kot obliko njegovega zagovora, da bi se razbremenil kazenske odgovornosti za očitano kaznivo dejanje. Bistveno je namreč, da je obdolžencema storitev kaznivega dejanja v sostorilstvu dokazana z drugimi izvedenimi dokazi. Nobenega dvoma ni, da sta se na kraj pripeljala skupaj z avtomobilom, ki ga je vozil obdolženi B.B., ki se je nato s prodajalko in predstavnikom oškodovane družbe dogovarjal za nakup jakne, saj to oba priznata. Prav tako tudi ni nobenega dvoma, da je obdolženi B. vozilo parkiral vzvratno ter ga pustil odklenjenega, sicer soobdolženi A.A. ne bi mogel vanj spraviti odtujenih jaken, pri čemer v pritožbi poda izkustveno nesprejemljivo razlago, zakaj naj bi bil avto odklenjen. Poleg navedenih okoliščin pa na njuno sodelovanje pri izvršitvi kaznivega dejanja kaže tudi, da sta glede na prepričljivo izpovedbo prodajalke C. C. na kraju delovala, kot da se ne poznata, enak občutek pa je dobil tudi policist E. E., ko je prišel na kraj. Obdolženca sta se na samem kraju skušala distancirati drug od drugega tudi s tem, da je soobdolženi A.A. še pred prihodom policistov kraj kaznivega dejanja poskušal zapustiti, kar sta opazila tudi policista, ki sta ga potem, ko ju je C. C. opozorila, da je bil on tisti, ki je odnesel jakne, pospremila nazaj, pri čemer posebej bode v oči, da sta tako C. C. kot policist E. E. videla, kako je obdolženi B. iz avtomobila vzel očala, ter jih izročil soobdolženemu A.A., pri čemer je priča C. C. policistom takrat pojasnila, da slednji v prodajalni očal ni nosil. Takšno ravnanje in obnašanje obdolžencev pa tudi po presoji pritožbenega sodišča nedvomno utrjuje zaključek, da sta pri izvršitvi kaznivega dejanja zavestno sodelovala oba in da sta dejanje predhodno tudi načrtovala, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijani tudi tehtno obrazložilo. Zato tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da sta se obdolženca predhodno dogovorila, kako bosta dejanje najlažje izvršila in si pred tem razporedila naloge, in sicer da obdolženi B.B. zaposlene zamoti s pogovorom o nakupu ženske jakne, obdolženi A.A. odtuji druge jakne in jih odnese v avto, s katerim bi lahko glede na njegov položaj parkiranja kraja tudi hitro zapustila.

13. Zaključki sodišča prve stropne o njunem predhodnem dogovoru in zavestnem sodelovanju sicer res ne temeljilo na neposrednih dokazih in res je tudi, da je soobdolženi A.A. poskušal krivdo za očitano kaznivo dejanje prevzeti nase, vendar v obravnavanem primeru zgoraj poudarjene okoliščine tega konkretnega primera dajejo zanesljivo podlago zaključek, da sta obdolženca očitano dejanje storila skupaj, po predhodnem dogovoru in z zavestnim sodelovanjem. Izpostavljene okoliščine, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta obdolženca skupaj storila kaznivo dejanje, kot se jima očita, namreč predstavljajo posredna dejstva oziroma gre za tako imenovane indice. Pri tem pa gre za takšen niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprt krog in je na njihovi podlagi z gotovostjo sklepati, da sta obdolženca kritičnega dne storila očitano kaznivo dejanje.2 Povedano drugače, sodišče prve stopnje je preko obrazloženega niza posredno relevantnih dejstev s pomočjo pravil in logike prišlo do pravilnega zaključka, da je obdolžencema očitano dejanje v celoti dokazano, zato pritožba obdolženca, ki poskuša prepričati v nasprotno, ne more uspeti.

14. Nenazadnje so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da pri očitanem dejanju ni bilo nič odtujeno. V teoriji in praksi je namreč uveljavljena tako imenovana aprehenzijska teorija, po kateri je kaznivo dejanje dokončano, ko storilec z odvzemom stvari le to dobi v svojo posest in onemogoči drugemu, ki jo je do tedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga, sebi pa s tem storilec omogoči dejansko razpolaganje s to stvarjo. S tem ko je obdolžencema uspelo, da so bile jakne odnešene iz prostorov prodajalne in odložene v avtomobil, s katerim s katerim sta se pripeljala, je bilo kaznivo dejanje nedvomno dokončano in zgolj pravočasni reakciji prodajalke, ki je izvršitev kaznivega dejanja opazila, je moč pripisati dejstvo, da oškodovana družba ni utrpela nobene škode.

15. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da naj bi sodišče prve stopnje preslišalo predstavnika oškodovane družbe, ki naj bi večkrat predlagal umik zadeve, pa pritožbeno sodišče dodaja, da to iz podatkov spisa sploh ne izhaja, zato so take navedbe brez vsake podlage. Poleg tega pa obdolženec prezre, da se očitano kaznivo dejanje preganja po uradni dolžnosti in ne na predlog, zato tudi morebitni oškodovančev odstop od kazenskega pregona ne bi z ničemer vplival na potek tega kazenskega postopka ali na samo odločitev o zadevi.

16. Obdolženec sicer odločbe o kazenski sankciji ne graja, vendar pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije. Glede na težo kaznivih dejanj, krivdo obdolženca, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, ter osebne razmere in lastnosti obdolženca, mu je sodišče prve stopnje utemeljeno izreklo kazen zapora, ki je ne gre spreminjati v njegovo korist. 17. Ker pritožba tudi v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženega B. B. odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

18. Iz istih razlogov kot je to storilo sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena v zvezi četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

1 Prim.: mag. Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 753, točka 3. 2 Prim.: sodbi Vrhovnega sodišča RS Kp 4/2006 z dne 17. 7. 2006 in I Ips 53384/2014 z dne 11. 10. 2018.