Jedro

Obstoj prekarističnega razmerja daje tožnici aktivno legitimacijo za vložitev tožbe, s katero zahteva izselitev toženca, ne glede na to, da je zgolj najemnica stanovanja. Za njeno aktivno legitimacijo tudi ni bistveno, da je s tem, ko je tožencu dovolila uporabo stanovanja, kršila najemno pogodbo.

Posodnik lahko zahteva vrnitev stvari in s tem prekliče prekarij, kadarkoli hoče, brez omejitev. Če prekarist ne ravna v skladu s preklicem in stvari po zahtevi posodnika ne vrne, postane po sodni praksi nedobroveren imetnik z obveznostmi iz 96. člena SPZ.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II.Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagala, da se toženi stranki naloži, da se takoj, najkasneje pa v roku 8 ur po prejemu te začasne odredbe, izseli iz stanovanja št. 4 na naslovu U., ter da iz stanovanja odnese vse svoje stvari. Posledično je zavrnilo tudi predlog, da se tožencu v primeru neizpolnitve izreče denarna kazen in ta nato po uradni dolžnosti tudi izvrši (I. točka izreka). Glede stroškov, ki so nastali z začasno odredbo, je odločilo, da se odločitev o tem pridrži za končno odločbo (II. točka izreka).

2.Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče menilo, da tožnica ni izkazala verjetnosti terjatve, saj za tožbo na izselitev ni aktivno legitimirana. Z ostalimi pogoji, ki morajo biti za izdajo začasne odredbe podani, se zato ni ukvarjalo.

3.Zoper takšno odločitev se je tožnica pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi ali da ga razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Meni, da 111. člen Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) ne izključuje najemnika, da vloži tožbo na izselitev iz stanovanja. Najemnik ima obligacijsko pravico, da uporablja stanovanje v skladu z najemno pogodbo in mu takšen položaj omogoča sodno varstvo tudi proti tretjim osebam, ki niso upravičenci do uporabe stanovanja in ga torej zasedajo brez pravne podlage. Okoliščina, da je tožnica sprva tožencu dovoljevala bivanje, ni pomembna, saj je takšno dovoljenje veljalo do preklica oziroma ob pogoju obstoja partnerske oziroma izvenzakonske zveze. Takšna podlaga dogovora pa je s prenehanjem izvenzakonske skupnosti prenehala. Verjetnost terjatve je zato izkazana.

4.Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba je utemeljena.

6.111. člen SZ-1 v prvem in drugem odstavku določa, da oseba, ki uporablja stanovanje, pa z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe oziroma ni podaljšala najemne pogodbe, sklenjene za določen čas, uporablja stanovanje nezakonito. Lastnik lahko kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev stanovanja pri sodišču splošne pristojnosti.

7.Določilo je jasno in ne pušča dvoma v to, kdo je tisti, ki lahko vloži tožbo. To je, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, le lastnik stanovanja. Tudi sodna praksa je v tem pogledu enotna(1). Očitek, da je sodišče prve stopnje v tem pogledu zmotno uporabilo materialno pravo, je zato neutemeljen.

8.Vendar pa zaključek, da tožnica ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe na podlagi 111. člena SZ-1, ne pomeni, da nima aktivne legitimacije na drugačni pravni podlagi. Sodišče prve stopnje je v zvezi s presojo verjetnosti terjatve spregledalo, da je pritožnica v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe svojo aktivno legitimacijo utemeljevala s sklicevanjem na 3. odstavek 583. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in trditvami, da je toženec bival v stanovanju zgolj na podlagi njenega dovoljenja, ki mu ga je dala za čas trajanja njune zunajzakonske skupnosti. Ta je že pred časom prenehala, vendar se toženec, kljub pozivom tožnice, iz stanovanja noče izseliti. Trdila je, da je bila uporaba stanovanja toženi stranki dovoljena le začasno in ima zato tožeča stranka pravico kadarkoli preklicati dovoljenje za uporabo. Na povzeta zatrjevana dejstva ponovno opozarja tudi v pritožbi.

9.Tretji odstavek 583. člena OZ ureja posebno vrsto pogodbenega razmerja, ki se imenuje prekarij. Takšno prekaristično razmerje ima vse značilnosti posodbene pogodbe(2), le čas trajanja in namen uporabe nista določena. Gre za konsenzualen kontrakt, ki nastane že s sporazumom pogodbenih strank. Posebna oblika ni predpisana in so veljavni tudi ustni dogovori. Glavna značilnost je njena brezplačnost, stvar se torej izroča v neodplačno rabo. Predmet posodbe so lahko tudi nepremičnine in ni bistveno, ali je posodnik lastnik stvari. Izposojevalec mora vrniti isto stvar. Posodnik lahko zahteva stvar, kadarkoli hoče(3). Posodnik torej lahko zahteva vrnitev stvari in s tem prekliče prekarij, kadarkoli hoče, brez omejitev. Če prekarist ne ravna v skladu s preklicem in stvari po zahtevi posodnika ne vrne, postane po sodni praksi nedobroveren imetnik z obveznostmi iz 96. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ)4. 10.Ni dvoma, da je podlagi dejstev, ki jih je tožnica zatrjevala, mogoče narediti zaključek o obstoju prekarističnega razmerja. To pa tožnici daje tudi aktivno legitimacijo za vložitev tožbe, s katero zahteva izselitev toženca, ne glede na to, da je zgolj najemnica stanovanja. Za njeno aktivno legitimacijo tudi ni bistveno, da je s tem, ko je tožencu dovolila uporabo stanovanja, kršila najemno pogodbo, kar je lahko tudi razlog za njeno odpoved. Ali bo lastnik stanovanja iz tega razloga zahteval odpoved najemne pogodbe, je stvar lastnika, torej stvar pogodbenega razmerja med tožnico in najemodajalcem, ne more pa to vplivati na razmerje med tožnico in tožencem.

11.Odločitev sodišča, ki je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, se tako izkaže za vsaj preuranjeno. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje verjetnosti obstoja tožničine terjatve namreč ni presojalo na zgoraj navedeni pravni podlagi in je zato ostalo v tej smeri tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato, upoštevajoč 3. točko 365., 366 in 355. člen ZPP v zvezi z 15. členom ZIZ, pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

12.V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali je tožnica vsaj s stopnjo verjetnosti izkazala dejstva, ki utemeljujejo z njene strani zatrjevano terjatev, torej ponovno presoditi obstoj prve predpostavke za izdajo začasne odredbe. V primeru, če bo njen obstoj ugotovilo, pa bo moralo nato presoditi tudi obstoj ostalih pogojev in pri tem upoštevati, da tožnica predlaga regulacijsko začasno odredbo. Njena izdaja je namreč mogoča le ob izpolnjevanju strožjih pogojev iz 272. člena ZIZ, skladno s stališčem Ustavnega sodišča v odločbi Up-275/97. 13.Ker so stroški zavarovanja, kadar je začasna odredba predlagana med pravdo, del pravdnih stroškov, je pritožbeno sodišče odločilo, da bo o priglašenih pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

(1) Primerja npr. odločbo VSL I Cp 1348/2004 in VSL Cp 854/2009. (2) Po 579. členu OZ se s posodbeno pogodbo posodnik zavezuje, da bo izposojevalec izročil stvar v neodplačno rabo, izposojevalec pa se zavezuje, da bo stvar vrnil. (3) 3. odst. 583. člena OZ določa, da lahko posodnik, če čas trajanja in namen uporabe nista določena, zahteva stvar, kadarkoli hoče. (4) Primerjaj N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, str. 626.