Jedro

Izjavo volje za sklenitev pogodbe lahko stranki izrazita z vsakim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da volja za sklenitev pogodbe obstoji. Fakture, ki jih je tožena stranka poslala tožeči stranki, so imele funkcijo ponudbe. S tem, da je tožeča stranka v fakturah navedeno ceno plačala, je ponudbo sprejela. S tem je bila pogodba sklenjena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP iz leta 1977. Pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki 11.275.083,00 SIT s pripadki, je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožena stranka zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišče je revizijo vročilo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Vlagatelj revizije meni, da ni pravilno stališče, ki ga je zavzelo pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbeno trditvijo, da sodišče prve stopnje nima razlogov, zakaj ni pravilno stališče tožene stranke, da s tožečo stranko ni bila v pogodbenem razmerju.

Tožena stranka ni pojasnila, v čem se izkazuje nepravilnost stališča pritožbenega sodišča. Opredeljeno pa uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP na prvi stopnji. To sicer je revizijski razlog, vendar do očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni prišlo. V sodbi sodišča prve stopnje je namreč dovolj razlogov, da jo je mogoče preizkusiti tudi glede vprašanja, ali je tožena stranka bila v pogodbenem odnosu s tožečo stranko.

Sodišče prve stopnje je obrazložilo, kako so bile izdelane fakture, ki jih je tožeča stranka v dokazne namene predložila v originalu. Ugotovilo je, da so se glasile na tožečo stranko, da jih je žigosal D. P. (komercialni referent pri toženi stranki), ki je po en izvod vsake fakture tudi zadržal (vzel s seboj). Na podlagi teh faktur je tožeča stranka plačala večji del kupnine.

Zgoraj navedena dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, imajo določene pravne učinke. Kakšni so ti, je stvar materialnega prava. Vsekakor pa zadostujejo za preizkus, ali je med strankama spora obstojalo pravno razmerje, s tem pa tudi za preizkus zakonitosti sodbe sodišča prve stopnje. Očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka zato ni.

Pritožbeno sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe res nakazovalo na odškodninsko odgovornost tožene stranke, torej na obstoj dejanske podlage, ki je tožeča stranka ni zatrjevala. Ne glede na to je bila zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna iz sledečih razlogov.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo dejstva, navedena zgoraj. Očitno se je s pravilnostjo dejanskih ugotovitev strinjalo tudi pritožbeno sodišče. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč ne izhaja, da bi menilo, da so bila omenjena dejstva zmotno ugotovljena.

Predmet prodaje so bili avtomobili. Za veljavnost prodajne pogodbe, katere predmet so avtomobili, zakon ne zahteva sestave pismene pogodbe (prvi odstavek 67. člena ZOR).

Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah (26. člen ZOR). Izjavo volje za sklenitev pogodbe pa lahko stranki izrazita z vsakim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da volja za sklenitev pogodbe obstoji (prvi odstavek 28. člena ZOR). Fakture, ki jih je tožena stranka poslala tožeči stranki, so imele funkcijo ponudbe. V njih je bil naveden tako predmet prodaje kot tudi cena. S tem, da je tožeča stranka v fakturah navedeno ceno plačala, je ponudbo sprejela. S tem je bila pogodba sklenjena. Okoliščina, da naj bi avtomobile prevzela A. d.o.o. oziroma S. d.o.o., ne sme motiti. Z vidika pogodbenega razmerja med tožečo in toženo stranko bi avtomobile prevzela za tožečo stranko. Pogodbe, ki naj bi jih sklenili obe omenjeni družbi s toženo stranko za iste avtomobile, na pravno razmerje med strankama spora niso učinkovale. Okoliščina, da naj bi del plačilne obveznosti izpolnili omenjeni dve družbi pa, glede na drugi oziroma tretji odstavek 296. člena ZOR, tudi ne vpliva na pravni zaključek, da je bilo ustanovljeno prodajno pogodbeno razmerje med strankama spora. Čim pa je tako, je zaradi razdrtja tega razmerja tožena stranka dolžna na podlagi četrtega odstavka 210. člena ZOR tožeči stranki vrniti znesek, ki ji ga je ta plačala za nakup avtomobilov.

Uveljavljani revizijski razlogi torej niso podani. Ker tudi ni revizijskih razlogov, na katere mora po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo (393. člen ZPP).