Jedro

Kolikor gre za odločanje po načelu pravičnosti, je pravično to, kar glede dedovanja določa ZD.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep o dedovanju izdalo tako po pok. M. H. kot po pok. K. H. Ugotovilo je obseg zapuščine vsakega od zapustnikov, ugotovilo pa je tudi, kdo so zakoniti dediči vsakega od zapustnikov.

Zoper sklep se pritožujeta zakonita dediča B. S. in M. M. B. S. v pritožbi opisuje družinsko zgodovino. Kot je mogoče razumeti sicer obširno in z detajli podkrepljeno pritožbo, bi se moralo upoštevati načelo pravičnosti. To bi pomenilo, da bi dediči M. H. – med njimi je tudi pritožnik – dobili zemljo, kajti K. H. se je na posestvo v K. priženil, dobiti bi torej morali R. in S., med njimi S.F., ki v sklepu ni omenjena. Za absurde in napake sodišča od leta 1945 naj se plača odškodnina.

M. M. navaja, da sodišče na zapuščinski obravnavi 10.12.2008 ni upoštevalo izjav in pripomb pritožnice, kot tudi ne ostalih dednih upravičencev. Njen podpis na zapuščinski obravnavi 10.12.2008 nima učinka.

Dedinja M. G. je kot odgovor na obe pritožbi sporočila, da se v načelu strinja s pritožbo B. S. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi B.S.: To, kar opisuje pritožba, nima nobenega vpliva na vprašanje, ali je sklep o dedovanju po obeh zapustnikih pravilen. Predmet presoje je samo vprašanje, ali je sklep o dedovanju nepravilen, kolikor gre za pritožnika, ne pa morda za katerega od dedičev, ki se niso pritožili. Nič takega ni navedeno v pritožbi, kar bi lahko povzročilo dvom o pravilnosti konkretnega sklepa o dedovanju. Trditve o tem, da bi po načelu pravičnosti morali več dobiti dediči M. H., so izrečeni na načelni ravni. Kaj konkretno pa pritožnik hoče zase – kajti samo to, kar bi bilo konkretno zanj napačno odločeno, je lahko predmet pritožbe – pa ne pove. Če niso bili upoštevani vsi dediči, to ni stvar pritožnika, pač pa stvar tistega, ki je morda prikrajšan. Tudi vprašanje v pritožbi zatrjevanih krivic, ki naj bi se dogajale rodbini od leta 1945, nima nobenega vpliva na vprašanje pravilnosti sklepa o dedovanju po vsakem od zapustnikov.

Pritožbeno sodišče je sklep preizkusilo po uradni dolžnosti glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava in ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni napravilo nobenih kršitev Zakona o dedovanju – ZD. Ko se pritožba sklicuje na načelo pravičnosti, je treba poudariti, da je glede dedovanja pravično to, kar določa Zakon o dedovanju.

O pritožbi M.M.: Ni jasno, kaj dedinja hoče in s čim ni zadovoljna. Nerazumljivo je, katerih izjav in pripomb naj bi sodišče prve stopnje ne bilo upoštevalo. O dednem dogovoru izpodbijani sklep ne govori. Glede česa bi moralo biti dejansko stanje še razjasnjeno, prav tako ni jasno, kot tudi ne, glede česa naj bi pritožničin podpis na zapisniku 10.12.2008 ne imel nobenega pravnega učinka. Če je s tem mišljeno vprašanje dednega dogovora, iz podatkov v spisu izhaja, da tega dne ni bil sklenjen, saj se z dogovorom niso strinjali vsi dediči. Kot je v obrazložitvi sklepa sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, do dednega dogovora ni prišlo in je zato nastopilo zakonito dedovanje. Tudi glede pritožnice M.M. je pritožbeno sodišče opravilo preizkus izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka. Prav tako je ugotovilo, da ni bilo napak v zapuščinskem postopku, ki bi vplivale na pravilnost sklepa o dedovanju, kolikor gre za pritožnico M.M. Neutemeljeni pritožbi je bilo treba zavrniti in sklep potrditi (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, 353. člen ZPP, 163. člen ZD).