Jedro

Pravni prednik tožnika ni pridobil vozila v posest, ni postal lastnik vozila in zato ni imel razpolagalne pravice za prenos lastninske pravice na tožnika. Tožnik pa tudi ni uspel dokazati pridobitve lastninske pravice od nelastnika. Vozilo je sicer pridobil od prenosnika, ki vozila daje v promet v okviru svoje dejavnosti, vendar ni izkazal niti pogoja dobrovernosti, niti sklenitve odplačnega pravnega posla.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero se nalaga toženi stranki, da je dolžna tožniku omogočiti dostop do vozila BMW 730D, št. šasije xy ter navedeni avtomobil izročiti v neposredno posest in neomejeno uporabo tožniku. S sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik lastnik navedenega vozila. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške 2.603,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti sklepu in sodbi se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev ali spremembo sodbe. Zaradi obširnosti pritožbe se v nadaljevanju povzemajo le bistvene pritožbene trditve. Tožnik je v dokaz pridobitve lastninske pravice na osebnem vozilu priložil prometno dovoljenje, registrirano na njegovo ime, pogodbo o komisijski prodaji z overjenim podpisom prodajalca M. T. in dokazal, da je vozilo vzel v posest takoj ob nakupu. Prav tako je dokazal, da je imel zadosti finančnih sredstev za nakup vozila. Tožena stranka pa je sama v svoji odločbi davčnemu zavezancu M. T., za katerega zatrjuje, da avtomobila nikoli ni imel ne v lasti ne v posesti, odmerila DDV ter davek od dejavnosti tudi od vozila, katerega lastninsko pravico uveljavlja tožnik. Nelogično je, da tožena stranka za potrebe obdavčitve M. T. priznava lastninsko pravico na vozilu, ki ga je prodal tožeči stranki, na drugi strani pa tožniku odreka lastninsko pravico. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in sicer 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz zapisnika z dne 23. 4. 2010 in odločbe tožene stranke z dne 6. 7. 2010 izhaja, da M. T. nikoli ni priznal dejstva, da naj bi sklepal fiktivne posle, ampak, da se je bavil z dejavnostjo uvoza avtomobilov in prodajo le-teh, pri čemer je svojo dejavnost opravljal na črno in od nje ni plačeval davkov. M. T. se je s prometnim dovoljenjem napram tožniku izkazal kot lastnik in posestnik vozila, saj je tožniku izročil ključe. Od koga je M. T. kupil vozilo, ki je predmet tožbenega zahtevka, je za tožečo stranko popolnoma irelevantno. Izpovedba priče J. M. o poslovni nesposobnosti M.T., da je brezposeln, da nima odprtega računa ter da naj bi bil zlorabljen, je v direktnem nasprotju z odločbo tožene stranke, iz katere izhaja, da je M.T. odmerila DDV. Izvedeni dokazi kažejo na dejstvo, da je bil M. T. lastnik in posestnik več osebnih vozil, tudi BMW, ki je predmet tožbenega zahtevka. Tako se izkaže zmotno stališče sodbe, da tožnik ni pridobil lastninske pravice na podlagi 60. člena SPZ. Lastninska pravica na vozilu je bila na tožnika prenesena z izročitvijo v posest in sicer tako, da so mu bili izročeni ključi avtomobila. Da je vozilo uporabljal, pa so izpovedale vse zaslišane priče. Svoje trditvene podlage tožena stranka ni postavila v smeri, o kateri je v sodbi odločilo sodišče, da naj bi bila kupoprodajna pogodba med tožečo stranko in M. T. navidezna in da zato ne bi imela učinka med pogodbenima strankama. Skladno z navedbami tožene stranke bi moralo sodišče ugotoviti tudi, ali je bila družba A. d.o.o. dejanski lastnik vozila oziroma dejanski kupec vozila. Sodišče je kršilo načelo neposrednosti iz 4. člena ZPP in načelo kontradiktornosti iz 5. člena ZPP. Odločbe in sklepi davčnih postopkov predstavljajo le trditveno podlago, brez kakršnihkoli dokazov. Tožnik sploh ne nastopa kot stranka v davčnem postopku. Zapisniki davčnih organov vsebujejo zgolj ugotovitve davčnih inšpektoric v davčnem postopku, narejenih enostransko, zaslišanje inšpektoric pa ne izkazuje, da naj bi bil pravni posel, na podlagi katerega je tožnik pridobil avto BMW, fiktiven in da naj bi bil dejansko lastnik nekdo drug. Izpovedbi prič J. M. in H. M. o sklepanju fiktivnih pogodb nista prepričljivi. Glede vprašanja možnosti plačila kupnine je dokazna ocena sodišča pomanjkljiva in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tožnik je že v davčnem postopku, kot tudi v predmetnem postopku vseskozi zatrjeval, da je kupnino za avto dobil od športnih stav in da sta mu starša posodila denar, ki sta ga dobila od prodaje hiše. Prav tako sodišče ni imelo kakršnekoli podlage za ugotovitev, da naj bi bil tožnik pred letom 2009 brezposeln in da naj ne bi imel zadosti denarnih sredstev. Sodišče ni upoštevalo in ocenilo zaslišanja tožnika v zvezi s predmetnim avtomobilom, čeprav je bilo njegovo zaslišanje odkrito, verodostojno in resnično. Pogodba med tožnikom in M. T. je bila pravno veljavno sklenjena in pomeni veljavno podlago za prenos lastninske pravice po 40. členu SPZ. Noben dokaz v postopku ne kaže na to, da naj tožnik ne bi imel namena plačati kupnine, pri tem tožnik še poudarja, da plačilo kupnine ni pogoj za veljavnost pogodbe. Pravni posel med njima ni mogel biti navidezen, saj je bil namen pogodbe v pridobitvi lastninske pravice tožnika nad avtomobilom. Odločilno dejstvo – posest vozila tožnika, je sodišče napačno ugotovilo. Dobra vera tožeče stranke pa je izkazana s tem, da je imel prenosnik M. T. vozilo v posesti, prometno dovoljenje in ključe vozila. Napačna je tudi presoja sodišča v izpodbijanem sklepu, da tožnik ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih pritožba očita sodbi (kršitve 4., 5., 7., 8. člena ter 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), niso bile storjene. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, razlogi o odločilnih dejstvih so dovolj jasni in si niso med seboj v nasprotju. Prav tako ni nasprotij med tem, kar se o odločilnih dejstvih navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami, kar se nanaša tudi na v pritožbi izpostavljeni zapisnik Davčnega urada Ljubljana z dne 23. 4. 2010 in odločbo Davčnega urada Ljubljana z dne 6. 7. 2010. Sodišče tudi ni prekoračilo trditvene podlage tožene stranke, ko je presojalo obstoj in učinke kupoprodajne pogodbe med M.T. in tožnikom. Na kakšen način naj bi sodišče prve stopnje v konkretnem postopku kršilo načelo neposrednosti iz 4. člena ZPP, iz pritožbenih trditev ni razvidno, tudi ne v delu, v katerem se pritožba sklicuje na nemožnost sodelovanja tožnika pri izvajanju dokazov v davčnem postopku. Enako v tej povezavi tožniku ni bila odvzeta možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (5. člen ZPP). Odločbe in zapisniki Davčnega urada Ljubljana, ki vsebujejo določene dejanske ugotovitve v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora nad družbo A. m. k., d.o.o., so javne listine in dokazujejo resničnost tistega, kar se v njih potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP). Domneva resničnosti vsebine listin pa je izpodbojna (četrti odstavek 224. člena ZPP).

5. Tožnik s tožbo zahteva ugotovitev, da je lastnik osebnega avtomobila BMW 730D, št. šasije xy, ki so ga davčni organi 2. 2. 2010 zarubili v okviru postopka davčne izvršbe zoper davčnega zavezanca A., d.o.o.. Ker je tožnik ugovarjal zoper sklep o davčni izvršbi in bil napoten na vložitev tožbe pri sodišču, ima za ugotovitveni zahtevek pravni interes (158. člen Zakona o davčnem postopku).

6. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na sledeče dejansko stanje: sporno vozilo izvira iz Nemčije; na podlagi računa z dne 11. 10. 2009 naj bi ga družba K. V. GmbH iz Nemčije za 12.000,00 EUR prodala M. T., ki ga je po pridobitvi homologacije 6. 11. 2009 še isti dan prodal tožniku preko komisionarja L. G. za ceno 75.000,00 EUR; vozilo ni bilo nikdar v posesti M. T., ni prejel ključev vozila, ni sodeloval pri prevozu vozila, ni plačal računa domnevnemu nemškemu prodajalcu, ni prejel denarja od tožnika, ampak je zgolj sodeloval pri sklepanju fiktivnih poslov; tožnik v trenutku izročitve vozila ni bil v dobri veri, da ima prenosnik razpolagalno sposobnost za prenos lastninske pravice, prav tako ni bil sklenjen odplačni pravni posel med komisionarjem M.T. L. G. in tožnikom; tudi tožnik nikdar ni izvrševal posesti vozila, denarja za plačilo kupnine ni imel in je le navidezno sklenil pogodbo; tožnik je pri nakupu vozila prek komisijske prodaje zgolj posodil svoje ime za lastništvo vozila, kar je v preteklosti že večkrat storil za družbo A., d.o.o. 7. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost zgoraj navedenih ugotovitev, dokazne ocene prvostopenjskega sodišča pa pritožbene trditve ne omajejo. Res je tožena stranka z odločbo z dne 6. 7. 2010 odmerila DDV ter davek od dejavnosti kot davčnemu zavezancu M. T. tudi od spornega vozila, kar pa ni odločilno pri presoji pogojev za pridobitev tožnikove lastninske pravice. S to davčno odločbo ni bilo odločeno o pravnem vprašanju, ki bi v tej pravdni zadevi predstavljalo predhodno vprašanje in pravdno sodišče nanjo ni vezano (13. člen ZPP). Kakšna je bila vloga M. T. pri pridobivanju vozil iz Evropske skupnosti in na kakšen način so se sklepali posli, katerih končni cilj je bil izogibanje plačilu davka, je sodišče prve stopnje pravilno povzelo iz zapisnikov in odločb v davčno-inšpekcijskem nadzoru. V obrazložitvi sodbe je tudi pojasnjeno, zakaj sodišče v celoti ne verjame tožnikovi izpovedi in izpovedbam prič, ki jih je tožnik predlagal za dokazovanje trditev, da je imel vozilo v posesti in dovolj denarja za nakup spornega in ostalih vozil. Na drugi strani je v sodbi dovolj argumentov o tem, zakaj sodišče verjame in sledi izpovedbam davčnih inšpektoric, ki sta izčrpno pojasnili potek davčnega postopka ter način poslovanja družbe A., d.o.o., z njo povezane družbe A. k., d.o.o., katere direktor je tožnik, prijateljske povezave tožnika z družbo A, d.o.o. in njenim direktorjem ter predvsem vlogo M. T. v verigi pravnih poslov, katerih namen je bil, da se družba A., d.o.o. izogne plačilu davka (zgolj uporaba njegovega imena zaradi izpeljave teh poslov).

8. Za pridobitev lastninske pravice na premičnini s pravnim poslom se zahteva veljaven pravni posel, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico (40. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ) in veljavna izročitev v posest pridobitelja (60. člen SPZ). Da bi bil razpolagalni pravni posel z izročitvijo veljaven, pa mora biti izpolnjen tudi pogoj razpolagalne sposobnosti izročevalca (načelo, da nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih sam ima). Glede na zgoraj navedene dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča M. T. kot pravni prednik tožnika ni pridobil vozila v posest, ni postal lastnik vozila in zato ni imel razpolagalne pravice za prenos lastninske pravice na tožnika. Tožnik pa tudi ni uspel dokazati pridobitve lastninske pravice od nelastnika na podlagi 64. člena SPZ. Vozilo je sicer pridobil od prenosnika, ki vozila daje v promet v okviru svoje dejavnosti, vendar ni izkazal niti pogoja dobrovernosti, niti sklenitve odplačnega pravnega posla.

9. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in po 353. členu ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi dostavek 350. člena ZPP).

10. Hkrati je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi pritožbo zoper izpodbijani sklep, saj iz njegove obrazložitve pravilno izhaja, da niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe po 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju, ker tožeča stranka ni izkazala verjetnega obstoja terjatve (2. točka 365. člena ZPP).