Jedro

Kaznivo dejanje krive izpovedbe po drugem odstavku 289. člena KZ stori stranka, ki pri dokazovanju z zaslišanjem strank, med drugim tudi v pravdnem postopku, krivo izpove in sodišče na to izpovedbo opre svojo odločbo; pri tem zadostuje, da se na krivo izpovedbo stranke opira odločba, sprejeta na prvi stopnji.

Izrek

Zahteve obsojenega L.M. in zagovornikov M.M. ter D.M. za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

Obsojenci so dolžni plačati povprečnine, obsojena L.M. in M.M. vsak 1.100 EUR, obsojena D.M. pa 1.000 EUR.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 11.9.2006 obsojene M.M., V.M., D.M., F.M. in L.M. spoznalo za krive, prva dva kaznivega dejanja krive izpovedbe po drugem odstavku 289. člena KZ, ostale pa vsakega kaznivega dejanja krive izpovedbe po prvem odstavku 289. člena KZ ter jim izreklo po 50. in 51. členu KZ pogojne obsodbe, v katerih je določilo kazni vsakemu po tri mesece zapora in preizkusne dobe enega leta. Po prvem in tretjem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da so obsojenci dolžni nerazdelno povrniti stroške kazenskega postopka in plačati vsak na 61.000 SIT odmerjeno povprečnino. Višje sodišče v Kopru je s sodbo in sklepom z dne 23.5.2007 ugodilo pritožbi zagovornika obdolženega V.M. in sodbo sodišča prve stopnje glede tega obdolženca razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbe zagovornikov obsojenih M.M., D.M. in L.M. je zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po prvem odstavku 98. člena ZKP je odločilo, da so obsojeni M.M., D.M. in L.M. dolžni kot stroške pritožbenega postopka plačati vsak po 500 EUR povprečnine.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo so pravočasno vložili zahteve za varstvo zakonitosti, zagovornik obsojene M.M. zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ker so te vplivale na zakonitost sodne odločbe, torej iz razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, zagovornik obsojene D.M. in obsojeni L.M. zaradi kršitev kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka (1. in 3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).

Zagovornik obsojene M.M. predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, zagovornik obsojene D.M. in obsojeni L.M. pa se zavzemata za spremembo obsodilne sodbe v oprostilno.

Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahteve za varstvo zakonitosti niso dovoljene. Po njegovem stališču so bili M.M., D.M. in L.M. sicer pravnomočno obsojeni, vendar sodba ni pravnomočna v celoti, ker je Višje sodišče v Kopru prvostopenjsko sodbo glede V.M. razveljavilo.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovornikom. Zagovornik D.M. v izjavi navaja, da je stališče vrhovnega državnega tožilca zgrešeno. Meni, da je sodba v delu, ki se nanaša na M., D. in L.M. postala pravnomočna v formalnem in materialnem smislu in da zoper takšno pravnomočno sodno odločbo lahko obsojenci v skladu s 421. členom ZKP vložijo zahtevo za varstvo zakonitosti.

V tej zadevi je bila prvostopenjska sodba razveljavljena le glede obdolženega V.M. zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbe zagovornikov obsojenih M.M., D.M. in L.M. so bile zavrnjene, medtem ko obsojena F.M. ni vložila pritožbe. Sodba je glede slednjih postala v celoti pravnomočna tako v formalnem kot tudi v materialnem smislu in jo je v takem položaju mogoče v tem obsegu izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Zato je Vrhovno sodišče štelo, da so vložene zahteve dovoljene.

Zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene.

Zagovornik obsojene M.M. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP s trditvijo, da je sodba pomanjkljiva ter je ni mogoče preizkusiti. Povzema izrek, ki se nanaša na to obsojenko in deloma na obdolženega V.M. ter s sklicevanjem na 289. člen KZ opozarja, da se nobeno sodišče ni oprlo na kakršnokoli krivo izpovedbo M.M. Vsa sodišča v civilnem postopku so sodila na temelju ogleda kraja dogodka, vpogleda v fotografije in listinsko dokumentacijo ter na osnovi slišanega. Obsojenke ni na fotografijah, ki jih je predložil oškodovanec kot tožilec, tudi iz oškodovančeve izpovedbe ne sledi, da bi storila kaznivo dejanje. Tudi po oceni zagovornika obsojene D.M. in obsojenega L.M. sta sodišči prve in druge stopnje bistveno kršili določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navedbe v krivdoreku prvostopenjske sodbe in navedbe v obrazložitvi drugostopenjske sodbe so v nasprotju z listinami v spisu. Obsojeni L.M. pa tudi meni, da je drugostopenjsko sodišče brez presoje konkretnih navedb pritožbo zavrnilo, pri čemer ni navedlo razlogov. Po navedbah zagovornika obsojene D.M. obrazložitev sodbe nima razlogov, iz nje ni mogoče razbrati dejanja posameznega obsojenca, njihova krivda ni individualizirana. Sodišče ni ugotavljalo obsojenkinega naklepa in ne pojasni, kakšno obliko krivde očita obsojenki. Presoja sodišča, da je bil ugovor obrambe v smeri, da vprašanje nadomestne poti v pravdi sploh ni bilo relevantno, je pravno zgrešena. Tudi po navedbah obsojenega L.M. sodišče krivde ne konkretizira. Zaključek sodišča v zvezi z obsojenčevim naklepom, in sicer, da je bil očitno zainteresiran za zmago toženih strank v pravdnem postopku, saj služnostno pot uporablja tudi sam za obračanje avtomobila, je v nasprotju z njegovo izpovedbo v pravdni zadevi, pri čemer zahteva povzema izpovedbo, ki jo je pred pravdnim sodiščem dal obsojenec na glavni obravnavi dne 7.2.2003. K zahtevi zagovornika obsojene M.M.: Obsojeni M.M. je očitano, da je kot tožena stranka v pravdnem postopku na glavni obravnavi dne 7.2.2003 po krivem izpovedala, da je nadomestna pot nastala, ko je prišlo do zaprtja stare služnostne poti s strani tožnika, na tako krivo izpovedbo pa je sodišče oprlo sodbo z dne 7.2.2003. Sodišče prve stopnje je glede na dejanske ugotovitve sklepalo, da je bila nadomestna pot urejena že pred oškodovančevim motilnim ravnanjem ter da je obsojena M.M. po krivem izpovedala v pravdnem postopku. Utemeljilo je tudi, da je iz sodbe razvidno, da je sodišče odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ukinitev služnosti oprlo na takšno njeno izpovedbo in zaključilo, da za obstoj kaznivega dejanja po drugem odstavku 289. člena KZ ni potrebno, da je sodna odločba pravnomočna. Kaznivo dejanje krive izpovedbe po drugem odstavku 289. člena KZ se razlikuje od tega kaznivega dejanja iz prvega odstavka samo v tem, da ga lahko stori stranka, ki pri dokazovanju z zaslišanjem strank, med drugim tudi v pravdnem postopku, krivo izpove in sodišče na to izpovedbo opre svojo odločbo. Velja stališče, ki ga je zavzelo v tej zadevi tudi sodišče, da zadostuje, da se na krivo izpovedbo stranke opira odločba, sprejeta na prvi stopnji. Zato ni mogoče slediti nasprotnim izvajanjem zahteve zagovornika obsojene M.M. Glede na obrazloženo sodišče ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ima pravnomočna sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, prav tako pa je ob ugotovljenem dejanskem stanju utemeljeno sklepalo na obstoj zakonskega znaka, ki se nanaša na oprtost sodbe sodišča prve stopnje na krivo izpovedbo.

V ostalem se vložnik zahteve sklicuje na izvedene dokaze in nakazuje, da na njihovi podlagi ni mogoče ugotoviti, da bi obsojena M.M. storila kaznivo dejanje. S temi navedbami v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP napada dejanske zaključke pravnomočne sodbe.

Vložnik zahteve trdi, da so z izpodbijano pravnomočno sodbo v škodo obsojenke absolutno kršena pravila kazenskega postopka. Kršitev, razen bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni konkretiziral in jih tudi ni ustrezno obrazložil ter jih zato ni mogoče preizkusiti. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP se namreč Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Slednje po že sprejeti razlagi te določbe pomeni, da mora v zahtevi kršitve konkretno opredeliti in jih tudi ustrezno obrazložiti.

K zahtevam zagovornika obsojene D.M. in obsojenega L.M.: Obe zahtevi opozarjata na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je po njunem stališču v protispisnosti med razlogi pravnomočne sodbe in podatki spisa. Ta kršitev je podana, če gre za precejšnje nasprotje med navedbami v razlogih o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, pri čemer se nasprotje nanaša na odločilna dejstva.

Kot je razvidno iz obrazložitve prvostopenjske sodbe, se je sodišče pri ugotavljanju krivde obsojencev oprlo na izvedene dokaze, med drugim tudi na zapisnike glavnih obravnav v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Kopru z dne 29.11.2002 in 7.2.2003, ki jih je na glavni obravnavi tudi prebralo. Pri presoji, ali je obsojenka po krivem izpovedala, je sodišče izhajalo iz očitka, ki ga je iz obtožbe povzelo v izrek sodbe. Očitano ji je, da je na vprašanje sodnice po krivem izpovedala, da so drugo pot toženci zgradili kasneje, ker so jo rabili in ker jim je tožnik zaprl pot. Takšen očitek je v skladu s tem, kar je zapisano v zapisniku o glavni obravnavi z dne 7.2.2003 pred pravdnim sodiščem. Ne gre tedaj za uveljavljano protispisnost, na katero opozarja zahteva zagovornika obsojene D.M. in tudi ne za precejšnje medsebojno nasprotje, temveč za drugačno presojo obsojenkinega zagovora in ostalih dokazov, kot jo je sprejelo in obrazložilo sodišče. Razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Zahteva zagovornika obsojene D.M. tudi neutemeljeno očita prvostopenjski sodbi, da sploh nima razlogov, posebej ne o tem, s katerimi navedbami naj bi obsojenka storila kaznivo dejanje. To kršitev je presodilo že višje sodišče, ki je utemeljilo, da sklicevanje na zapisnik o glavni obravnavi v pravdni zadevi povsem zadostuje. S takšno presojo soglaša tudi Vrhovno sodišče. Glede na jasnost v izreku opisanih izvršitvenih dejanj in glede na ostale razloge sodbe ni podlage za sklepanje, da odsotnost povzetka vsebine obsojenkine izpovedbe v pravdnem postopku pomeni zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Prav tudi nimata zahtevi zagovornika obsojene D.M. in obsojenega L.M., da krivda v izpodbijani pravnomočni sodbi ni individualizirana oziroma konkretizirana.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pri obsojencih podana njihova krivda. Obrazložilo je, na podlagi katerih okoliščin sklepa, da sta obsojena D.M. in L.M. ravnala s krivdno obliko direktnega naklepa. Sodišče druge stopnje je presodilo pritožbene navedbe tudi v tem obsegu in jih ocenilo kot neutemeljene. Zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča obrazložitev pravnomočne sodbe glede kazenske odgovornosti obsojencev nima pomanjkljivosti, ki jih uveljavljata zahtevi.

Po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa med drugim presodi navedbe pritožbe. Takšna presoja se vselej nanaša na odločilna dejstva. V tej zadevi je sodišče druge stopnje presodilo pritožbene navedbe, ki zadevajo odločilna dejstva. Katera dejstva je štelo za odločilna, je razvidno iz obrazložitve drugostopenjske sodbe. Če ni odgovorilo tudi na ostale navedbe, katerim zahteva obsojenega L.M. pripisuje navedeno lastnost, še ne pomeni, da je kršilo navedeno procesno določbo. Sicer pa vprašanje, ki je povezano s trditvijo, da obsojeni L.M. ni postavil nobene trditve, temveč le svojo oceno, pomeni grajo presoje njegovega zagovora in s tem uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahtevi zagovornika obsojene D.M. in obsojenega L.M. uveljavljata tudi kršitev kazenskega zakona, ki je konkretno ne opredelita. Navedbe zahteve zagovornika obsojene D.M., v katerih trdi, da sodišče ni ugotavljalo njenega naklepa, da gre za zgrešeno presojo ugovora obrambe v zvezi z nerelevantnostjo nadomestne poti v pravdi, da se v pravdi sploh ni ugotavljalo, kdaj je sporna pot nastala, ker to za odločitev o ukinitvi služnosti ni bilo relevantno, da obsojenki glede na celotno njeno pričanje ni mogoče očitati, da je zavestno prikazovala neresničen dogodek kot resničen ter sklicevanje na obsojenkin zagovor, da se je nadomestna pot urejala po zapori služnostne poti, pomenijo v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP izpodbijanje dejanskih zaključkov pravnomočne sodbe. Enaka ugotovitev velja tudi za razloge, ki jih v zvezi z neopredeljeno kršitvijo kazenskega zakona navaja zahteva obsojenega L.M. Gre za presojo okoliščin, na podlagi katerih je sodišče sklepalo na obsojenčevo krivdno ravnanje in s katero vložnik zahteve ne soglaša. Pri tem je treba poudariti, da je izpodbijanje sodbe zaradi kršitve kazenskega zakona (372. člen ZKP) vselej vezano na ugotovljena dejstva, ki omogočajo sklepanje o obstoju ali neobstoju posameznih zakonskih znakov kaznivega dejanja. Na podlagi dejstev, ki so bila ugotovljena v tej zadevi, je sodišče utemeljeno sklepalo, da so v ravnanjih obsojenih D.M. in L.M. podani zakonski znaki kaznivega dejanja krive izpovedbe po prvem odstavku 289. člena KZ.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahtev. Zato je zahteve obsojenega L.M. in zagovornikov obsojenih M.M. in D.M. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojencev, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (tretji odstavek 92. člena ZKP).