Jedro

Tožnik je z vlaganji pridobil verzijski zahtevek, kar pomeni, da mu mora toženka na podlagi prvega odstavka 190. člena OZ nadomestiti vrednost dosežene koristi. To v obravnavanem primeru predstavlja večvrednost nepremičnine, ki je posledica izvršenih vlaganj.

Tožnikov zahtevek nima stvarnopravne narave, ampak gre za obligacijsko terjatev. Ta je nastala v trenutku, ko se je vrednost nepremičnine povečala, torej že takrat, ko so bila tožnikova vlaganja končana. Že tedaj je prišlo do toženkinega okoriščenja in hkrati do tožnikovega prikrajšanja; le zapadla je tožnikova terjatev šele takrat, ko je tožnik izgubil posest spornih nepremičnin (tretji odstavek 48. člena SPZ v zvezi z prvim odstavkom 336. člena in 289. členom OZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 34.773,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2009 dalje in mu povrniti 2.356,09 EUR pravdnih stroškov z obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Tokrat se je zoper sodbo pritožila toženka, ki se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnik sicer zatrjeval svoja vlaganja, ni pa jih dokazal. Za svoje trditve bi moral predložiti ustrezne račune in pojasniti, od kje mu denar. Nikoli ni bilo nesporno ugotovljeno, kot navaja sodba, da je tožnik vložil svoja sredstva v izgradnjo objektov. Toženka zato ponovno izpostavlja vprašanje tožnikove aktivne legitimacije. Ponavlja, da v času, ko je bila lastnica nepremičnin, ni zapadla nobena terjatev iz naslova najemnega razmerja. Tožnik je posest izgubil šele spomladi 2009. Vprašljivo je torej, kdaj je nastopila zatrjevana obogatitev. Kupec je prevzel nepremičnino z vsemi bremeni, kar tuja vlaganja so. Ta bremenijo lastnika nepremičnine. V trenutku nastanka tožnikove terjatve je bila lastnica družba V., d. o. o. Sodišče protislovno ugotavlja, da tožnik po prodaji nepremičnine ni želel nadaljevati najema, nato pa, da objektov ni mogel uporabljati proti svoji volji. Toženka na njegovo domnevno prikrajšanje ni imela nobenega vpliva. Zaradi prodaje nepremičnine se pravni položaj tožnika ni v ničemer spremenil, zato ni vzročne zveze med toženkinim ravnanjem in posledico, ki naj bi jo utrpel tožnik. Toženka ob prodaji zaradi tožnikovih vlaganj ni dosegla višje kupnine. Upoštevno je lahko le tisto povečanje vrednosti nepremičnine, od katerega ima njen lastnik koristi; o tem pa tožnik sploh ni podal relevantnih trditev. Izvedenec ni odgovoril na bistveno vprašanje, kolikšen je bil dejanski presežek kupnine zaradi tožnikovih vlaganj. Toženka ponavlja, da v kupnino niso bili zajeti objekti in da je urejanje vprašanja tožnikovih vlaganj prepustila kupcu. Do obogatitve ni prišlo, saj se vlaganja v montažne objekte amortizirajo že v desetih letih. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, ker je sodišče v stroškovni izrek zajelo tudi stroške, ki niso bili priglašeni.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijano sodbo je kljub posameznim protislovjem v njeni obrazložitvi, na katera opozarja pritožba, vendarle mogoče preizkusiti. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katero meri pritožba, zato ni podana. Pretiran je tudi pritožbeni očitek o domnevni kršitvi razpravnega načela, saj je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju odločilnih dejstev ostalo v mejah ponujenega trditvenega in dokaznega gradiva. Svojo presojo je tudi v zadostni meri obrazložilo. Procesnih kršitev, ki bi terjale razveljavitev sodbe, v postopku na prvi stopnji ni bilo.

6. Toženka neupravičeno nasprotuje plačilu tožnikove terjatve, ki ji ga nalaga izpodbijana sodba. Pritožbeni pomisleki o stvarni legitimaciji pravdnih strank niso utemeljeni. Ni bistveno, čigava in kolikšna sredstva je tožnik vložil v izgradnjo spornih objektov, ampak zadošča, da je bil investitor; slednje pa med pravdnima strankama ni bilo sporno. Poleg tega tožnik, upoštevaje obogatitveno načelo, ni upravičen do povračila svojih vlaganj. V skladu z 1. odstavkom 48. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) lahko od toženke zahteva le tisto, za kar je bila zaradi njegovih vlaganj kot lastnica nepremičnine obogatena.

7. Tožnik je z vlaganji pridobil verzijski zahtevek, kar pomeni, da mu mora toženka na podlagi prvega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) nadomestiti vrednost dosežene koristi. To v obravnavanem primeru predstavlja večvrednost nepremičnine, ki je posledica izvršenih vlaganj. Sodišče prve stopnje jo je ugotovilo ob pomoči izvedenca gradbene stroke. Glede na ugotovitve in mnenje izvedenca je pritožbeno vztrajanje pri desetletni amortizaciji brez podlage. Izvedenec ni bil dolžan pojasniti, kolikšen je bil zaradi tožnikovih vlaganj dejanski presežek kupnine, ki jo je toženka iztržila ob prodaji nepremičnine njeni sedanji lastnici, družbi V., d.o.o. Tožnik namreč svojega povračilnega zahtevka ni oprl na takšno dejansko podlago. Toženkino korist predstavlja dejstvo, da je bila njena lastnina zaradi tožnikove gradnje na toženkinih nepremičninah vredna več, kot bi bila sicer. Pritožbena trditev, da toženka glede na namembnost zemljišča od igrišča za tenis nima nobene koristi, ni sprejemljiva. Končno je tožniku dovolila gradnjo prav toženka.1

8. Ni bistveno, kolikšno kupnino je dosegla toženka ob prodaji spornih nepremičnin in kaj je bilo zajeto v pogodbenem dogovoru o njihovi ceni, saj gre za razmerje med toženko in kupcem. Tudi ni pomembno, da se je kupec v prodajni pogodbi z dne 30. 12. 2008 zavezal toženki, da bo na svoj račun uredil vsa razmerja do tožnika kot dotedanjega najemnika. Glede na pogoje predhodnega javnega razpisa bi se s tožnikom moral dogovoriti tudi o povrnitvi njegovih vlaganj v objekt. Po presoji pritožbenega sodišča navedeno pogodbeno določilo predstavlja le dogovor o prevzemu izpolnitve (443. člen v zvezi z petim odstavkom 427. člena OZ), ki pa tožniku ne daje pravice terjati kupca oziroma novega lastnika spornih nepremičnin.

9. Zgrešeno je pritožbeno stališče, da je tožnikova terjatev breme nepremičnine, ki naj bi ga družba V., d.o.o., prevzela z nakupom nepremičnine. Tožnikov zahtevek nima stvarnopravne narave, ampak gre za obligacijsko terjatev. Ta je nastala v trenutku, ko se je vrednost nepremičnine povečala, torej že takrat, ko so bila tožnikova vlaganja končana.2 Že tedaj je prišlo do toženkinega okoriščenja in hkrati do tožnikovega prikrajšanja; le zapadla je tožnikova terjatev šele takrat, ko je tožnik izgubil posest spornih nepremičnin (tretji odstavek 48. člena SPZ v zvezi z prvim odstavkom 336. člena in 289. členom OZ). Dejstvo, da je tožnik izgubil posest šele spomladi leta 2001, ko je bila lastnica nepremičnin že družba V., d.o.o., torej ne izključuje toženkine pasivne legitimacije. Res je, da se ob prodaji zaradi najemne pogodbe tožnikov pravni položaj (še) ni spremenil, kar pa ne pomeni, da je zato prenehalo kvazideliktno razmerje med pravdnima strankama.

10. Končno ni upravičen niti pomislek, da je tožnik z opustitvijo posesti sam privolil v svoje prikrajšanje. Noben predpis namreč tožniku ne nalaga, da bi moral izkoristiti svoja vlaganja v tujo nepremičnino oziroma z njeno rabo izčrpati njihovo vrednost. 11. Toženka neutemeljeno nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Tožnik je glede na doseženi uspeh v pravdi upravičen do povračila sorazmernega dela svojih stroškov. Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov pravilno upoštevalo samo tiste, ki jih je tožnik priglasil oziroma opredeljeno zahteval v skladu z drugim odstavkom 163. člena ZPP, ne le v ponovljenem postopku, ampak tudi v prejšnjem postopku na prvi stopnji, v pritožbenem in revizijskem postopku. Po tretjem odstavku 163. člena ZPP zadošča, da stranka zahteva povrnitev stroškov najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških; ni pa dolžna ponavljati svoje zahteve za tiste stroške, ki jih je že pred zaključkom obravnave uveljavljala, bodisi v posameznih vlogah ali na narokih.

12. Po navedenem pritožbeni razlogi niso podani. Izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna, v postopku na prvi stopnji pa tudi ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev. Pritožbeno sodišče je zato toženkino pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo v izpodbijanem delu.

13. Odločitev o zavrnitvi pritožbe vključuje tudi priglašene pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker je toženka s pritožbo propadla, mora svoje pritožbene stroške kriti sama.

1 Oziroma Občina C. kot njena pravna prednica, ki je tožniku izdala lokacijsko in gradbeno dovoljenje (prilogi A11 in A12). 2 Dejstvo, da se je to zgodilo v času, ko je bila lastnica nepremičnin že oziroma še toženka, se v pravdi ni izpostavilo kot sporno. Zadnje gradbeno dovoljenje je bilo tožniku izdano leta 2005 (priloga A5).