Jedro

Sankcija za zamudo procesnega roka iz 31. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, ob izpolnjenih pogojih iz 18. člena, je omejitev obsega pravice do denarnega nadomestila, zamuda materialnega roka iz 18. člena pa ima za posledico izgubo same pravice.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se spremenita odločbi Republiškega zavoda za zaposlovanje in Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije tako, da se tožniku prizna pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo od 23.2.1994 dalje, z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da se tožnik v roku tridesetih dni po prenehanju delovnega razmerja ni prijavil pristojnemu Zavodu za zaposlovanje, zato za priznanje uveljavljene pravice ni izpolnjen pogoj iz 18. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91, 12/92, 31/93 in 38/94 - ZZZPB).

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložil tožnik pravočasno revizijo, zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije graja zmotno uporabo določb 18. in 31. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, ki ju je kot pravno podlago pri svoji presoji uporabilo sodišče. Rok iz 18. člena omenjenega zakona, po stališču revizije, ni prekluzivnega značaja, saj zakon v 31. členu določa sankcijo v primeru zamude roka. Hkrati opozarja, da je pravica do denarnega nadomestila pravica, ki izvira iz minulega dela. Zato delavec samo iz razloga, ker se ni prijavil zavodu v roku 30 dni od prenehanja delovnega razmerja, te pravice ne more izgubiti. Po navedbah revidenta je zato zmoten zaključek izpodbijane sodbe, da je pogoj za pridobitev pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost, zavarovančeva prijava Zavodu za zaposlovanje v prekluzivnem roku trideset dni. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

V postopku po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ob obravnavanju revizije revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, kar je moralo preizkusiti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Zamudo roka iz 18. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti sta sodišči prve in druge stopnje pravilno vzeli kot eno od izhodišč za svojo presojo, ali je tožnik pridobil pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Neutemeljeno je stališče, za katero se v reviziji zavzema tožeča stranka, da je tožnik upravičen do denarnega nadomestila tudi v primeru, če se prijavi zavodu po izteku tridesetih dni po prenehanju delovnega razmerja.

Po 18. členu Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti ima pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti zavarovanec, ki je bil v delovnem razmerju neprekinjeno najmanj devet mesecev ali dvanajst mesecev s presledki v zadnjih osemnajstih mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja in se najkasneje v tridesetih dneh po prenehanju delovnega razmerja prijavi zavodu. Za brezposelno osebo se po omenjenem zakonu šteje oseba, ki je sposobna in voljna delati, pa brez svoje krivde nima dela in, ki se zaradi zaposlitve prijavi Zavodu za zaposlovanje. Do dajatev za brezposelnost ni upravičena vsaka brezposelna oseba, temveč le tista, ki izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje. Najpomembnejši pogoj je, da obstaja neprostovoljna brezposelnost, to je stanje delavca, ki ostane brez zaposlitve zaradi okoliščin, ki so neodvisne od njegove volje (19. člen). Drugi pogoj, da lahko delavec uveljavlja pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, je okoliščina, da ima delavec ustrezno predhodno delovno dobo (18. člen). Tretji pogoj pa je njegova prijava Zavodu za zaposlovanje v roku trideset dni po prenehanju delovnega razmerja. S prijavo zavodu delavec izrazi svojo voljo, da je sposoben in pripravljen delati.

Ker je rok iz 18. člena ZZZPB določen kot eden od pogojev za uveljavitev in priznanje pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti - torej materialne pravice - ima značaj imperativnega materialnega roka, ki ga je upoštevati po uradni dolžnosti. Po izteku tega roka ugasne sama pravica in z njo tudi zahtevek za njeno uveljavitev, to je za njeno pravno varstvo.

Pravice kot inštituti materialnega prava se uveljavljajo z vložitvijo zahteve kot inštitutom procesnega prava. Tudi zahtevo kot procesno sredstvo za uresničitev pravice je potrebno uveljaviti v rokih, določenih v zakonu. Tako določa 31. člen ZZZPB tridesetdnevni rok za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila. Rok iz omenjenega zakonskega določila za vložitev zahteve za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila je procesni rok. Tak zaključek potrjuje pravna razlaga določbe 3. odstavka 31. člena ZZZPB, ki dovoljuje zaradi zamude roka vrnitev v prejšnje stanje. Zavarovanec, pri katerem je zamuda nastopila brez njegove krivde (zaradi dokazanih zdravstvenih razlogov), ima po tem določilu možnost, da opravi procesno dejanje pozneje na pravno učinkovit način. Te možnosti pa nima v primeru zamude materialnega roka iz 18. člena navedenega zakona, pri katerem ta pravovarstveni inštitut ni dopusten.

Sankcija za zamudo procesnega roka iz 31. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, ob izpolnjenih pogojih iz 18. člena, je omejitev obsega pravice do denarnega nadomestila, zamuda materialnega roka iz 18. člena pa ima za posledico izgubo same pravice.

Ker se tožnik v roku, določenem v 18. členu ZZZPB, ni prijavil pristojnemu Zavodu za zaposlovanje, ni izpolnil enega od pogojev, predpisanih za pridobitev pravic do denarnega nadomestila. Zato je bil tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen in izpodbijana pravnomočna sodba ne pomeni materialnopravne zmotne sodbe.

Tudi ob uradnem preizkusu sodbe v materialnopravnem smislu poleg že omenjenih vprašanj, revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi šlo za zmotno uporabo materialnega prava.

Ker v reviziji ni podan razlog, zaradi katerega je bila vložena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).