Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da niti iz izpovedi tožnika niti iz izpovedi prič ne izhaja, katere konkretne naloge (in koliko časa) naj bi opravljal v tistih dneh, ko je bil po evidenci prost. Pravilno je obrazložilo, da zgolj stanje pripravljenosti oziroma dosegljivosti na telefon upoštevajoč novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS ne pomeni kratenja pravice do tedenskega počitka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 2.977,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2017 do plačila. Tožniku je naložilo, da toženki povrne 1.312,32 EUR stroškov postopka.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da so sodelavci, ki so delali na isti misiji in na istem delovnem mestu kot on, z vloženo tožbo uspeli. V vlogah in zaslišanju je pojasnil, da mu tedenski počitek ni bil omogočen. Delal je neprestano. Štirje v sanitetni ekipi so skrbeli za 296 pripadnikov. Ves čas je bil dosegljiv na telefon, tudi ko ambulanta uradno ni delovala. Našteva naloge, ki jih je zajemalo njegovo delovno mesto. Prostih nedelj ni imel. A. A. je izpovedala, da je sanitetna ekipa delala vsak dan 24 ur, tudi v času pripravljenosti in da so evidence prostih dni morali podpisati, ker bi bili sicer kaznovani. To sta potrdili B. B. in C. C. Čeprav je sodišče ugotovilo, da tožnik ni smel nositi civilne obleke, zapuščati baze …, je napačno zaključilo, da to ne pomeni, da ni imel prostega dne. Nepravilno je tudi ugotovilo, da v primeru, če v protokolu ni zabeležena obravnava pacientov na tožnikov prosti dan, to pomeni, da ga je dejansko koristil. Kot je namreč izpovedal, je na proste dneve moral pripravljati opremo, biti na razpolago za klice in pomoč, pripravljati vozilo … Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

5. Tožnik zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi opravljanja dela vojaka bolničarja - voznika na misiji v času, ko bi moral koristiti tedenski počitek (drugi odstavek 97f. člena Zakona o obrambi - ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da mu je bil tedenski počitek omogočen, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na izpoved tožnikove sodelavkeA. A., da so evidence prostih dni na misiji morali podpisati, ker bi bili sicer kaznovani, ter da sta to potrdili tudi B. B. in C. C. Iz prvostopenjske sodbe namreč izhaja, da sodišče podpisa evidenc ni štelo za odločilno dejstvo pri presoji, ali je tožnik koristil tedenski počitek. Kot je obrazložilo, je to dejstvo ugotavljalo na podlagi ostalih dokazov.

7. Kot pravilno izhaja že iz prvostopenjske sodbe, se je glede tovrstnih sporov v sodni praksi izoblikovalo stališče, da je za presojo odločilno vprašanje, katere zadolžitve je imel delavec oziroma kaj konkretno je počel v dneh, ko naj bi bil po evidenci prost (prim. VIII Ips 32/2019 idr.). Odškodnina mu lahko pripada le za toliko ur dela, kot jih je dodatno opravil, ne pa pavšalno kar za osem ur vsak dan (prim. VIII Ips 41/2022), kakor je to vtoževal tudi tožnik v tem sporu.

8. Neutemeljeno je pritožbeno izpodbijanje dokazne ocene o tem, da so bili tožniku prosti dnevi (tedenski počitek) omogočeni. Pritožba sicer pravilno povzema izpoved tožnika, da so štirje delavci v sanitetni ekipi morali skrbeti za 296 pripadnikov, ter izpoved A. A., da je bil v vsaki dvojici en zdravstveni tehnik in en bolničar, pri čemer je ena dvojica delala v ambulanti, druga pa je bila v pripravljenosti, ter da so delali vsak dan in 24 ur dnevno. Kljub tem izpovedim pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niti iz izpovedi tožnika niti iz izpovedi prič ne izhaja, katere konkretne naloge (in koliko časa) naj bi opravljal v tistih dneh, ko je bil po evidenci prost. Pravilno je obrazložilo, da zgolj stanje pripravljenosti (tudi v času, ko niso bile uradne ure ambulante) oziroma dosegljivosti na telefon upoštevajoč novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS ne pomeni kratenja pravice do tedenskega počitka.

9. Tožnikova izpoved, da so tudi v času pripravljenosti morali posredovati, ker je bilo npr. treba pacienta peljati k zdravniku, ker so pacienti sami iskali člane sanitetne ekipe v njihovih bivalnih prostorih, ker so se ob večerih dogajale poškodbe zaradi športnih aktivnosti, da je bilo treba pripraviti sanitetno vozilo itd., oziroma izpoved A. A., da je tudi dvojica, ki je bila v pripravljenosti, ves čas nekaj počela, sta zgolj splošne narave in ne omogočata zaključka, da je tožnik na dan, ki je bil v evidenci zabeležen kot prost, dejansko opravil konkretno nalogo in koliko časa je ta trajala. To velja še toliko bolj, ker je omenjena priča istočasno izpovedala, da se dvojica, ki je bila v pripravljenosti, ni aktivirala vsak dan, ter da se je „zgodil“ tudi kak prost dan, tudi na nedeljo. Da so na misiji pripadnikom omogočali proste dni, sta nenazadnje potrdila tudi D. D. (častnik za operativne in varnostne zadeve) in E. E. (poveljnik F.).

10. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da tudi protokol bolnikov, v katerem naj bi bil glede na izpoved tožnika in A. A. zabeležen vsak obravnavani pripadnik, ne dokazuje, da je tožnik delal na proste dneve. Pravilno je ugotovilo število dni, v katerih je bil tožnik po evidenci prost in zanje v protokolu ni zabeležena obravnava nobenega pacienta. Pritožba navaja, da ta ugotovitev še ne pomeni, da je tožnik dejansko koristil prosti dan, saj je izpovedal, kaj je moral delati na proste dneve. Pritožbena navedba ni utemeljena, saj iz dokaznega postopka ne izhaja, kaj konkretno naj bi tožnik na posamezen tak dan delal. Pravilna je tudi prvostopenjska presoja, da je bila v preostalih dneh, v katerih je bil tožnik po evidenci prost, v protokolu zabeležena večinoma obravnava enega do treh pacientov, kar ne potrjuje tolikšnega obsega dela, kot ga je zatrjeval tožnik, zlasti pa v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da je pri teh obravnavah sodeloval prav on.

11. Ker je sodišče ugotovilo, da tožnik ni smel nositi civilne obleke, zapuščati baze ipd., to po pritožbenem zavzemanju pomeni, da ni imel prostega dne. Takšno stališče, ki izhaja tudi iz izjav B .B. in C. C., je zmotno. Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS pravilno obrazložilo, da navedeno predstavlja režim, ki ga zahteva narava dela v vojski in ne pomeni kratenja pravice do tedenskega počitka.

12. Pritožnikovo pavšalno sklicevanje, da so njegovi sodelavci, ki so delali na isti misiji in na istem delovnem mestu kot on, z vloženo tožbo uspeli, ne vpliva na sprejem drugačne odločitve v tem sporu, v katerem ugotovljena dejstva materialnopravno ne utemeljujejo odškodninske odgovornosti toženke. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

13. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).