Jedro

V smislu 540. člena OZ mora biti ravnanje obdarjenca okvalificirano kot huda nehvaležnost, takšno, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi obdarjenec prejeto obdržal, česar pa tožnica ni navajala in ne dokazovala, bi pa to morala izrecno navesti in dokazati, ne pa zgolj nekako mimogrede poudariti tudi slabega odnosa toženca do nje.

Kot bistveni razlog za preklic darila je tožnica uveljavljala ogrožanje njenega preživljanja, vendar pa je sodišče prve stopnje v tem obsegu tako v dokaznem in dejanskem oziru na podlagi izvedenih dokazov sprejemljivo ocenilo, da tožničino preživljanje le ni ogroženo, predvsem pa, da se tudi razmere pri njej od sklenitve sporne daritve dalje pa do te pravde niso spremenile.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) uveljavljala nasproti toženi stranki (v nadaljevanju tožencu), da je dolžna izdati njej za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere bo mogoče vknjižba lastninske pravice na nepremičninah parc. št. 363/5 pašnik v izmeri 2098 m2 in parc. št. 363/10 njiva v izmeri 676 m2, obe pri vl. št. 491 k.o. ... do ½, sicer bo tako listino nadomestila ta sodba. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da se darilna pogodba, sklenjena med pravdnima strankama dne 1.8.2003, katere predmet je solastniški delež do ½ celote na nepremičninah parc. št. 363/5 in parc. št. 363/10, vl. št. 26 k.o. ..., sedaj pripisanih k vl. št. 491 k.o. ..., razveže; da se ugotovi, da je tožnica solastnica do ½ celote nepremičnin že navedenih parcelnih številk, kot tudi dajatveni zahtevek, da je toženec dolžan tožnici izdati za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere bo mogoča vknjižba lastninska pravice pri navedenih nepremičninah na ime tožnice, in sicer do ½ celote, sicer da bo tako listino nadomestila ta sodba. Tako pri primarnem, kot tudi podrejenem zahtevku je zavrnilo tudi zahtevek po povrnitvi pravdnih stroškov.

Glede na uspeh v pravdi je tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožencu v znesku 913,54 EUR.

Proti citirani sodbi je tožnica po svojem pooblaščencu vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in se v pritožbenem predlogu zavzema za spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno razveljavitev te in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba nasprotuje dokazni in dejanski oceni sodišča prve stopnje o pomanjkanju razlogov za preklic darilne pogodbe.

Toženec na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu in preizkusu zadeve v smeri uveljavljanih pritožbenih razlogov, kot tudi po uradni dolžnosti – drugi odstavek 350. člena ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vse dejanske okoliščine, ki so bistvenega pomena za odločitev, pravilno in dovolj zanesljivo ugotovilo ter je na podlagi teh izoblikovalo pravilno materialnopravno odločitev tako o primarnem, kot tudi podrejeno postavljenem tožbenem zahtevku. Sprejeto odločitev je natančno in ustrezno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti povzema razloge izpodbijane sodbe kot pravilne, glede na pritožbena izvajanja pa le še dodaja: V skladu z določilom 539. člena Obligacijskega zakonika – OZ lahko darovalec prekliče darilno pogodbo, če pride po sklenitvi pogodbe v položaj, da je ogroženo njegovo preživljanje, prav tako pa tudi v smislu 540. člena istega zakona zaradi hude nehvaležnosti obdarjenca. Glede na zatrjevano dejansko podlago je sodišče prve stopnje sporno razmerje presojalo predvsem z vidika preklica darila zaradi ogroženega preživljanja darovalca, glede na zgolj pavšalne navedbe tožeče stranke o nepravilnem odnosu toženca do tožnice pa je izrazilo tudi svoje stališče glede morebitnega preklica darilne pogodbe zaradi hude nehvaležnosti obdarjenca. Glede slednjega pritožbeno sodišče povsem pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da so navedbe tožnice, v kolikor bi jih bilo mogoče razumeti tudi kot uveljavljanje hude nehvaležnosti obdarjenca kot razloga za preklic, povsem pavšalne narave, na ravni splošnosti in že takšna trditvena podlaga nikakor ne more zadostovati za morebitno ugotovitev obstoja tega razloga za preklic darilne pogodbe. V smislu 540. člena OZ mora biti ravnanje obdarjenca okvalificirano kot huda nehvaležnost, takšno, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi obdarjenec prejeto obdržal, česar pa, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, tožnica ni navajala in ne dokazovala, bi pa to morala izrecno navesti in dokazati, ne pa zgolj nekako mimogrede poudariti tudi slabega odnosa toženca do nje.

Kot bistveni razlog za preklic darila je tožnica uveljavljala ogrožanje njenega preživljanja, vendar pa je sodišče prve stopnje v tem obsegu tako v dokaznem in dejanskem oziru na podlagi izvedenih dokazov sprejemljivo ocenilo, da tožničino preživljanje le ni ogroženo, predvsem pa, da se tudi razmere pri njej od sklenitve sporne daritve dalje pa do te pravde niso spremenile, kot tudi da obstaja dolžnost tožničinega sina M.V. preživljati tožnico (slednji ji je dolžan nuditi dosmrtni preužitek in služnostno pravico stanovanja s hrano pri skupni mizi, obleko in obutvijo, prosto kurjavo in razsvetljavo ter ob bolezni primerno hrano in nego). Za ugotovitev takšnih zaključkov oziroma dokazne in dejanske ocene je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo dovolj trdno podlago v izpovedbi tožnice same, kot tudi v listinah, ki jih je vpogledalo in je tako povsem utemeljeno zaključilo, da že glede na pokojnino, ki jo tožnica prejema (tudi iz tujine) ter koristi, ki jih je imela od v zakup dane zemlje (po podatkih spisa je to podarila sinu M.), dobi tolikšna sredstva, ki je ob dolžnosti preživljanja po sinu M., ne uvrščajo v eksistenčno ogrožene osebe. Pritožbena poudarjanja, da tožnica s svojo mesečno pokojnino in zgolj simbolno pokojnino, ki jo prejema v Republiki Avstriji, ne more preživeti, kot tudi, da je sin M. nezaposlen in da bi si primerno preživetje lahko zagotovila le s pridobitvijo spornega zemljišča nazaj v last, s čimer si bi zagotovila vsaj minimalna sredstva za preživetje, kar bi ji omogočilo, da zaživi človeka vredno življenje, niso prepričljiva in zato neutemeljena. Tožnica ima, kot izhaja iz sklepa o dedovanju Temeljnega sodišča v M., opr. št. D 301/87 zagotovljeno vso potrebno oskrbo od sina M., kateremu je, kot je že navedeno, po podatkih spisa tudi podarila nepremičnine, ki jih je v začetku teka te pravde dajala v najem. Pritožbena trditev, da je sin M. nezaposlen, je nedovoljena pritožbena novota v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP.

Glede na navedeno pritožbi ni bilo moč priznati uspeha, zato jo je pritožbeno sodišče, ker očitani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa pri svojem delu tudi ni storilo tistih kršitev določb procesnega prava, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje – 353. člen ZPP.

O pritožbenih stroških tožnice je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.