Jedro

Tožnik v postopku ni zatrjeval slabega psihičnega stanja. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni navedel, da bi imel posebne potrebe ali probleme. Tudi v tožbi ni poskušal pojasniti, zakaj ni imel možnosti že pred njeno vložitvijo navajati dejstev o zatrjevanem slabem psihičnem stanju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se postopek za priznanje mednarodne zaščite prosilcu (tožniku) ustavi, ter da mora zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po dokončnosti sklepa. V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 18. 10. 2011 vložil prošnjo za mednarodno zaščito, dne 21. 10. 2011 pa je prejela izjavo tožnika (z dne 19. 10. 2011), iz katere izhaja, da umika prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in da se želi vrniti v svojo domovino. Glede na navedeno izjavo je na podlagi 3. odstavka 50. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) postopek ustavila ter v skladu z določbo istega člena odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po dokončnosti sklepa.

Tožnik vlaga tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Poudarja, da je psihično vznemirjen in v hudem stresu zaradi depresije, kar potrjuje tudi izvid zdravnika dr. A.A. z dne 3. 11. 2011, katerega k tožbi tudi prilaga. Izjavo o umiku prošnje je napisal pod vplivom bolnega duševnega stanja, z njo pa ni izrazil svoje resnične želje. Še vedno vztraja pri svoji prošnji za azil in predlaga, naj se postopek nadaljuje. Predlaga, naj sodišče postavi izvedenca psihiatra, ki bo pregledal tožnika in povedal, v kakšnem psihofizičnem stanju se nahaja in ali je sposoben razumeti pomen svojih dejanj. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise in predlagala, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporen sklep tožene stranke, s katerim je na podlagi 3. odstavka 50. člena ZMZ odločila, da se postopek za priznanje mednarodne zaščite ustavi. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila izjavo tožnika z dne 19. 10. 2011: To je sicer prošnja za azil v Sloveniji, ampak bi se jaz želel vrniti nazaj v Pakistan s pomočjo organizacije IOM. Imam originalno nacionalno osebno izkaznico iz Pakistana za prost vstop v mojo matično državo. Zato vas prosim, da me v najkrajšem možnem času vrnete nazaj v Pakistan. Slovenski vladi bom zelo hvaležen. To izjavo tožnika je po presoji sodišča pravilno štela kot umik prošnje za mednarodno zaščito. Zato je pravilno uporabila materialno pravo, ko je na podlagi 3. odstavka 50. člena ZMZ postopek ustavila.

Tožnik v tožbi ugovarja le temu, da je izjavo o umiku napisal pod vplivom svojega „bolnega duševnega stanja“, kar je izkazoval z izvidom zdravnika dr. A.A. z dne 3. 11. 2011. Za odločitev o zadevi pa je po presoji sodišča pomembno, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito že dne 18. 10. 2011, naslednjega dne pa je podal izjavo o umiku prošnje (tožniku je bilo tudi omejeno gibanje na prostore Centra za tujce), sklep o ustavitvi postopka je tožnik prejel 4. 11. 2011, šele v tožbi, vloženi dne 14. 11. 2011, pa je izpostavil svoje psihično stanje (stres in depresijo) ter potrebo po postavitvi izvedenca psihiatra. Tožnik ves čas postopka slabega psihičnega stanja ni zatrjeval, tudi ob podaji prošnje ni navedel, da bi imel posebne potrebe ali probleme. Sodišče glede na navedene tožbene navedbe in dokazni predlog v smislu 3. odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ocenjuje kot nedovoljeno tožbeno novoto. Tožnik v tožbi ni niti poskušal pojasniti, zakaj ni imel možnosti že pred vložitvijo tožbe navajati dejstev o zatrjevanem slabem psihičnem stanju.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je odločitev tožene stranke pravilna in temelji na zakoniti pravni podlagi. Zato je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo.