Jedro

Glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je bilo tožnikovo finančno stanje spremenjeno v obdobju med 1. 3. 2010 in 28. 2. 2011, torej po uveljavitvi ZBPP-B, o vračilu prejete BPP zaradi te spremembe finančnega oz. premoženjskega stanja ni mogoče odločati na podlagi določbe, ki v času obravnavane spremembe ni več veljala.

Med strankama ni sporno, da je bil postopek, za katerega je bila dana BPP, končan s sodno poravnavo, zato sodišče pripominja še, da bi bila odločitev organa za BPP napačna, tudi če bi temeljila na veljavnih določbah 49. člena ZBPP. Vračilo sredstev iz naslova BPP v primeru izvensodne ali sodne poravnave namreč ureja 48. člen ZBPP, ki pa ga izpodbijana odločba sploh ne omenja, niti ne ugotavlja dejstev, pomembnih za odločanje na njegovi podlagi.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 46/2008 z dne 6. 9. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo ugotovila, da je bila tožniku z odločbo št. Bpp 46/2008 z dne 28. 1. 2008 neupravičeno dodeljena brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju BPP) in odločila, da mora neupravičeno prejeto BPP v znesku 923,41 EUR vrniti v roku 8 dni od prejema te odločbe na tam navedeni transakcijski račun, sicer se bo odločba izvršila po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov. V obrazložitvi navaja, da je bila z odločbo z dne 28. 1. 2008 tožniku dodeljena nujna BPP v gospodarski zadevi, da je bilo odvetnici, izvajalki BPP, na podlagi sklepa z dne 26. 10. 2011 izplačano 923,41 EUR, postopek, za katerega je bila odobrena BPP, pa se je končal s sodno poravnavo št. IV Pg 2731/2007 z dne 23. 2. 2010. V nadaljevanju obrazložitve navaja, da se je postopek za dodelitev BPP začel v času „prejšnjega“ Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/01 in 96/04), zato se sklicuje na takrat veljavne določbe 49. člena tega zakona in pojasnjuje, da se na podlagi četrtega odstavka 36. člena ZBPP uporabijo določbe o neupravičeno prejeti BPP, če odobritev BPP ni bila utemeljena ter povzema določbe prvega in drugega odstavka 43. člena ZBPP. Glede na to, da je tožnik v obdobju od 1. 3. 2010 do 28. 2. 2011 skupno prejel dohodke v višini 17.614,18 EUR, navedeni znesek pa naj bi presegal premoženjski cenzus, določen v 13. členu ZBPP, organ za BPP ugotavlja, da je bila tožniku BPP dodeljena neupravičeno, saj naj bi se tožnikovo finančno stanje v enem letu po pravnomočnosti odločbe, s katero je bil postopek, za katerega je bila odobrena BPP, končan, tako izboljšalo, da ni več upravičen do BPP.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi njeno nepravilnost in nezakonitost utemeljuje s pojasnilom, da je bil v zadevi, za katero mu je bila odobrena BPP, tožena stranka, da se je zahtevek nanašal na plačilo denarnega zneska in da je bila sklenjena poravnava, po kateri ni bil dolžan plačati ničesar. Meni, da v takem primeru ni mogoče uporabiti 49. člena ZBPP, saj v postopku, za katerega mu je bila dana BPP, ni bil neuspešen. Izpodbijani odločbi očita tudi neobrazloženost, saj v njej ni niti navedeno, da je bil neuspešen, niti zakaj toženka sodno poravnavo šteje kot neuspeh v postopku. Poleg tega navaja, da se mu tudi finančno stanje ni spremenilo, čeprav je zaslužil zneske, navedene v izpodbijani odločbi. Kljub temu, da je v postopku, za katerega je bil dana BPP, uspel v celoti, pa meni, da plačila BPP ni mogoče terjati niti na podlagi 48. člena ZBPP, saj mu s sodno poravnavo ni bilo prisojeno nikakršno premoženje. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in postopek ustavi, oz. podredno zadevo vrne organu v novo odločanje.

Tožba je utemeljena.

Z izrekom izpodbijane odločbe je bilo odločeno, da mora tožnik vrniti neupravičeno dodeljeno BPP, vendar iz obrazložitve ne izhajajo razlogi za tako odločitev. Organ za BPP sicer v obrazložitvi povzema besedilo določb ZBPP, ki urejajo obveznost plačila neupravičeno prejete BPP (41. in 43. člen ZBPP), o obveznosti vračila pa je odločil na podlagi določbe prvega odstavka 49. člena ZBPP, kot je veljala pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 23/08 – v nadaljevanju ZBPP-B). Vendar pa ta člen ne pred in ne po uveljavitvi ZBPP-B ni urejal vračanja neupravičeno prejete BPP, temveč vračilo BPP zaradi spremembe premoženjskega stanja po končanem postopku, za katerega je bila odobrena BPP.

O vračilu sredstev iz naslova BPP zaradi spremembe finančnega oz. premoženjskega stanja je treba uporabiti predpise, ki veljajo o spremembi premoženjskega stanja. Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 486/2012 z dne 3. 7. 2013. Glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je bilo tožnikovo finančno stanje spremenjeno v obdobju med 1. 3. 2010 in 28. 2. 2011, torej po uveljavitvi ZBPP-B, o vračilu prejete BPP zaradi te spremembe finančnega oz. premoženjskega stanja ni mogoče odločati na podlagi določbe, ki v času obravnavane spremembe ni več veljala.

Stališče upravnega organa, da je treba uporabiti predpis, ki je veljal ob odobritvi BPP, bi bilo pravilno le, če bi šlo za naknadno ugotavljanje izpolnjevanja predpisanih premoženjskih pogojev, ki bi morali biti izpolnjeni ob odobritvi nujne BPP, torej v postopku po 36. členu ZBPP. Kot je bilo že povedano, pa organ za BPP v obravnavani zadevi tega ni ugotavljal, čeprav se izrek izpodbijane odločbe nanaša na vračilo neupravičeno dodeljene BPP.

Če je torej upravni organ ugotavljal upravičenost dodelitve BPP, zaradi napačne uporabe materialnega prava (napačnega člena ZBPP) ni ugotavljal pravno odločilnih dejstev, če je ugotavljal spremembo tožnikovega finančnega oz. premoženjskega položaja, pa je uporabil napačen predpis glede na njegovo časovno veljavnost. Glede na to, da med strankama ni sporno, da je bil postopek, za katerega je bila dana BPP, končan s sodno poravnavo, pa sodišče pripominja še, da bi bila odločitev organa za BPP napačna, tudi če bi temeljila na veljavnih določbah 49. člena ZBPP. Vračilo sredstev iz naslova BPP v primeru izvensodne ali sodne poravnave namreč ureja 48. člen ZBPP, ki pa ga izpodbijana odločba sploh ne omenja, niti ne ugotavlja dejstev, pomembnih za odločanje na njegovi podlagi.

Zmotno je torej tožnikovo mnenje, da v primeru, ko upravičenec do BPP v postopku, za katerega je bila dana BPP, v celoti uspe, hkrati pa ta uspeh ne pomeni, da mu je bilo prisojeno premoženje, ni podlage za uveljavljanje vračila iz naslova prejete BPP. V skladu s 46. členom ZBPP je namreč Republika Slovenija na podlagi subrogacije (zakonske cesije) upravičena terjati plačilo stroškov od upravičenčevega nasprotnika, če mu je sodišče z odločbo naložilo povrnitev stroškov v korist upravičenca do BPP. To pomeni, da v takem primeru terjatev upravičenca do BPP na podlagi zakona preide na Republiko Slovenijo, ki v razmerju do nasprotne stranke stopi v položaj upravičenca do BPP. Če se upravičenec v sodni poravnavi zaveže, da bo sam nosil stroške, in s tem prepreči nastop subrogacije v korist države, pa postane zavezanec za vračilo stroškov upravičenec sam (tako je tudi stališče Vrhovnega sodišča npr. v sodbah I Up 1090/2004 in X Ips 141/2007). Upravni organ tudi v tem delu dejanskega stanja ni ugotavljal. Zaradi nepravilne razlage materialnega prava je sodišče tožbi ugodilo, in glede na tožbene predloge izpodbijano odločbo odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena), v katerem je organ za BPP vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek). V ponovljenem postopku bo moral upravni organ najprej opredeliti, ali gre za postopek ugotavljanja upravičenosti dodelitve BPP po 36. oz. 41. in 43. členu ZBPP, ali za postopek odločanja o vračilu sredstev iz naslova BPP po prvem odstavku 48. člena ZBPP v zvezi s 46. členom ZBPP, ter nato ob upoštevanju navedenih stališč sodišča uporabiti pravilno pravno podlago in ugotoviti pravno odločilna dejstva.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na seji, ker je že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Sodišče ni sledilo tožbenemu predlogu, naj postopek ustavi, saj za tako odločitev niso izpolnjeni pogoji iz 65. člena ZUS-1 (podatki postopka tega ne omogočajo, tožnik pa težko popravljive škode niti ne zatrjuje).