Jedro

Ugovor prenehanja pravice je materialno pravni ugovor, ki ga podjemnik lahko uveljavlja vse do konca glavne obravnave in ne dejstvo, kar kaže, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravila procesne prekluzije, saj bi moralo ugovor prenehanja pravice po 635. členu OZ upoštevati, pri tem pa presojati, ali je nasprotna tožba, vložena 20. 06. 2006, pravočasna.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v izpodbijani 3. in 5. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v preostalem izpodbijanem delu, to je v 1. in 2. točki izreka, potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kamniku opr. št. Ig 2005/00263 z dne 29. 06. 2005 v 1. in 3. točki izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka). Razveljavilo je tudi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kamniku opr. št. Ig 2005/00259 z dne 29. 06. 2005 v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Delno je ugodilo tožbenemu zahtevku tožene stranke kot tožeče stranke po nasprotni tožbi, v višini 17.275,41 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20. 07. 2005 dalje do plačila (3. točka izreka), presežek tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi, glede glavnice v višini 23.370,27 € s pripadki, pa je zavrnilo (4. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna plačati toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe 717,79 € stroškov pritožbenega postopka (5. točka izreka).

2. Tožeča stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper 1., 2., 3. in 5. točko izreka sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi pa zavrne oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila pravilno vročena toženi stranki v odgovor. Odgovora na pritožbo ni vložila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Zaradi preglednosti obrazložitve bo pritožbeno sodišče naslavljalo tožečo stranko (toženo stranko po nasprotni tožbi), kot tožeča stranka ter toženo stranko (tožeča stranka po nasprotni tožbi), kot tožena stranka.

K točkama 1. in 2. izreka sodbe sodišča prve stopnje (odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke):

6. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi in se pri tem oprlo na ugotovitev, da je bila vodna drča, ki jo je tožeča stranka izdelala po naročilu tožene stranke, za toženo stranko neuporabna, ker je bila že od izdelave projekta dalje izdelana v nasprotju s standardi SIST EN, zaradi česar je bila nevarna za uporabnike. Zahtevek tožeče stranke na plačilo izdelave vodne drče je iz tega razloga zavrnilo. Tožeča stranka izpodbija zaključke sodišča o tem, da je bila vodna drča projektirana in zgrajena v nasprotju s standardi SIST EN 1069-1 in 1069-2, iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja, kot tudi zmotne uporabe materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje se je pri svoji ugotovitvi, da vodna drča, katere plačilo je predmet tožbenega zahtevka, ni bila projektirana in izdelana v skladu s standardi stroke, oprlo na ugotovitve izvedenca prof. dr. V. B., ki je ugotovil, da je povprečni naklon drče v vseh primerih večji od dopustnega naklona 25 %, opredeljenega v standardu SIST EN 1069-1:2000, zaradi česar je sklepati, da je hitrost uporabnika prevelika. Sodišče je pri svoji ugotovitvi upoštevalo tudi poročila o poškodbah kopalcev. Tožeča stranka v pritožbi izpodbija pravilnost izvedenskega mnenja, češ da gre zgolj za ocene izvedenca, ki ne temeljijo na dejanskih izmerah. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka prvič podala svoje pripombe na izvedensko mnenje (list. št. 100 - 107) z vlogo z dne 03. 06. 2010 (list. št. 124 – 131), v kateri pa ni predlagala, naj se izvedenec zasliši na naroku (253. člen ZPP), kjer bi lahko pojasnil določene metode dela in zaključke. Kršitev določb o izvedbi dokaza z izvedencem lahko predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (1. odstavek 339. člena ZPP). Za upoštevnost teh kršitev na pritožbeni stopnji pa mora stranka izkazati, da je kršitve grajala takoj, ko je bilo to mogoče (286.b člen ZPP). V konkretnem postopku bi to morala storiti že pred sodiščem prve stopnje, ko je bil dokaz z izvedencem zaključen (z vlogo z dne 03. 06. 2010). Ker niti v pritožbenem postopku ne navaja okoliščin, zakaj kršitev ni mogla navesti brez svoje krivde prej (1. odstavek 286. ZPP), je sedaj s svojimi očitki prekludirana. Ob tem pa pritožbeno sodišče še navaja, da tožena stranka ne more izpodbiti verodostojnosti izvedenskega mnenja z navedbo, da bi moral izvedenec vodno drčo izmeriti v naravi in se ne bi smel opreti zgolj na predloženo projektno dokumentacijo. Za izdelavo projektne dokumentacije je bila zadolžena ravno tožeča stranka, zato sedaj ne more izpodbijati zaključkov izvedenca o tem, da je bila projektna dokumentacija in izgradnja vodne drče v nasprotju s standardi stroke tako, da zatrjuje, da sama ni gradila vodne drče po lastnem projektu. Izvedenec je sicer res ugotovil, da v PID-u št. 010503 niso razvidni detajli dolžin in višine, ki jih je potrebno upoštevati pri izračunu povprečnega naklona drče. Je pa te kljub temu lahko izračunal glede na izvedbo in risbe v PID-u. 8. Nadalje niso utemeljeni niti pritožbeni očitki, da izvedenec ni opravil svojega dela, ker ni v celoti odgovoril na vprašanja, ki jih je tožeča stranka postavila tekom postopka. Izvedenec je odgovoril na vsa vprašanja, ki so za zadevo odločilnega pomena in svoje odgovore strokovno tehtno argumentiral. Glede vprašanj, ki se nanašajo na „večvrednost“ vodne drče, ki jo je tožena stranka zaupala novemu izvajalcu, pa pritožbeno sodišče podaja svoje razloge v delu obrazložitve k odločitvi o nasprotni tožbi (naslednji razdelek).

9. Izvedenec V. B. je izdelal prvo mnenje dne 05. 07. 2005 v zadevi za zavarovanje dokazov pri Okrajnem sodišču v Kamniku, opr. št. Z 35/2005. Sodišče je izvedencu med pravdo s sklepom IX Pg 367/2005 z dne 07. 09. 2009 zastavilo vprašanja, kot jih je postavila tožena stranka (list. 91), saj je samo ta založila predujem za izvedbo dokaza z izvedencem, čeprav je bila k temu pozvana tudi tožeča stranka, glede na to, da je predlog za izvedbo tega dokaza podala tudi ona. Izvedenec je ugotovil, na podlagi podatkov iz PID-a št. 01503 (projektna dokumentacija), da je bila drča nevarna za uporabo. Izvedenec je svoje podatke črpal iz PID-a iz septembra 2003 in pri tem izračunal največji naklon 29,36 % ter 29,88 % ter povprečni naklon 25,45 %. Izvedenec je v svojem mnenju opozoril tudi na pomanjkljivosti PID-a in zaključil, da je to le eden od razlogov za odstopanje od standarda SIST EN 1069 – 1:2000. Izvedensko mnenje je strokovno izdelano, logično in prepričljivo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, ko se je zaneslo na ugotovitve izvedenca o tem, da izdelana vodna drča ni bila projektirana in zgrajena v skladu s standardi stroke.

10. Pritožnik neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila vodna drča za toženo stranko popolnoma neuporabna. Podjemnik je zavezan k obligaciji rezultata in ne le k obligaciji prizadevanja (619. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Tožeča stranka bi morala vodno drčo izdelati v skladu s standardi stroke tudi v primeru, ko standardi ne bi bili pogodbeno dogovorjeni. V tem primeru pa sta pogodbeni stranki celo dogovorili uporabo standardov. Sama nestrokovnost izdelave projektov in vodne drče je vodila do hudih posledic (hude poškodbe kopalcev v letu 2003 ter 2004). Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tako nevarna drča, ki vodi do poškodb njenih uporabnikov, za toženo stranko (naročnika) ni imela nobene vrednosti. Tožeča stranka se sicer sklicuje na uporabno dovoljenje z dne 30. 09. 2003, ki je bilo izdano za uporabo vodne drče. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je tožena stranka uspela dokazati (izvedensko mnenje v postopku zavarovanja ter pravdnem postopku, listine o poškodbi kopalcev), da vodna drča nikoli ni bila izdelana v skladu s pogodbo, da ni bila varna za uporabo, s tem pa je bila v celoti neuporabna za toženo stranko. Upravno dovoljenje ni odločba, ki bi pravdno sodišče zavezovala glede vprašanj, ki so pravno odločilna v tem postopku. Niti samo po sebi ne dokazuje, da je bila drča uporabna. Zgolj s ponavljanjem trditev iz postopka pred sodiščem prve stopnje, tožeča stranka ne uspe izpodbiti prepričljive in logične dokazne ocene sodišča prve stopnje.

11. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o tožbenem zahtevku popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Odločitev v 1. in 2. točki izreka sodbe je materialno pravno pravilna. Prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. in 2. točki izreka (353. člen ZPP).

K točkama 3. in 5. izreka sodbe sodišča prve stopnje (delna ugoditev tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi):

12. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugovora prekluzije zahtevka po nasprotni tožbi (635. člen OZ), ki ga je tožeča stranka podala z vlogo z dne 03. 06. 2010. Sodišče prve stopnje se do omenjenega ugovora ni opredelilo, ker je, kot je to razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 09. 06. 2010, ugotovilo, da je vloga tožeče stranke z dne 03. 06. 2010 vložena prepozno. Iz takšnega postopanja prvostopenjskega sodišča izhaja, da je očitno štelo kot prepozen tudi prej navedeni ugovor.

13. Ugovor prenehanja pravice je materialno pravni ugovor, ki ga podjemnik lahko uveljavlja vse do konca glavne obravnave in ne dejstvo, kar kaže, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravila procesne prekluzije (286. člen ZPP), saj bi moralo ugovor prenehanja pravice po 635. členu OZ upoštevati, pri tem pa presojati, ali je nasprotna tožba, vložena 20. 06. 2006, pravočasna.

14. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožene stranke (po nasprotni tožbi) napačno opredelilo kot odškodninski zahtevek naročnika. OZ v 3. odstavku 639. člena določa, da če podjemnik napake ne odpravi do roka, ki mu ga je zato namenil naročnik, jo lahko naročnik po lastni izbiri odpravi na njegov račun, ali zniža plačilo, ali pa odstopi od pogodbe. Tožena stranka od pogodbe ni odstopila, napačno pa je pritožnikovo stališče, da bi od pogodbe morala odstopiti. Kot izhaja iz dejstev primera, je tožena stranka (naročnik) dala tožeči stranki (podjemniku) številne možnosti (od 08. 07. 2003 do nazadnje 09. 12. 2004), da napako odpravi sama, a tožeča stranka slednjega ni uspela storiti. Zato je tožena stranka angažirala novega izvajalca (K. d.o.o. po Pogodbi št. 50/05 z dne 15. 03. 2005, B 22), ki je izdelal novo vodno drčo. Tako pravico toženi stranki izrecno daje 3. odstavek 639. člena OZ. Pravica naročnika odpraviti napako na podjemnikove stroške obsega naročnikovo pravico od podjemnika zahtevati, da mu plača denarni znesek v višini stroškov, ki so potrebni za odpravo napake (1). Zato je zahtevek naročnika po nasprotni tožbi na plačilo stroškov izdelave nove vodne drče jamčevalni zahtevek, kot tak pa je podvržen pravilom iz 635. člena OZ.

15. Prenehanje pravice uveljavljati jamčevalne zahtevke ureja OZ v 635. členu. Naročnik, ki je podjemnika pravočasno obvestil o napakah izvršenega posla, po enem letu od tega obvestila ne more več sodno uveljavljati svoje pravice (1. odstavek 635. člena OZ). Napačno pa je pritožnikovo stališče, da na prekluzije po 635. členu OZ pazi sodišče po uradni dolžnosti (2).

16. Ob povedanem se izkaže, da je prvostopenjsko sodišče, ker ugovora prenehanja pravice po 635. členu OZ ni upoštevalo, pravnoodločilno dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 3. in 5. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP).

17. Pri teku enoletnega roka bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati tudi določbo 636. člena OZ, ki določa, da se podjemnik ne more sklicevati na določbo 635. člena OZ, če se napaka nanaša na dejstva, ki so mu bila znana ali mu niso mogla ostati neznana, pa jih ni sporočil naročniku, ali če je s svojim ravnanjem zavedel naročnika, da pravic ni pravočasno uveljavil. Čeprav omenjeno določilo roka ne podaljšuje v nedogled, je treba v okoliščinah danega primera posebej presoditi, kdaj je enoletni rok iz 1. odstavka 635. člena OZ pričel teči. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je trditveno in dokazno breme o višini stroškov, ki jih je naročnik z odpravo napake imel, na naročniku (v konkretnem primeru toženi stranki) in ne podjemniku.

18. Glede na obrazloženo se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo (1. odstavek 360. člena ZPP).

19. Ker je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih 3. in 5. točki izreka razveljavilo, je pritožbeno sodišče v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.

(1) N. Plavšak v OBLIGACIJSKI ZAKONIK S KOMENTARJEM (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana (2004), str. 871. (2) N. Plavšak (citirano prej), str. 854.