Jedro

Račun, ki mu tisti, na katerega je naslovljen, v kratkem roku ne ugovarja, je dokazna listina, upoštevna pri ugotavljanju dejanskega stanja, odločilnega za odločitev o tožbenem zahtevku. To sicer ne pomeni, da obstoja dejstev, dokazovanih z računom, ni mogoče zanikati. Zatrjevanje in dokazovanje ustreznih dejstev pa je na dolžnikovi strani, v obravnavanem primeru torej na strani tožene stranke.

Račun je poslovna, zasebna listina in zanjo ni predpisano nobeno dokazno pravilo. Zato jo sodišče ocenjuje po načelu proste presoje dokazov v smislu določila 8. člena ZPP, kar je v konkretnem primeru tudi storilo ter se do ugovorov tožene stranke jasno, pravilno in razumljivo opredelilo. Zmotna je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zgolj zaradi odsotnosti reklamacije vtoževanih računov štelo, da je tožena stranka posamezne postavke po računih tudi priznala. Bistvo izpodbijane odločitve je namreč v tem, da tožena stranka ni zmogla trditvenega oziroma dokaznega bremena glede ugovorov, ki jih je postavila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 3449/2014 z dne 15. 1. 2014 v veljavi v 1. odstavku izreka za: - znesek 6.123,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2013 do plačila, - znesek 5.012,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2013 do plačila, - znesek 5.420,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2013 do plačila, - znesek 2.208,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2013 do plačila, - znesek 1.262,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2013 do plačila, - znesek 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2013 do plačila, ter v 3. odstavku izreka za 74,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2014 do plačila (1. točka izreka).

Odločilo je še, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 4.051,56 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (2. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je pritožbene razloge kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka s pripadki. Podredno pa je pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v tem gospodarskem sporu prvič odločilo s sodbo in sklepom II Pg 1098/2014 z dne 28. 11. 2014. Takrat je v 1. točki izreka zaradi delnega umika postopek ustavilo za 882,18 EUR (po računu št. 0032-2012) in za 1.062,19 EUR (po računu št. 0035-2012). V tem delu je odločba II Pg 1098/2014 pravnomočna. V 2. točki izreka pa je sodišče prve stopnje zmanjšanemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Višje sodišče je na pritožbo tožene stranke s sklepom I Cpg 698/2015 z dne 22. 10. 2015 odločbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje. Obrazložilo je, da je sodišče prve stopnje najmanj preuranjeno uporabilo drugi odstavek 203. člena Splošnih uzanc za blagovni promet(1). V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje zahtevku tožeče stranke za plačilo 6 računov v skupnem znesku 21.127,35 EUR ponovno ugodilo.

6. Določba 212. člena Zakona o pravdnem postopku(2) predpisuje, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožeča stranka je v obravnavani zadevi za vse vtoževane račune pojasnila, katere storitve je z njimi obračunala, kdaj je te storitve izvedla, v kakšnih količinah in po kakšni ceni.(3) Kot dokaz je predložila račune št. 0012-2013, št. 0020-2013, št. 0021-2013, št. 0022-2013, št. 0028-2013 in št. 0029-2013, ki vsebujejo natančno specifikacijo, skupaj s potrdili o oddaji pošiljk (priloge A3 do A8). Tožena stranka prejema vtoževanih računov niti ni zanikala, zato se to dejstvo šteje kot priznano (drugi odstavek 214. člena ZPP). Neizpodbijana pa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka vse do ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine računom glede višine ni ugovarjala.

7. Tožeča stranka je torej navedla vsa pravno odločilna dejstva za utemeljenost njenega tožbenega zahtevka in zanje predložila tudi relevantne dokaze. Nasprotno pritožbeno stališče je zmotno. Račun, ki mu tisti, na katerega je naslovljen, v kratkem roku ne ugovarja, je dokazna listina, upoštevna pri ugotavljanju dejanskega stanja, odločilnega za odločitev o tožbenem zahtevku(4). To sicer ne pomeni, da obstoja dejstev, dokazovanih z računom, ni mogoče zanikati. Zatrjevanje in dokazovanje ustreznih dejstev pa je na dolžnikovi strani, v obravnavanem primeru torej na strani tožene stranke. Zato z navedbami, da je bilo dokazno breme o opravi storitev in dobavi materiala na tožeči stranki, pritožnik ne more doseči drugačne odločitve. Breme tožene stranke je namreč bilo, da svoje ugovore glede računov št. 0012-2013 in št. 0020-2013 o previsoko obračunanem obsegu del konkretizira (in nato tudi dokaže). Vendar pa je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da so že njene trditve v tem delu ostale presplošne.

8. Tudi glede cene urne postavke oziroma cene za material po računih št. 0021-2013, št. 0022-2013, št. 0028-2013 in št. 0029-2013 velja enako. Tožeča stranka je s predloženimi računi dokazala, kolikšna je ta cena bila, pri čemer je obstoj drugačnega dogovora izrecno zanikala. Zato je bilo na toženi stranke breme, da dokaže dogovor o zatrjevani nižji ceni. To pa ji, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje, ni uspelo. Nasprotne pritožbene navedbe glede razporeditve dokaznega bremena zato niso utemeljene. Zgolj z navedbami, da se računi v spisu II Pg 6166/2013 nanašajo na drugo časovno obdobje, pa pritožnik pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja glede višine urne postavke ne uspe izpodbiti.

9. Pravilnosti odločitve pritožnik ne uspe omajati niti s sklicevanjem, da je račun enostranska listina. Račun je poslovna, zasebna listina in zanjo ni predpisano nobeno dokazno pravilo. Zato jo sodišče ocenjuje po načelu proste presoje dokazov v smislu določila 8. člena ZPP(5), kar je v konkretnem primeru tudi storilo ter se do ugovorov tožene stranke jasno, pravilno in razumljivo opredelilo. Zmotna je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zgolj zaradi odsotnosti reklamacije vtoževanih računov štelo, da je tožena stranka posamezne postavke po računih tudi priznala. Bistvo izpodbijane odločitve je namreč v tem, da tožena stranka ni zmogla trditvenega oziroma dokaznega bremena glede ugovorov, ki jih je postavila. Pritožbeno sodišče s tem soglaša. 10. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stroške odgovora na pritožbo pa krije tožeča stranka sama, saj ti stroški za pritožbeni postopek niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). Vse relevantne navedbe so bile namreč že podane tekom postopka pred sodiščem prve stopnje.

Op. št. (1): Uradni list FLRJ, št. 15-179/1954, v nadaljevanju Uzance.

Op. št. (2): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (3): Glej 1. pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 29. 10. 2014. Op. št. (4): Prim. drugi odstavek 203. člena Uzanc ter sodba in sklep VSRS III Ips 75/97. Op. št. (5): Prim. sklep VSRS III Ips 2/1998.