Jedro

Ob uporabi 21. člena ZOdvT v zvezi z 32. členom ZST-1 ostane podlaga za odmero odvetniških storitev prvotna vrednost spornega predmeta, ne glede na to ali se ta vrednost med postopkom spremeni, oziroma se odvetniške storitve odmerijo po novi vrednosti le v primerih, če jo ugotovi sodišče po 31. členu ZST-1 ali zaradi razširitve tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se II. točka izreka delno spremeni tako, da se znesek stroškov zniža za 26,64 EUR (na 80,16 EUR), v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano odločbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 29231/2012-2 z dne 11. 3. 2012, v prvem odstavku izreka vzdržalo v veljavi za glavnico v znesku 40,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2012 dalje do plačila (prvi odstavek I. točke izreka), v presežku pa za dne 3. 4. 2012 plačani znesek 400,00 EUR citirani sklep v 1. in 3. odstavku razveljavilo in v tem delu pravdni postopek ustavilo (drugi odstavek I. točke izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 106,80 EUR, v roku 15 dni, po tem roku pa v primeru zamude še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 16. dne šteto od vročitve sodbe do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper odločbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo pa spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne, oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne v reševanje prvostopenjskemu sodišču, vse s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da se pritožba kot neutemeljena zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdi s stroškovno posledico.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), v katerem je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. V obravnavanem primeru se je postopek začel na podlagi predloga za dovolitev izvršbe na podlagi verodostojne listine za izterjavo zneska 982,64 EUR s pripadki. Tožeča stranka (takrat upnik) je po izdaji sklepa o izvršbi predlog za izvršbo umaknila za zneska 482,64 EUR in 100,00 EUR, zato je Okrajno sodišče v Ljubljani izvršbo delno ustavilo skupno za znesek 582,64 EUR (sklepa z dne 20. 3. 2012 in 21. 3. 2012), ugovor tožene stranke (takrat dolžnika) pa v tem delu zavrglo (sklep z dne 18. 4. 2012). V preostalem delu je po obrazloženem ugovoru tožene stranke in razveljavitvi sklepa o izvršbi v dovolilnem delu odločalo sodišče prve stopnje v pravdnem postopku.

7. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je v postopku zatrjevala dogovor, da obresti ne bodo zaračunane, in v zvezi s tem predlagala zaslišanje strank, sodišče pa tega ni izvedlo, temveč je verjelo tožeči stranki, da dogovora ni bilo. Tak pritožbeni očitek po svoji vsebini lahko predstavlja smiselno uveljavljanje kršitev pravil pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa v obravnavanem primeru ni podana. Pritožbeno sodišče po vpogledu v spis ugotavlja, da je tožena stranka sicer res v ugovoru zoper sklep o izvršbi predlagala zaslišanje strank ter je svoj predlog ponovila v pripravljalni vlogi z dne 27. 6. 2012, vendar pa glede na trditveno podlago tožene stranke izvedba tega dokaza ni bila potrebna. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe obenem izhaja, da je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe z dne 18. 6. 2012 navedbam tožene stranke iz ugovora zoper sklep o izvršbi o obstoju navedenega dogovora izrecno nasprotovala, pojasnila temelj terjatve (pogodba o opravljanju prevozov) in navedla, da je toženo stranko jasno opozorila, da bo v primeru zamude s plačilom od nje izterjala dolgovani znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi in izvršilnimi stroški vred. Tožena stranka teh navedb v odgovoru na tožbo (pripravljalni vlogi z dne 27. 6. 2012) ni konkretizirano prerekala, temveč je le pavšalno vztrajala na tem, da je bil dogovor sklenjen, s pojasnilom, da dogovor o zakonskih zamudnih obrestih (tudi) iz pogodbe in računov ne izhaja. Svoje ugovorne trditve, da je obstajal dogovor, da zakonske zamudne obresti ne bodo tekle, je tožena stranka torej spremenila v zatrjevanje, da dogovor o tem, da zakonske zamudne obresti bodo tekle, ni obstajal. Tožeča stranka je tudi na te trditve v pripravljalni vlogi z dne 9. 7. 2012 podrobno odgovorila, in pojasnila, da se skladno s pogodbo za pravice in dolžnosti, ki je v pogodbi niso določene, uporabljajo določila Obligacijskega zakonika o prevozni pogodbi, torej tudi določbe o zakonskih zamudnih obrestih kot posledicah zamude z izpolnitvijo, na to pripravljalno vlogo pa tožena stranka ni odgovorila. Po presoji pritožbenega sodišča je zato treba šteti, da dejansko stanje med strankama ob odločitvi sodišča prve stopnje ni bilo (več) sporno, saj se neprerekana dejstva štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP), s tem pa je tudi potreba po dokazovanju (ne)obstoja dogovora odpadla (prvi odstavek 214. člena ZPP). Neizvedba predlaganega dokaza zato v obravnavanem primeru ne pomeni kršitve načela kontradiktornosti, temveč lahko predstavlja kvečjemu očitek o pomanjkljivem dokaznem sklepu in s tem relativno bistveno kršitev določb postopka (287. člena ZPP), česar pa v sporih majhne vrednosti v pritožbenem postopku ni mogoče uveljavljati.

8. Pritožbeno vztrajanje pri trditvi, da je bil med strankama sklenjen dogovor, da tožeča stranka obresti ne bo zaračunala, pomeni nedopustno pritožbeno grajo ugotovljenega dejanskega stanja.

9. Drugih trditev v zvezi s samo terjatvijo tožena stranka v pritožbi ni podala, zato se njena pritožba zoper I. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje izkaže za neutemeljeno.

10. Odločitev o stroških tožena stranka neutemeljeno izpodbija z navedbami, da sodišče prve stopnje nagrade tožeči stranki ne bi smelo odmeriti od vrednosti spora 400,00 EUR, saj je bila terjatev poravnana že 3. 4. 2012 in torej pred dopolnitvijo tožbe 18. 6. 2012. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v situacijah, ko se pravdni postopek začne kot nadaljevanje izvršilnega postopka v primeru obrazloženega ugovora dolžnika zoper sklep o izvršbi, treba šteti, da se pravdni postopek začne s pravnomočno razveljavitvijo dovolilnega dela sklepa o izvršbi. V obravnavanem primeru je torej ob začetku pravdnega postopka vrednost spornega predmeta znašala 400,00 EUR, saj je tožeča stranka šele po začetku pravdnega postopa (v dopolnitvi tožbe) navedla, da je tožena stranka poravnala znesek 400,00 EUR in da v tej višini umika tožbeni zahtevek, kar je sodišče prve stopnje obravnavalo kot (delni) umik tožbe in ob domnevi privolitve tožene stranke (drugi odstavek 188. člena ZPP) v tem delu postopek ustavilo (drugi odstavek I. točke izreka). Ob uporabi 21. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) v zvezi z 32. členom Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) ostane podlaga za odmero odvetniških storitev prvotna vrednost spornega predmeta, ne glede na to ali se ta vrednost med postopkom spremeni oziroma se odmerijo odvetniške storitve po novi vrednosti le v primerih, če jo ugotovi sodišče po 31. členu ZST-1 ali zaradi razširitve tožbenega zahtevka. Odmera stroškov tožeče stranke od vrednosti spornega predmeta 400,00 EUR je zato pravilna.

11. Pritožbeno sodišče pri tem še pojasnjuje, da glede na konkretno procesno situacijo tožeča stranka nižje vrednosti spornega predmeta ob začetku pravdnega postopka tudi s takojšnjim delnim umikom tožbe ne bi mogla doseči. Od vložitve ugovora zoper sklep o izvršbi (le-ta je bil v predmetnem postopku vložen 21. 3. 2012) dalje se namreč šteje, da se je dolžnik spustil v obravnavanje glavne stvari, zato so od tedaj dalje podani pogoji za tek pravdnega postopka, predpostavk za umik predloga pa ne določa več 43. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), temveč 441. člen ZPP. Skladno s slednjim sme tožeča stranka umakniti tožbo brez privolitve tožene stranke samo do vložitve ugovora, zato izvršilno sodišče odločanje o umikih, vloženih po vložitvi ugovora, prepušča pravdnemu sodišču v nadaljnjem postopku, sámo pa s sklepom po 62. členu ZIZ odloči (le) o obrazloženosti ugovora. Navedeno pomeni, da delni umik tožbe, tudi če bi bil vložen takoj po plačilu, 3. 4. 2012, niti ne bi mogel preprečiti ravnanja izvršilnega sodišča, ki je pravdnemu sodišču odstopilo v odločanje tožbeni zahtevek v višini 400,00 EUR s pripadki, glede katerega je presodilo, da je dolžnik (tožena stranka) obrazloženo ugovarjal. 12. Pritožba pa je ne glede na obrazloženo utemeljena v delu, v katerem izpodbija odločitev sodišča o priznanju 36,00 EUR sodne takse za postopek na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje zmotno ni upoštevalo, da se v primeru, če se postopek konča z umikom tožbe, taksa za postopek pred sodiščem prve stopnje po Tarifni številki 1112 obračuna s faktorjem 1,0 (v konkretnem primeru glede na vrednost spora 400,00 EUR in zaradi umika tožbe v tem delu znaša taksa le 24,00 EUR). Zato je neutemeljeno priznalo tožeči stranki pravico do povrnitve stroškov za sodno takso v višini, ki presega 24,00 EUR (za 12,00 EUR).

13. Utemeljeno pritožba opozarja tudi na zmotno odmero priglašenih izdatkov po tar. št. 6002 ZOdvT, saj tožeča stranka ni upravičena do pavšala v višini 20,00 EUR, temveč do zneska v višini 20 % nagrade, kar pa v obravnavanem primeru pri nagradi v znesku 39,00 EUR znaša 7,80 EUR, posledično pa je bil tudi DDV odmerjen od previsoke osnove (od 59,00 EUR namesto od 46,80 EUR).

14. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in odmerjene stroške tožeče stranke ustrezno znižalo za 26,64 EUR, tako da priznani stroški tožeče stranke znašajo 80,16 EUR (3. točka 365. člena ZPP).

15. V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

16. Izrek o stroških temelji na določbah 1. in 2. odstavka 165. člena v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP.