Jedro

Kriteriji za odpis članarine se nanašajo na določene osebne okoliščine člana zbornice in na razloge višje sile. Pomanjkanje dela, na kar opira tožnik svojo vlogo za odpis, pa ne predstavlja okoliščine, ki bi jo bilo mogoče šteti kot višjo silo. Pri višji sili namreč gre za izredne, nepričakovane, zunanje dogodke, ki jih ni mogoče predvideti in se jim ni mogoče izogniti. Pomanjkanje dela pa je del rizika, na katerega mora posameznik, ki se ukvarja s pridobitno dejavnostjo, računati in jo vzeti na svoj račun.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Upravni odbor Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju: OZS) zavrnil tožnikovo vlogo za odpis dolga iz naslova članarine, ker ne izpolnjuje pogojev za odpis članarine. V sklepu OZS navaja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za odpis članarine, ki jih je določil Upravni odbor s sklepi št. 71/2005 z dne 24. 2. 2005, št. 73/08-33 z dne 21. 4. 2008, št. 1/2010 z dne 22. 1. 2010 in št. 147/2010 z dne 6. 7. 2010. Članarina se lahko odpiše v primeru bolezni, smrti nosilca obrti, nastopa višje sile ali ob izpolnjevanju posebnega pogoja opravljanja dejavnosti 40 ali več let. Ker tožnik navedenih pogojev ne izpolnjuje, je Upravni odbor njegovo vlogo zavrnil. Tožnik v tožbi meni, da je upravičen do oprostitve članarine. Razloge za oprostitve je navedel že v svoji tožbi, ki se vodi pod opr. št. II U 2/2012, ki se nanaša na izterjavo članarine. Meni, da je odločitev OZS posledica njegovih aktivnosti v zvezi z raziskovanjem dejavnosti predsednika OZS A. V javnosti se je tudi izpostavil, da bi morala članarina temeljiti na prostovoljnem plačevanju. Meni, da izpolnjuje kar nekaj pogojev za oprostitev plačevanja članarine, saj dejansko ni obrtnik, temveč je prijavljen na Zavodu za zaposlovanje kot lastnik gospodarske družbe in iskalec zaposlitve primerne njegovemu zdravju in izobrazbi. Navedenih dejstev OZS ne upošteva, temveč arogantno zavrača vse njegove vloge in vlaga izvršbe. Sodišče je štelo, da tožnik smiselno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožbo vložila oseba, katere naziv se ne ujema z nazivom v izpodbijanem sklepu. Zato se postavlja vprašanje ali je tožnik aktivno legitimiran za vložitev tožbe. Ker niso izpolnjene procesne predpostavke za tožbo, predlaga, da sodišče tožbo zavrže. V nadaljevanju pa ugovarja tudi vloženi tožbi po vsebini. Tožnik je v vlogi za odpis članarine, ki jo je vložil dne 6. 1. 2012, navedel, da je prijavljen na Zavodu za zaposlovanje in da ne dobi bolniških listov, zato svojega bolniškega staleža na more dokazati. Sklicuje se tudi na svoj status invalida III. kategorije. Prav tako je navedel, da dejavnost opravlja v manjšem obsegu, saj je to zanj postranska dejavnost. Po internih pravilih zbornice se članarina lahko zmanjša ali odpiše, če je član v bolniškem staležu več kot mesec dni; v primeru smrti; v primeru nastopa višje sile (naravne nesreče) zaradi katere je občuten izpad dohodka; v primeru dolgotrajne bolezni ali prenehanja dejavnosti; v posebnem primeru kadar samostojni podjetnik dopolni 65 let in in mu opravljanje dejavnosti pomeni sekundarni vir dohodka. Pri tem mora član predložiti dokazila o dejstvih, na podlagi katerih naj bi bil upravičen do odpisa. Tožnik pa vlogi ni predložil nobenih dokazov o zatrjevanih dejstvih, zato že iz tega razloga ni mogoče ugotoviti izpolnjevanja pogojev za odpis. Kot višjo silo pa tudi ni mogoče upoštevati pomanjkanje dela, na kar se je skliceval tožnik v svoji vlogi. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožnik je v nadaljnjih pripravljalnih vlogah navedel, da je odgovor na tožbo tožene stranke aroganten. Tožbo je vložil pravi naslovnik, saj je nosilec dejavnosti tožnik. Podaljšan naslov je le opis dejavnosti. Prav tako je njegov zahtevek jasno zapisan, to pa je odpis dolga iz naslova članarine. Meni, da se mu vodstvo OZS maščuje zaradi njegovih aktivnosti v preteklosti, ko se je javno zavzemal za odpravo obveznega članstva v OZS. Ne strinja se, da gospodarska in finančna kriza ne pomenita višje sile, saj na to nima nobenega vpliva. V skladu z Obrtnim zakonom članarino plačujejo samostojni podjetniki, sam pa nima statusa samostojnega podjetnika, ker ni zdravstveno zavarovan iz tega naslova in je prijavljen na Zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve. Ni obrtnik, saj ne opravlja dela trajno, ampak omejeno. Pomanjkanje dela ga pesti že četrto leto, zato je opravljanje dejavnosti omejeno in je sekundarni vir njegovih dohodkov.

Tožena stranka je v pripravljalni vlogi zavrnila tožnikove navedbe, da nima statusa samostojnega podjetnika. Iz poslovnega registra AJPES je namreč razvidno, da ima tožnik od 1. 8. 1998 dalje status samostojnega podjetnika s firmo: B. s.p., s poslovnim naslovom ... ter z matično št. ... in davčno številko 83396900. Ta status ima še danes, saj je kot tak še vedno vpisan v poslovni register. Iz istega registra izhaja, da se tožnik ukvarja z glavno dejavnostjo št. 25.110, to je proizvodnjo kovinskih konstrukcij in njihovih delov, poleg tega pa ima registrirane še druge dejavnosti. To pomeni, da se trajno ukvarja z obrtno dejavnostjo in je zato član tožene stranke, kot tak pa je na podlagi 39. člena Obrtnega zakona dolžan plačevati tudi članarino. V obravnavanem primeru so tako izpolnjeni vsi pogoji za določitev članarine in njeno plačilo.

Tožba ni utemeljena.

Predmet spora v tem postopku je odpis članarine OZS.

Uvodoma sodišče zavrača ugovor tožene stranke, da v obravnavanem primeru niso izpolnjene procesne predpostavke za obravnavanje tožbe, zaradi česar bi bilo treba tožbo zavreči. Po določbi 17. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Na podlagi navedb tožnika v tožbi in njenih dopolnitvah, sodišče ugotavlja, da je tožbo vložila oseba, kateri je bil izpodbijani akt izdan. Po mnenju sodišča opustitev navedbe polnega naziva tožnika ne predstavlja ovire za obravnavanje tožbe. Prav tako je iz tožbe in njenih dopolnitev razvidno, da tožnik predlaga odpravo spornega sklepa o zavrnitvi prošnje za odpis dolga iz naslova članarine.

Tožnik v tožbi v bistvu ugovarja svoji obveznosti plačevanja članarine OZS. Navedeno pa ne more biti predmet tega postopka, saj se članarina odmerja s posebno odločbo, zoper katero je zagotovljeno samostojno pravno sredstvo. Ugovore, da ni zavezanec za plačilo članarine, bi tako moral tožnik navajati v postopku izdaje odločbe o določitvi članarine. Ne glede na to pa sodišče tožniku pojasnjuje, da se v skladu z določbo 31. člena Obrtnega zakona (ObrZ) pravne in fizične osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost kot obrtno dejavnost, obrti podobno dejavnost ali domačo oz. umetno obrt, obrtne zadruge in oblike njihovega združevanja, združujejo v Obrtno podjetniško zbornico Slovenije. Skladno z 39. členom ObrZ so člani dolžni plačevati članarino. Navedena obveznost pa obstaja, dokler stranka opravlja obrtno dejavnost, kar se ugotavlja na podlagi podatkov poslovnega registra. Po teh podatkih pa je tožnik še vedno vpisan v poslovni register ter je posledično obvezni član OZS ter s tem dolžan plačevati članarino.

Po določbi 39. člena ObrZ način plačevanja članarine določi Skupščina OZS s sklepom, ki se objavi v Uradnem listu RS. Navedeni sklep tudi določa, da se članarina zbornice lahko zmanjša ali odpiše na podlagi pisne vloge člana, če tako odloči Upravni odbor OZS. Pri odločanju o odpisu ali zmanjšanju članarine upravni odbor upošteva kriterije, ki so določeni v internih aktih zbornice. Kriteriji za odpis se nanašajo na določene osebne okoliščine člana OZS oz. na razloge višje sile.

Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da tožnik v svoji vlogi ni izkazal, da izpolnjuje pogoje za odpis članarine. Prav tako v tožbi ne navaja razlogov, ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev. Kot je že navedeno v tej sodbi, ugovorov, da ni zavezanec za plačilo članarine OZS, v tem postopku ni mogoče uspešno navajati. Prav tako s sklicevanjem, da je invalid III. kategorije invalidnosti, ni mogoče izkazati, da je nezmožen za delo, saj se navedena okoliščina dokazuje z ustrezno listino pristojnega zdravnika. Tudi pomanjkanje dela, na kar opira tožnik svojo vlogo za odpis, ne predstavlja okoliščine, ki bi jo bilo mogoče šteti kot višjo silo. Pri višji sili namreč gre za izredne, nepričakovane, zunanje dogodke, ki jih ni mogoče predvideti in se jim ni mogoče izogniti. Pomanjkanje dela pa je del rizika, na katerega mora posameznik, ki se ukvarja s pridobitno dejavnostjo, računati in jo vzeti na svoj račun. Vprašanje uspešnosti ali neuspešnosti poslovanja je namreč sestavni del podjetništva in ga ni mogoče obravnavati kot višjo silo. Enako je tudi neupošteven ugovor, da je tožnik prijavljen na Zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba, saj še vedno izkazuje, da je vpisan v poslovni register kot samostojni podjetnik posameznik z dejavnostjo, ki se šteje kot obrtna dejavnost. Glede na navedeno je je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.