Jedro

Vstopnega DDV tožnik ni napovedal v obračunskem obdobju v katerem je prejel carinsko deklaracijo, ter mu zato ni mogoče priznati pravice do odbitka vstopnega DDV, ki ga je navedel v popravku obračuna. Posledično to pomeni, da tožnik te pravice v obračunskem obdobju, v katerem je pridobil pravico do odbitka vstopnega DDV, ni izkoristil. Tudi po oceni sodišča določba 7. odstavka 40. člena ZDDV ni nejasna. Po navedeni določbi sme davčni zavezanec odbiti vstopni DDV v davčnem obdobju, s čimer je po presoji sodišča urejena tako pridobitev pravice, kot tudi rok za njeno uveljavljanje. Gre za zakonski materialni rok za uveljavitev pravice s potekom katerega pravica, ki je stranka ni uveljavila, ugasne.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A št. ... z dne 26. 4. 2001, s katero prvostopni organ ni ugodil zahtevku tožnika za povečanje odbitka vstopnega DDV in s tem povečanje presežka DDV, ki ga je tožnik dne 29. 11. 2000 predložil v obliki popravljenega obračuna za davčno obdobje od 1. 8. do 31. 8. 2000. Tožena stranka povzema obrazložitev prvostopnega davčnega organa, da odbitka vstopnega DDV v posameznem obračunskem obdobju, v katerem so bili izpolnjeni zakonski pogoji za uveljavljanje le-tega, ni mogoče uveljavljati po preteku roka za vložitev davčnega obračuna za to obdobje. Davčni zavezanec ne more spreminjati podatkov v davčnem obračunu in ne more uveljavljati naknadno zneska vstopnega DDV, kar je tudi v nasprotju z osnovnim računovodskim načelom ažurnosti. Tožena stranka zavrača kot neutemeljene tožnikove ugovore, da je upravičen do odbitka do vstopnega DDV po 7. odstavku 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list Republike Slovenije, št. 89/98 in 17/00, v nadaljevanju ZDDV). Strinja se z razlogi prvostopnega organa. Pogoji za popravek odbitka vstopnega DDV po 42. členu ZDDV niso izpolnjeni, kasneje pa tožnik ne more na novo uveljavljati odbitka vstopnega DDV. V danem primeru je nesporno, da je tožnik carinsko deklaracijo ECL št. ... z dne 14. 8. 2000 prejel v mesecu avgustu 2000, ki je v tem obračunskem obdobju ni knjižil v knjigo prejetih računov, niti ni na njeni podlagi uveljavljal vstopnega DDV. To pravico je uveljavljal šele kasneje z popravkom obračuna z dne 29. 11. 2000. Ker zakonski razlogi, zaradi katerih mora davčni zavezanec popraviti vstopni DDV na davčnem obračunu (42. člen ZDDV) v tem primeru niso bili izpolnjeni, tožnik ne more popraviti odbitka vstopnega DDV. Odbitek vstopnega DDV je pravica, da davčni zavezanec lahko odbije pri izračunu svoje davčne obveznosti vstopni DDV, vendar je ta pravica vezana na davčno obdobje (7. odstavek 40. člena ZDDV), ki s potekom roka za predložitev obračuna davčne obveznosti preneha. Mnenje Ministrstva za finance, ki se nanj sklicuje tožnik, ni pravno zavezujoče, pa tudi sicer se nanaša na konkreten primer, kjer ni razvidno dejansko stanje, zato se tožena stranka do navedenega mnenja ni opredelila.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu. Iz 7. odstavka 40. člena ZDDV izhaja dvoje in sicer, da ima davčni zavezanec pravico do odbitka vstopnega DDV in da je določen čas nastanka pravice (v mesecu v katerem je prejel obračun). Glede na opisano, navedeni odstavek ne dopušča razlage, da je davčni zavezanec dolžan odbiti vstopni DDV v obdobju v katerem je prejel račun, saj je napisano, da "sme odbiti" in ne "mora odbiti". Sklicuje se na pojasnilo Ministrstva za finance z dne 8. 6. 2000, št. ..., po katerem naj bi določba 7. odstavka 40. člena ZDDV ne določala prekluzivnega roka, po katerem poteku davčni zavezanec izgubi pravico do odbitka vstopnega DDV ter po katerem znesek vstopnega DDV, ki ga ni upošteval v davčnem obdobju, v katerem je prejel račun za opravljen promet, lahko uveljavlja tudi kasneje v enem od naslednjih davčnih obdobij. Tožnik meni, da je upravičen do vračila vstopnega DDV v znesku 300.938,00 SIT.

Tožena stranka vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev navaja tožena stranka in se nanje v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list Republike Slovenije, št. 50/97 in 70/00, dalje ZUS). Po določbi 7. odstavka 40. člena ZDDV sme davčni zavezanec odbiti vstopni DDV v davčnem obdobju v katerem je prejel račune za njemu opravljen promet blaga in storitev oziroma carinske deklaracije za uvoženo blago. V postopku je ugotovljeno, da je tožeča stranka pravico do vstopnega DDV pridobila v obračunskem obdobju, ki se ne ujema z obračunskim obdobjem, v katerem je to pravico uveljavila in sicer z zahtevkom za popravek odbitka vstopnega DDV. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih je navedel prvostopni organ in tudi tožena stranka, saj je razvidno, da vstopnega DDV tožnik ni napovedal v obračunskem obdobju v katerem je prejel carinsko deklaracijo ECL št. ... z dne 14. 8. 2000 (torej v mesecu avgustu 2000), ter mu zato ni mogoče priznati pravice do odbitka vstopnega DDV, ki ga je navedel v popravku obračuna (dne 29.11.2000) za mesec avgust 2000. Posledično to pomeni, da tožnik te pravice v obračunskem obdobju, v katerem je pridobil pravico do odbitka vstopnega DDV, ni izkoristil. V zadevi ni sporno, da je tožnik prejel carinsko deklaracijo v avgustu 2000, vstopni DDV pa je uveljavljal v mesecu novembru 2000, torej ne v mesecu, ko je prejel carinsko deklaracijo za uvoženo blago, zato je po presoji sodišča tožena stranka določbo 7. odstavka 40. člena ZDDV pravilno uporabila. Tudi po oceni sodišča določba 7. odstavka 40. člena ZDDV ni nejasna. Po navedeni določbi sme davčni zavezanec odbiti vstopni DDV v davčnem obdobju, s čimer je po presoji sodišča urejena tako pridobitev pravice, kot tudi rok za njeno uveljavljanje. Gre za zakonski materialni rok za uveljavitev pravice s potekom katerega pravica, ki je stranka ni uveljavila, ugasne. Da je bil namen zakonodajalca pravico do odbitka vezati na obračunsko obdobje, v katerem je pridobljena, je razvidno tudi iz zakonodajnega gradiva - 12. točka obrazložitve predloga Zakona o davku na dodano vrednost, 2. obravnava (Poročevalec DZ, št. 30/98). Po navedeni obrazložitvi ima davčni zavezanec pravico, da odšteje od DDV, ki ga mora plačati od obdavčljivih dobav blaga oziroma storitev (izstopni davek), opravljenih v davčnem obdobju, DDV, ki ga je plačal od blaga oziroma storitev in uvoza blaga (vstopni davek), uporabljenih za opravljanje te dejavnosti v istem obdobju. Tako razlago navedene zakonske določbe dodatno pojasnjuje tudi Zakon o spremembah in dopolnitvah ZDDV (Uradni list RS, št. 67/2002, dalje ZDDV-B), ki v 27. členu obstoječe besedilo 7. odstavka 40. člena ZDDV dopolnjuje s sicer časovno omejeno možnostjo odbijanje vstopnega DDV tudi v kasnejših davčnih obdobjih, s katero je bilo strogo zakonsko določilo delno omiljeno ter pravica uveljavljanja odbitka sicer ponovno časovno omejena, vendar pa čas možnega uveljavljanja podaljšan do zadnjega davčnega obdobja koledarskega leta, po letu, v katerem je davčni zavezanec pravico do vstopnega DDV pridobil. Navedene novele za obravnavano zadevo ni mogoče uporabiti, saj je v uporabi šele od 1. 10. 2002. Po povedanem, ima po določbi 7. odstavka 40. člena ZDDV tudi po presoji sodišča, neuveljavljenega odbitka DDV v tistem davčnem obdobju, v katerem je davčni zavezanec prejel carinsko deklaracijo za uvoženo blago in v katerem je torej pridobil pravico do uveljavljanja odbitka DDV za posledico, da davčni zavezanec pravico do uveljavljanja odbitka DDV izgubi in je torej tožnika zadela prekluzija, ob tem, ko ni sporno, da tožnik, kot tudi sam navaja, odbitka vstopnega DDV ni uveljavljal v pravilnem davčnem obdobju. Hkrati pa tudi niso po oceni sodišča podani razlogi za popravek vstopnega DDV po 42. členu ZDDV, ter se v tem delu sodišče v celoti strinja z razlogi obeh davčnih organov. Tožnik se tudi ne more uspešno sklicevati na mnenje Ministrstva za finance, saj je sodišče po Ustavi neodvisno ter pri odločanju vezano le na Ustavo in zakon (125. člen Ustave Republike Slovenije).

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, ter da je odločba pravilna ter na zakonu utemeljena, je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list Republike Slovenije, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.