Jedro

Revizija ni dovoljena, če revident zanjo ne izkaže pravnega interesa. Ta pa ni izkazan, če upravno sodišče pravnomočno zavrne tožbo zoper odločbo tožene stranke, s katero je ta odpravila prvostopenjski upravni akt, s katerim je bilo odločeno o pravici oziroma obveznosti, in vrnila zadevo prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovni postopek, se bo postopek pred upravnim organom nadaljeval in končal z aktom, ki ga bo mogoče izpodbijati v novem upravnem sporu pred upravnim sodiščem, zato podvajanje možnosti sodnega varstva pred upravnim sodiščem s sočasnim revizijskim postopkom pred Vrhovnim sodiščem ni dopustno.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11. 10. 2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da se odpravi sklep Upravne enote Ljubljana, Izpostava Vič Rudnik z dne 30. 6. 2004, in zadeva vrne v ponovni postopek. Z odpravljenim sklepom je prvostopenjski upravni organ zavrnil vlogo A. in B. B. za vročitev kopije gradbenega dovoljenja z dne 10. 6. 2004, ki je bilo izdano tožeči stranki kot investitorju. Prvostopni organ je menil, da navedeni osebi nista v vplivnem območju nameravane gradnje, zato je stopnja izkazovanja njune pravne koristi majhna ali pa je sploh ni. Nasprotno pa je tožena stranka menila, da sta stranki v skladu s tretjim odstavkom 70. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO-1, zaradi česar bi moral prvostopni upravni organ njuno vlogo obravnavati kot pritožbo oziroma kot predlog za obnovo postopka.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da sta navedeni osebi z isto vlogo zahtevali podatke iz upravnega spisa, za kar je pravna podlaga v 82. členu Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP, in vročitev gradbenega dovoljenja, za kar pa pravno podlago predstavlja drugi odstavek 229. člena ZUP. Za oboje zadostuje že verjetno izkazana pravna korist, ki sta ju navedeni osebi izkazali. Pravočasno sta predložili tudi ekspertno mnenje, iz katerega izhaja, da je vplivno območje objekta v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja prikazano napačno (tretji odstavek 70. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO-1).

3. Zoper izpodbijano sodbo tožeča stranka vlaga revizijo, prej pritožbo, zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da odpravi odločbo tožene stranke in ji vrne zadevo v ponoven postopek. V reviziji navaja, da študija, ki sta jo prizadeti stranki predložili, ne dokazuje, da je vplivno območje prikazano napačno. Ni namreč razvidno, na podlagi katerih predpisov oziroma strokovnih pravil je vplivno območje osončenja takšno, kot izhaja iz skice o vplivu sence na sosednje parcele.

4. Tožena stranka na revizijo, prej pritožbo, ni odgovorila.

5. Prizadete stranke C., D. in E. E. v odgovoru na revizijo, prej pritožbo, predlagajo, da se ta zavrne.

6. Revizija ni dovoljena.

7. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o vseh pravnih sredstvih odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba zoper izpodbijano sodbo obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 8. Toda upoštevati je treba, da je v tretjem odstavku 83. člena ZUS-1 določeno, da revizija ni dovoljena, če jo je vložil nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Zato je revizijsko sodišče pri obravnavani reviziji po drugem odstavku 107. člena ZUS-1 dolžno po uradni dolžnosti preizkusiti, ali ni revizija izrecno izključena po navedeni določbi.

9. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki predstavlja zadnjo pravno možnost odločanja v upravnem sporu, je pravni interes podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo v reviziji lahko izboljša svoj pravni položaj. Če upravno sodišče pravnomočno zavrne tožbo zoper odločbo tožene stranke, s katero je ta odpravila prvostopenjski upravni akt, s katerim je bilo odločeno o pravici oziroma obveznosti, in vrnila zadevo prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovni postopek, se bo postopek pred upravnim organom nadaljeval in končal z aktom, ki ga bo mogoče izpodbijati v novem upravnem sporu pred upravnim sodiščem, zato podvajanje možnosti sodnega varstva pred upravnim sodiščem s sočasnim revizijskim postopkom pred Vrhovnim sodiščem ni dopustno. Izid ponovnega odločanja ostaja do nove odločitve pristojnega organa negotov, zato pred novo dokončno odločitvijo v upravnem postopku niti ni mogoče ugotoviti, kateri interesi bodo z odločitvijo prizadeti in kdo bo posledično upravičen do sodnega varstva. Zgolj potencialna možnost, da bo v ponovljenem postopku odločitev za kakšno stranko manj ugodna, kot je bila tista, ki je bila vsebovana v odpravljenem aktu, pa za revizijo ne zadošča. 10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrglo revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1.