Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSM Sodba in sklep I Cpg 68/2024

ECLI:SI:VSMB:2024:I.CPG.68.2024 Gospodarski oddelek

aktivna legitimacija izbris stvarne služnosti neprava stvarna služnost prenehanje služnosti
Višje sodišče v Mariboru
6. junij 2024
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Z lastništvom obremenjene nepremičnine je tožnica zaradi stvarnopravnih učinkov vknjižene izvedene stvarne pravice pridobila vse pravice in obveznosti, ki izvirajo iz pravnega posla, ki je bil podlaga za nastanek služnosti, vključno s pravico do odpovedi pogodbe (14. člen Pogodbe). Ker služnost na nepremičnini preneha z izbrisom iz zemljiške knjige (drugi odstavek 241. člena v zvezi s prvim odstavkom 226. člena SPZ), je tožnica kot lastnica obremenjene nepremičnine upravičena zahtevati izdajo izbrisnega dovolila za izbris stvarne služnosti pri nepremičnini in vrnitev predmeta služnosti. Dolžnost vrnitve stvari po prenehanju neprave stvarne služnosti določa 240. člen SPZ v zvezi s prvim odstavkom 226. člena SPZ. Ob prenehanju služnosti se vsa lastninska upravičenja vračajo lastniku, zakar je potrebna vrnitev predmeta služnosti. Obveznost vrnitve stvari je obligacijskopravne narave in je utemeljena v zakonu. Lastnik nepremičnine lahko v primeru, če bivši služnostni upravičenec po prenehanju služnosti stvari ne vrne, vrnitev stvari zahteva bodisi z lastninsko tožbo bodisi s tožbo, utemeljeno na obligacijski obveznosti upravičenca, da lastniku po prenehanju služnosti vrne stvar. Za pravdni postopek velja načelo dispozitivnosti, ki pomeni, da se postopek začne, teče in zaključi po volji strank. Pomeni tudi, da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP). Tožniku ne more prisoditi nekaj drugega ali več, kot je tožnik zahteval. Meje postavljenega zahtevka definira tudi vsebina in obseg obravnavanega spora in z njim povezano predloženo procesno gradivo (trditve in dokazi) pravdnih strank (razpravno načelo). Tudi glede zakonskih zamudnih obresti velja načelo dispozitivnosti in sodišče brez izrecne zahteve stranki le-te ne prisodi neposredno na podlagi zakona, kot si razlaga toženka v odgovoru na pritožbo.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v tretjem odstavku točke I izreka v delu, v katerem so toženi stranki prisojene zakonske zamudne obresti od zneska 38.505,00 EUR od dne prenehanja pogodbenega razmerja, torej od dne 31. 1. 2019 naprej do plačila, razveljavi.

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v prvem in drugem odstavku ter v nerazveljavljenem obsegu tretjega odstavka točke I izreka, v točki II in v točki III izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v točki I izreka izpodbijane sodbe razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna v roku 60 dni tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) izstaviti za zemljiškoknjižni vpis sposobno izbrisno dovolilo za izbris neprave stvarne služnosti, vknjižene pod ID pravice/zaznambe **** pri nepremičnini ID znak parcela ...-1525/1, last tožnice1, in s strehe proizvodne hale, stoječe na navedeni nepremičnini, odmontirati celotno, v izreku sodbe podrobneje opredeljeno sončno elektrarno, ter vse v celoti odstraniti in odpeljati ter predati streho na proizvodni hali tožnici v neposredno posest v takšnem stanju, da ostane vodotesna in omogoča nemoteno odvodnjavanje meteorne vode in poslovanje tožnice. Istočasno je tožnica dolžna toženki v roku 60 dni vrniti nadomestilo za služnost sončne elektrarne postavljene na parceli ID znak ...-1525/1, v znesku 38.505,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne prenehanja pogodbenega razmerja, torej od dne 31. 1. 2019 dalje do plačila. V točki II izreka je sodišče prve stopnje odločilo, da pravnomočna sodba nadomesti izbrisno zemljiškoknjižno dovolilo, če toženka po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti ne bo izstavila za zemljiškoknjižni vpis sposobnega izbrisnega dovolila, ko bo tožnica izpolnila svojo obveznost plačila nadomestila. Sklenilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka III izreka).

2. Zoper odločitev o ugovoru sočasnosti izpolnitve in o stroških postopka se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnica.

Glede odločitve o toženkinem ugovoru sočasnosti izpolnitve in prisojenem znesku z naslova vrnitve nadomestila za služnost navaja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je toženki priznalo tudi zakonske zamudne obresti od 31. 1. 2019, saj toženka plačila le-teh ni zahtevala. Tudi sicer pa je napačno uporabilo določbo 193. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da pošteni pridobitelj obresti plača šele od dneva vložitve zahtevka za plačilo, t.j. v obravnavanem primeru od 22. 10. 2020. Prav tako bi morala v smislu določila tretjega in četrtega odstavka 111. člena OZ toženka tožnici vrniti povračilo za korist, ki jo je imela od uporabe sončne elektrarne od prenehanja pogodbe dalje. Ta korist je enaka višini nadomestila za služnost, kar je 410,00 EUR na mesec oziroma za čas od 31. 1. 2019 do dneva izdaje sodbe 14. 9. 2023 skupaj 22.960,00 EUR. Sodišče prve stopnje koristi toženke od uporabe sončne elektrarne po prenehanju pogodbenega razmerja ni ugotavljalo in upoštevalo, čeprav je imelo za to zadostno trditveno podlago.

Tožnica nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Prepričana je, da bi moralo sodišče odločiti, da ji je toženka dolžna povrniti vse stroške postopka, v najslabšem primeru pa 80% pravdnih stroškov, saj se je pretežni del postopka nanašal na temelj tožbenega zahtevka. Po ustaljeni sodni praksi se šteje ugoditev ugovoru sočasne izpolnitve le kot delna zavrnitev tožbenega zahtevka.

Glede na vse navedeno tožnica predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano odločitev spremeni, tako da zahtevek sočasne izpolnitve v celoti zavrne oziroma ga podrejeno zavrne v obsegu 22.960,00 EUR, v vsakem primeru pa zavrne zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 31. 1. 2019 do plačila. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe tožnice in predlaga zavrnitev pritožbe in priznanje stroškov odgovora na pritožbo. Navaja, da je plačilo zakonskih zamudnih obresti zahtevala v okviru postavljenega ugovora sočasnosti izpolnitve in da tožnice ne moremo šteti za poštenega pridobitelja, saj je sama povzročila prenehanje pogodbe. Glede upoštevanja domnevnih koristi toženke pa tožnica ni podala pravočasnih navedb in dokazov, niti izkazala njihove višine.

4. Toženka sodbo pritožbeno izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.

Izpodbija zaključek sodišča prve stopnje o aktivni legitimaciji tožnice in veljavnosti odpovedi Pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti za izgradnjo sončnih fotovoltaičnih elektrarn na strehi hale za proizvodnjo z dne 20. 7. 2012 (v nadaljevanju Pogodbe), ki naj bi imela za posledico prenehanje stvarne služnosti toženke. Poudarja, da tožnica ni stranka Pogodbe, niti univerzalna pravna naslednica pogodbene stranke (prim. 125. člen OZ), zato ni imela pravice od Pogodbe odstopiti. Pogodbena stranka A. d.o.o. - v stečaju še vedno obstaja (ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prenehala obstajati ne drži) in ta toženki Pogodbe ni odpovedala. Sodišče prve stopnje ne poda nobene smiselne in pravno vzdržne obrazložitve, kako bi lahko do pravnega nasledstva (tč. 35 obrazložitve sodbe) sploh prišlo. Tožnica, ki je od A. d.o.o. - v stečaju kupila s stvarno služnostjo obremenjeno nepremičnino, lahko uveljavlja le stvarnopravna upravičenja iz le-te, ne pa tudi obligacijskih iz Pogodbe, saj ni pogodbena stranka. Tako bi prenehanje neprave stvarne služnosti lahko uveljavljala zgolj na podlagi 226. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) oziroma v primerih, ki so v določilu 241. člena SPZ taksativno našteti. Neprepričljiva in nelogična je po mnenju toženke tudi obrazložitev sodišča prve stopnje, da je odstop od Pogodbe mogoč zaradi dogovorjene odplačne odmene za služnost. Ravno zato, ker je služnost odplačna, bi moral biti služnostni upravičenec bolj varovan.

V zvezi z ugovorom pasivne legitimacije toženka navaja, da obrazložitev sodišča, da je ta podana, ker je toženka kot imetnik stvarne služnosti vpisana v zemljiško knjigo, drži le glede zahtevka za izstavitev izbrisnega dovolila. Glede zahtevka za odstranitev sončne elektrarne sodišče prve stopnje o pasivni legitimaciji toženke sploh nima razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), niti glede tega vprašanja ni izvajalo predlaganih dokazov (zaslišanje zakonitega zastopnika toženke, predstavnikov družbe L. d.o.o.), s čimer je storilo tudi bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka ponavlja, da elektrarne ne more odstraniti, ker ni njena posestnica in lastnica. Že od leta 2012 z njo upravlja družba L. d.o.o., na katero je bila v skladu s 6. členom Pogodbe dne 9. 10. 2012 prenesena pravica do uresničevanja služnostne pravice in ki je elektrarno tudi zgradila oziroma postavila. Sodišče prve stopnje se do teh navedb v sodbi sploh ni opredelilo.

Toženka pritožbeno izpodbija tudi izrek sodbe, ki se nanaša na ugovor sočasnosti izpolnitve. Navaja, da sodišče prve stopnje v točki 51 obrazložitve sodbe ugotavlja, da je tožnica obogatena za že plačano nadomestilo 43.425,42 EUR, nato pa nerazumljivo toženki prizna zgolj 38.505,00 EUR. Sodišče razlaga, da ni preseči postavljenega tožbenega zahtevka, vendar toženka izpostavlja, da je zahtevala višji znesek, t. j. 132.855,00 EUR, zato bi bil znesek 43.425,42 EUR prisojen znotraj postavljenega tožbenega zahtevka.

Glede na obrazloženo toženka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

5. Tožnica v odgovoru na pritožbo toženke predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo. Kot materialno pravno pravilnemu se pridružuje stališču sodišča prve stopnje glede aktivne in pasivne legitimacije strank v postopku. Glede ugovora sočasnosti izpolnitve pa navaja, da je toženka konkretiziran ugovor podala šele v vlogi z dne 22. 10. 2020, zato njenih predhodnih pavšalnih trditev ni upoštevati.

6. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

7. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah pritožbeno uveljavljanih razlogov in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP ter ugotovilo naslednje: Glede aktivne legitimacije tožnice:

8. Tožnica, ki je (singularna) pravna naslednica družbe A. d.o.o. - v stečaju (prej A. d.o.o.) in (nova) lastnica nepremičnine parcela ID znak ...-1525/1, na kateri je bila s Pogodbo, sklenjeno med A. d.o.o. kot (prejšnjo) lastnico nepremičnine in toženko kot služnostno upravičenko, ustanovljena stvarna služnost za izgradnjo sončnih fotovoltaičnih elektrarn na strehi hale za proizvodnjo, je skladno s 14. členom Pogodbe odpovedala Pogodbo z enoletnim odpovednim rokom, ki se je iztekel dne 31. 1. 2019. Zaradi prenehanja služnosti od toženke zahteva izdajo zemljiškoknjižnega dovolila za izbris služnosti pri obremenjeni nepremičnini (sicer naj to nadomesti izdana sodba) in odstranitev sončne elektrarne s strehe proizvodne hale ter vrnitev predmeta služnosti v neposredno posest tožnice.

9. V zvezi s pritožbeno spornim vprašanjem obstoja aktivne legitimacije tožnice za uveljavljanje takšnega tožbenega zahtevka sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe (tč. 56 obrazložitve), ki so sicer skopi, a zadoščajo za objektivni preizkus njene pravilnosti.

10. Tožnica je v stečajnem postopku nad družbo A. d.o.o. od slednje kupila nepremičnino parcela ID znak ...-1525/1, na kateri je (že) bila vknjižena neprava stvarna služnost v korist toženke. S tem je kot nova zemljiškoknjižna lastnica obremenjene nepremičnine vstopila v položaj služnostnega zavezanca z vsemi pravicami in obveznostmi, ki iz ustanovljene in vpisane služnosti izhajajo. Obseg in vsebino vknjižene neprave stvarne služnosti določa pravni posel, ki je (bil) podlaga za nastanek služnosti2 in ki učinkuje v razmerju do tretjih, kasnejših lastnikov obremenjene (služeče) nepremičnine. Pogodba o ustanovitvi neprave stvarne služnosti se tako razteza na vsakokratne lastnike služeče nepremičnine, vključno s tožnico. Zato posledic, ki izhajajo iz služnostne pogodbe, ni mogoče utemeljevati zgolj na podlagi načela relativnosti pogodbenih razmerij v smislu 125. člena OZ3, za kar si pritožbeno neutemeljeno prizadeva toženka. Ločevanje obligacijskega razmerja, ki je podlaga za nastanek služnosti in stvarnopravnega razmerja, ki izvira iz lastništva služeče nepremičnine, bi pripeljalo do nevzdržne situacije, ko bi pogodbena upravičenja (pravica do odpovedi pogodbe, nadomestilo v primeru odplačne služnosti, itd.) ostala prejšnjemu služnostnemu zavezancu - bivšemu lastniku nepremičnine, iz ustanovljene služnosti izvirajoča bremena pa bi prešla na novega lastnika obremenjene nepremičnine. Pritožbenim navedbam toženke, da bi Pogodbo toženki lahko odpovedala le pogodbena stranka A. d.o.o., v razmerju do tožnice pa bi služnost lahko prenehala zgolj na podlagi določila 241. člena SPZ, zato ni mogoče slediti.

11. Z lastništvom obremenjene nepremičnine je tožnica zaradi stvarnopravnih učinkov vknjižene izvedene stvarne pravice pridobila vse pravice in obveznosti, ki izvirajo iz pravnega posla, ki je bil podlaga za nastanek služnosti, vključno s pravico do odpovedi pogodbe (14. člen Pogodbe). Ker služnost na nepremičnini preneha z izbrisom iz zemljiške knjige (drugi odstavek 241. člena v zvezi s prvim odstavkom 226. člena SPZ), je tožnica kot lastnica obremenjene nepremičnine upravičena zahtevati izdajo izbrisnega dovolila za izbris stvarne služnosti pri nepremičnini in vrnitev predmeta služnosti.

12. Materialnopravno pravilen je po oceni sodišča druge stopnje tudi zaključek sodišča prve stopnje, da določilo 14. člena Pogodbe, ki vsaki stranki pogodbe daje pravico, da z odpovednim rokom enega leta odpove pogodbo, ne nasprotuje določilu 241. člena SPZ. Kljub temu, da zakon ne predvideva možnosti odpovedi pogodbe s strani služnostnega zavezanca kot načina prenehanja osebne stvarne služnosti, takšna odpoved ni v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato tudi ne izven avtonomije pogodbenih strank, da stranki druga drugi omogočita prenehanje pogodbe in s tem prenehanje pogodbeno ustanovljene neprave stvarne služnosti. Avtonomnost urejanja obligacijskega razmerja omogoča udeležencema posamičnega konkretnega razmerja, da medsebojne pravice in obveznosti prilagodita konkretnim interesom, zaradi uresničitve katerih sta vstopila v pogodbeno razmerje, in ustrezno razmejita tveganja, povezana z uresničitvijo le-teh. Je pa avtonomnost strank omejena s prepovedjo urejanja teh razmerij v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (več o tem N. Plavšak: Obligacijsko pravo splošni del, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 127-133). Toženka je torej s podpisom sporne Pogodbe prevzela pravice in obveznosti, ki sta jih stranki v njej opredelili, in ki po prepričanju pritožbenega sodišča niso v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. Z dogovorom, ki tudi služnostnemu zavezancu daje možnost odpovedi pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti, sta stranki sporazumno razširili zakonske načine prenehanja neprave stvarne služnosti (241. člen SPZ v zvezi s prvim odstavkom 226. člena SPZ), ne pa jih zaobšli ali omejili. Toženka v postopku na prvi stopnji tudi ni zatrjevala, da je bila Pogodbo s takšnimi določili, kot je bila sklenjena, prisiljena sprejeti.

13. Pogodbeno dogovorjena možnost odpovedi trajnega upniško-dolžniškega razmerja pri pogodbah z določenim časom trajanja, tudi ni v nasprotju z določilom 332. oziroma 333. člena OZ. Tudi v tem primeru gre za izraz načela avtonomnega urejanja obligacijskih razmerij, ko stranki ena drugi omogočita prenehanje pogodbenega razmerja z odpovedjo še pred potekom roka, za katerega je bila pogodba sklenjena (tako npr. tudi VS RS sodba II Ips 97/2012 z dne 18. 12. 2014 in VS RS sodba III Ips 29/2019 z dne 23. 7. 2019).

Glede pasivne legitimacije toženke:

14. Obstoj pasivne legitimacije toženke za izdajo izbrisnega zemljiškoknjižnega dovolila pritožbeno ni sporen. Sodišče prve stopnje ga je pravilno utemeljilo na dejstvu, da je toženka pri nepremičnini parcela ID znak ...-1525/1 v zemljiški knjigi vpisana kot služnostni upravičenec oziroma imetnik služnosti. Z istim argumentom je sodišče prve stopnje utemeljilo tudi pasivno legitimacijo toženke za odstranitev sončne elektrarne in vrnitev strehe na proizvodni hali, stoječi na nepremičnini parcela ID znak ...-1525/1, v neposredno posest tožnice, pri čemer dejstva prenosa pravice do uresničevanja služnosti na tretjega4, ni štelo kot odločilnega za presojo (tč. 57 in 61 obrazložitve sodbe). Sodišče druge stopnje se z navedenim strinja in dodaja:

15. Dolžnost vrnitve stvari po prenehanju neprave stvarne služnosti določa 240. člen SPZ v zvezi s prvim odstavkom 226. člena SPZ. Ob prenehanju služnosti se vsa lastninska upravičenja vračajo lastniku, zakar je potrebna vrnitev predmeta služnosti. Obveznost vrnitve stvari je obligacijskopravne narave in je utemeljena v zakonu. Lastnik nepremičnine lahko v primeru, če bivši služnostni upravičenec po prenehanju služnosti stvari ne vrne, vrnitev stvari zahteva bodisi z lastninsko tožbo bodisi s tožbo, utemeljeno na obligacijski obveznosti upravičenca, da lastniku po prenehanju služnosti vrne stvar.5

16. Zahtevek se lahko na obligacijskopravni podlagi uveljavlja zoper tistega, ki je prevzel določeno pogodbeno obveznost, v konkretnem primeru obveznost vrniti predmet služnosti po prenehanju pogodbenega razmerja (četrti odstavek 14. člena Pogodbe). Toženka se te svoje obveznosti ne more razbremeniti z navedbami o nemožnosti izpolnitve, do katere naj bi prišlo zaradi prenosa služnostnih upravičenj na tretjo osebo (L. d.o.o.), ki je lastnik in neposredni posestnik sončne elektrarne. Obveznost zaradi naknadne nemožnosti izpolnitve preneha le, če postane izpolnitev nemogoča zaradi okoliščin, za katere dolžnik ne odgovarja (prvi odstavek 329. člena OZ). Prenos služnostnih upravičenj na tretjega v celoti izhaja iz sfere toženke, zato je ne odvezuje obveznosti vrnitve predmeta služnosti po prenehanju pogodbe.

17. Gre za zahtevek služnostnega zavezanca, naperjen zoper služnostnega upravičenca, ki je posledica prenehanja izvedene stvarne pravice na nepremičnini zaradi odpovedi pogodbe, ki je bila podlaga za nastanek stvarne služnosti. Dolžnost vrnitve predmeta služnosti izhaja iz in je neločljivo povezana s stvarno pravico samo in posledica prenehanja le-te.

18. Ker torej dejstvo prenosa služnostnih upravičenj na tretjo osebo (L. d.o.o.) za presojo pasivne legitimacije toženke ni pravno odločilno, sodišče prve stopnje ni zagrešilo pritožbeno uveljavljane procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko glede tega vprašanja ni izvedlo predlaganih dokazov toženke (zaslišanje zakonitega zastopnika toženke in predstavnikov družbe L. d.o.o.).

Glede ugovora sočasnosti izpolnitve:

19. Toženka je v postopku na prvi stopnji navajala, da je skladno s 3. členom Pogodbe za obdobje od 20. 7. 2012 do 30. 11. 2027 za uporabo strešnih površin proizvodnih hal vseh nepremičnin (parcela ID znak ...-1530/1, ...-1544/0, ...-4627, ...-1525/1) plačala nadomestilo v enkratnem znesku 260.500,00 EUR. V okviru podredno (t.j. v primeru, da bi tožnica uspela z zahtevkom) postavljenega ugovora sočasne izpolnitve vzajemnih povračilnih zahtevkov kot posledice prenehanja Pogodbe, je zato zahtevala, da ji tožnica vrne sorazmerni del plačanega in neizkoriščenega nadomestila za obdobje od odpovedi pogodbe 31. 1. 2019 do 30. 11. 2027 v znesku 132.855,00 EUR za služnost na vseh nepremičninah oziroma podredno za služnost na nepremičnini parcela ID znak ...-1525/1 v znesku 38.505,00 EUR6. Tožnica je ugovoru sočasne izpolnitve nasprotovala in navajala7, da je toženki zaradi prenosa služnosti pri nepremičninah parcela ID znak ...-1530/1, ...-1544/0, ...-4627 na novega služnostnega upravičenca I. d.o.o.8, ostala le še služnost na parceli ID znak ...-1525/1, za katero je denarno nadomestilo za obdobje od 20. 7. 2012 do 30. 11. 2027 znašalo 75.550,00 EUR, torej 6.296,00 EUR letno.

20. Po presoji sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje toženki v okviru ugovora sočasnosti izpolnitve iz naslova povračilnega zahtevka pravilno priznalo le znesek 38.505,00 EUR. Za pravdni postopek velja načelo dispozitivnosti, ki pomeni, da se postopek začne, teče in zaključi po volji strank. Pomeni tudi, da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP). Tožniku ne more prisoditi nekaj drugega ali več, kot je tožnik zahteval. Meje postavljenega zahtevka definira tudi vsebina in obseg obravnavanega spora in z njim povezano predloženo procesno gradivo (trditve in dokazi) pravdnih strank (razpravno načelo).

21. Znesek 132.855,00 EUR je tožnica zahtevala v okviru trditev, ki presegajo okvir obravnavanega spora. Postopek namreč teče le glede stvarne služnosti na nepremičnini parceli ID znak ...-1525/1, za katero pa je toženka izrecno (čeravno podredno) zahtevala plačilo nadomestila v znesku 38.505,00 EUR. Sprejeta odločitev sodišča prve stopnje glede prisojenih 38.505,00 EUR je tako v mejah postavljenega zahtevka toženke.

22. V okviru tako določno postavljenega ugovora oz. zahtevka toženke za plačilo zneska nadomestila 38.505,00 EUR, pa sodišče prve stopnje pri določitvi povračilne obveznosti tožnice ni imelo podlage, da toženki prisodi tudi zakonske zamudne obresti od prenehanja pogodbe dne 31. 1. 2019 do plačila, saj toženka le-teh ni zahtevala. Tudi glede zakonskih zamudnih obresti velja načelo dispozitivnosti in sodišče brez izrecne zahteve stranki le-te ne prisodi neposredno na podlagi zakona, kot si razlaga toženka v odgovoru na pritožbo.

23. Ugotovljena prekoračitev tožbenega zahtevka, ki jo tožnica pritožbeno izrecno uveljavlja (tretji odstavek 350. člena ZPP), predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka, ki vedno povzroči razveljavitev sodbe.

24. Pritožbena prizadevanja tožnice za "nižanje" sorazmernega dela nadomestila do dne dejanske odstranitev sončne elektrarne pa niso utemeljena. Tožnica takšnega zahtevka ni pravočasno uveljavljala. Navedbe o domnevni koristi toženke zaradi uporabe sončne elektrarne po prenehanju pogodbenega razmerja je podala šele v novem sojenju (pripravljalna vloga tožnice z dne 6. 7. 2023), kar je glede na določilo 286. člena ZPP prepozno.

Glede sprejete stroškovne odločitve:

25. Neutemeljena je tudi tožničina pritožbena graja sprejete stroškovne odločitve. Pri ugovoru sočasnosti izpolnitve gre za enega od materialnopravnih ugovorov, ki vplivajo na utemeljenost tožbenega zahtevka. S tem, ko sodišče ugovoru toženca ugodi (na način, da v izreku sodbe izreče pogoj, da je toženec dolžan izpolniti le, če obenem tudi tožnik izpolni svojo obveznost), deloma zavrne tožbeni zahtevek tožnika. Pri delnem uspehu strank v postopku lahko sodišče odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške, ali pa naloži eni stranki, da nasprotni stranki povrne sorazmerni del stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Le v odškodninskih pravdah obstaja možnost, da se uspeh izračunava tudi tako, da sodišča ločeno ugotavljajo uspeh strank "po temelju" in "po višini", končni uspeh pa je nato rezultat izračuna aritmetične sredine med obema prvotno ločeno ugotovljenima deležema uspeha. Takšen način je mogoče uporabiti le v izjemnih primerih, ko so predvsem zaradi ugotavljanja temelja nastali nesorazmerni stroški.

26. V danem primeru tako ni osnove, da bi o stroških postopka odločali ločeno po temelju in višini. Glede na to, da je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, prav tako pa tudi ugovoru toženke iz naslova sočasnosti izpolnitve vzajemnih obveznosti, je po presoji sodišča druge stopnje skladno s drugim odstavkom 154. člena ZPP po načelu delnega uspeha utemeljeno sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Takšna je tudi sodna praksa v primerljivih zadevah (prim. VSL sodba I Cpg 968/2018 z dne 9. 1. 2019, VSL sodba I Cpg 1095/2016 z dne 22. 11. 2017 in VSL sodba I Cpg 196/2013 z dne 4. 12. 2013).

Odločitev sodišča druge stopnje:

27. Glede na predhodno obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi tožnice delno ugodilo in na podlagi določila 357. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v tretjem odstavku točke I izreka v delu, v katerem so toženki prisojene zakonske zamudne obresti od zneska 38.505,00 EUR od dne prenehanja pogodbenega razmerja, torej od dne 31. 1. 2019 naprej do plačila, razveljavilo.

28. V ostalem pa je pritožbo tožnice in v celoti pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje v prvem in drugem odstavku ter v nerazveljavljenem obsegu tretjega odstavka točke I izreka, v točki II in v točki III izreka potrdilo (353. člen ZPP).

29. Ker je tožnica uspela le s sorazmernim majhnim delom pritožbe (glede prisojenih zakonskih zamudnih obresti), toženka pa s pritožbo ni uspela, je sodišče druge stopnje odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške (prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

30. Prav tako krijeta pravdni stranki vsaka svoje stroške odgovora na pritožbi nasprotnih strank. S svojimi navedbami nista pomembno prispevali k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, zato teh stroškov ni šteti kot potrebnih v smislu določila 155. člena ZPP.

1 S podrobnejšo opredelitvijo vsebine zahtevanega izbrisnega dovolila v izreku sodbe. 2 234. člen v zvezi s prvim odstavkom 226. člena SPZ. 3 Prim. VS RS sodba II Ips 304/2017 z dne 5. 4. 2017. 4 Pogodba o oddaji pravice do uresničevanja služnostne pravice za postavitev sončne elektrarne na delu objekta z dne 9. 10. 2012 (priloga B5). 5 Tako R. Vrenčur: Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 962. 6 List št. 33/2 in 34 spisa. 7 List. št. 41 in 42 spisa. 8 Pogodba ***** o ustanovitvi stvarne služnosti za izgradnjo sončnih fotovoltaičnih elektrarn na strehah z dne 16. 10. 2012.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia