Jedro

Določba tretjega odstavka 99. člena ZUP se nanaša na podaljšanje procesnih rokov. Rok za izpolnitev obveznosti iz odločbe je materialni rok, ki ga je brez drugačne izrecne podlage v zakonu mogoče podaljšati le v okviru odločanja v postopku o izvršbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrglo tožbo zoper sklep Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote M. z dne 21. 7. 2008. Z navedenim sklepom je inšpektorica za okolje zavrnila zahtevo tožeče stranke za podaljšanje roka za izvršitev obveznosti, ki ji je bila naložena z odločbo istega organa z dne 26. 3. 2008. 2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da sklep inšpektorice, izdan na podlagi tretjega odstavka 99. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP, ni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Ne gre namreč za akt iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, z njim se niti ne odloča o kakšnih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih strank v postopku.

3. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Navaja, da v obravnavani zadevi odločitev o podaljšanju roka za izvršitev inšpekcijskega ukrepa vpliva na njene pravice, obveznosti oziroma pravne koristi, saj ji inšpekcijska odločba nalaga obveznosti, kršitev katerih pomeni nastanek pogojev za začetek postopka odvzema okoljevarstvenega dovoljenja po drugem odstavku 80. člena Zakona o varstvu okolja – ZVO-1. Če bi bil rok podaljšan do decembra 2008, bi zadostila zahtevam odločbe in do postopka odvzema okoljevarstvenega dovoljenja ne bi moglo priti. Tako pa ji je bila dne 4. 9. 2008 vročena odločba Agencije Republike Slovenije za okolje in prostor z dne 3. 9. 2008, s katero ji je bilo odvzeto okoljevarstveno dovoljenje z dne 4. 12. 2006, za predelavo odpadkov na premični napravi. Brez navedenega dovoljenja ne more opravljati svoje dejavnosti in bo morala v stečaj, saj je to njena edina dejavnost, s čimer bodo zanjo nastale nepopravljive posledice. Navaja še, da v postopku odvzema okoljevarstvenega dovoljenja ne more učinkovito uveljavljati varstva svojih pravic, saj v njem ne more uveljavljati ugovorov glede podaljšanja roka iz inšpekcijske odločbe. Te ugovore lahko uveljavlja le v postopku, v katerem je bila odločba izdana, sodišče prve stopnje pa ji ne priznava pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o zavrnitvi zahteve za podaljšanje roka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zavrglo tožbo tožeče stranke zoper sklep, s katerim je bil zavrnjen njen predlog za podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti, ki ji je bila naložena z izvršilnim naslovom, to je z odločbo istega organa z dne 26. 3. 2008. V tem upravnem sporu izpodbijani sklep je bil sicer izdan na podlagi določbe tretjega odstavka 99. člena ZUP, nanaša pa se na podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti, ki je bila tožeči stranki naložena z izvršilnim naslovom, to je z odločbo z dne 26. 3. 2008. Roka za izpolnitev obveznosti iz odločbe pa ni mogoče podaljšati na podlagi določb tretjega odstavka 99. člena ZUP, saj se ta določba ZUP nanaša na podaljšanje procesnih rokov, kar pa rok za izpolnitev obveznosti iz odločbe ni.

6. Po prvem odstavku 99. člena ZUP so za posamezna dejanja v postopku lahko določeni roki. Tretji odstavek 99. člena ZUP določa, da se rok, ki ga je določila uradna oseba, ki vodi postopek, in s predpisi določen rok, ki ga je mogoče podaljšati, lahko podaljšata na prošnjo, ki jo vloži prizadeta oseba pred iztekom roka, če so podani opravičeni razlogi za podaljšanje. Ta določba se po presoji Vrhovnega sodišča nanaša na podaljšanje procesnih rokov, to je tistih rokov, ki vplivajo na potek postopka in določajo opravo posameznih procesnih dejanj v postopku. Da se navedena določba nanaša na procesne roke izhaja tako iz navedene določbe prvega odstavka 99. člena ZUP, kakor tudi iz ostalih določb v podpoglavju o rokih (členi 99, 100 in 101). Takšno sklepanje pa potrjuje tudi ureditev pravnih sredstev zoper odločitev o predlogu za podaljšanje roka. Po določbi četrtega odstavka 99. člena ZUP zoper sklep o podaljšanju roka ni pritožbe. Za sklep, s katerim je predlog za podaljšanje roka zavrnjen, pa veljajo splošne določbe o pritožbi zoper sklep. Na podlagi določb prvega in četrtega odstavka 258. člena ZUP je zato navedeni sklep mogoče izpodbijati v pritožbi zoper odločbo, torej v pritožbi zoper odločbo, s katero je odločeno o zadevi, ki je predmet postopka (prvi odstavek 207. člena ZUP). To hkrati pomeni, da je sodno varstvo zoper sklep o zavrnitvi predloga za podaljšanje roka, izdanega na podlagi tretjega odstavka 99. člena ZUP, zagotovljeno v okviru tožbe zoper odločbo.

7. Rok za izpolnitev obveznosti iz inšpekcijske odločbe - izvršilnega naslova, s katero je odločeno o zadevi, ki je bila predmet postopka, kakršen je tudi v tej zadevi obravnavan rok, pa ni procesni rok. Ta rok se namreč ne nanaša na opravljanje posameznih dejanj v postopku, temveč je predmet meritornega odločanja v upravnem postopku in se nanaša na samo pravico oziroma obveznost, o kateri je odločeno z odločbo. Torej gre za materialni rok, katerega trajanje je v obravnavani zadevi v okviru meritornega odločanja o zadevi na podlagi določb 157. člena ZVO-1 določil za izdajo odločbe pristojni inšpekcijski organ. Pravilnost in zakonitost določitve takšnega roka, ki je sestavni del odločitve o upravni zadevi, je mogoče izpodbijati v okviru pravnih sredstev zoper odločbo. Njegovo morebitno podaljšanje pa je možno le v okviru odločanja o izvršbi, če so izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 293. člena ZUP.

8. Ker torej v tej zadevi obravnavanega roka razen v okviru odločanja v postopku izvršbe ni možno podaljšati, s sklepom prvostopenjskega upravnega organa, s katerim je bil predlog za podaljšanje roka sicer zavrnjen, ni bilo poseženo v kakšno tožnikovo pravico oziroma njegov pravni položaj, kakršen izhaja iz pravnomočnega izvršilnega naslova. Zato tudi niso utemeljene pritožbene navedbe o vplivu izpodbijane odločitve na pravni položaj tožeče stranke v postopku odvzema okoljevarstvenega dovoljenja, začetega na podlagi določbe drugega odstavka 80. člena ZVO-1. 9. Glede na navedeno je torej pravilna odločba prvostopnega sodišča, ki je tožbo zavrglo na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 10. Ker razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.