Jedro

Presoja, ali je podaljšanje pripora neogibno potrebno za varnost ljudi (načelo sorazmernosti; 2. odstavek 202. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega J.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče na Ptuju je s sklepom z dne 23.1.2004 na podlagi 2. odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolženega J.Z. iz razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšalo pripor še po vložitvi obtožnice. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je obdolženčev zagovornik iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi s 1. in 3. točko 1. odstavka 201. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter pripor zoper obdolženega J.Z. takoj odpravi.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pripor je mogoče odrediti in podaljšati, če so izpolnjeni naslednji pogoji: a) da je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje; b) da je podan kateri od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke 201. člena ZKP in c) da je pripor neogibno potreben za potek postopka ali varnost ljudi.

Državno tožilstvo na Ptuju je zoper obdolženega J.Z. dne 23.1.2004 vložilo obtožnico zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ, ki naj bi ga s triinštiridesetimi dejanji storil v času od 12. do 24.10.2004 v različnih krajih v okolici P. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotovilo, da utemeljen sum izhaja iz nepravnomočne obtožnice (česar vložnik ne problematizira), predvsem pa iz dokazov, zbranih v preiskavi. Z navedbami, da v preiskavi zbrani dokazi ne potrjujejo, da je obdolženec utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ, saj naj bi kazniva dejanja ne izvrševal z namenom pridobitve večje premoženjske koristi, ampak zato, da najde hrano, se naje in umije ter v objektih prespi, da si je prilastil le hrano in obleke, drugih stvari pa da ni jemal, vložnik podaja drugačno presojo zbranih dokazov, na podlagi katerih je sodišče ocenilo, da je podana stopnja verjetnosti storitve kaznivega dejanja, potrebna za podaljšanje pripora. Vložnikovo zavračanje pravne opredelitve kaznivega dejanja temelji na njegovem nestrinjanju z ugotovljenim dejanskim stanjem, sprejetim v napadeni pravnomočni odločbi. Zato obdolženčev zagovornik s temi navedbami v zahtevi uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Vložnik posplošeno zatrjuje, da pri obdolženem J.Z. nista podana priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti in da je zato podaljšanje pripora neutemeljeno. Teh svojih trditev ne konkretizira in tudi ne pojasni, za katero kršitev zakona naj bi šlo, zato njihove utemeljenosti sploh ni mogoče preizkusiti.

Zahteva tudi navaja, da tretji pogoj za pripor ni podan, ker da je podaljšanje pripora zoper obdolženega J.Z. v nasprotju z ustavnopravnim načelom sorazmernosti.

Po 1. odstavku 20. člena Ustave mora biti podaljšanje pripora v konkretnem primeru neogibno potrebno za varnost ljudi oziroma potek postopka. Ta kriterij je vgrajen tudi v določbo 2. odstavka 202. člena ZKP.

Ocena dopustnosti posega se opravi (tako Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-18/02 z dne 24.10.2003, Uradni list RS, št. 108/03) na podlagi strogega testa sorazmernosti, ki narekuje presojo posega s treh vidikov: 1) ali je poseg nujen (potreben), ker cilja ni mogoče doseči brez posega nasploh (kateregakoli) oziroma da cilja ni mogoče doseči brez ocenjevanega (konkretnega) posega s kakšnim drugim, ki bi bil po svoji naravi milejši; 2) ali je ocenjevani poseg primeren za dosego zasledovanega cilja v tem smislu, da je zasledovani cilj s posegom dejansko mogoče doseči in 3) ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi tega nastale (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu oziroma načelo proporcionalnosti).

Vložnik v zahtevi izpodbija tako oceno v izpodbijanem pravnomočnem sklepu predvsem z vidika proporcionalnosti, saj ocenjuje, da so kazniva dejanja tako bagatelna, da posega v obdolženčevo pravico do svobode ne dovoljujejo. Tudi ko zatrjuje to kršitev vložnik jemlje kot podlago lastno oceno dejanskega stanja in ne tisto, kot jo je sprejelo sodišče. Glede na to, da naj bi obdolženec v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ storil kar triinštirideset izvršitvenih dejanj, pri čemer naj bi iz objektov, v katere naj bi vlomil, vzel in si prilastil ne le hrano, pijačo in oblačila, kot zatrjuje vložnik, ampak tudi zlatnino, orodje in tehnične pripomočke, nikakor ni mogoče trditi, da je podaljšanje pripora zoper obdolženca v nasprotju z načelom sorazmernosti v ožjem pomenu oziroma načelom proporcionalnosti. Zato je pravilna ugotovitev sodišča, da je podaljšanje pripora neogibno potrebno za potek kazenskega postopka in varnost ljudi, in je tudi s tega vidika izpodbijana pravnomočna odločba zakonita.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obtoženega J.Z. v zahtevi za varstvo zakonitosti, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.