Jedro

Motorist je opazil avtomobilista, ko se je sam nahajal še v območju umirjenega prometa, kjer je znašala omejitev hitrosti 10 km/h, dejansko pa je vozil s hitrostjo okoli 45 km/h. Zato dejstvo, da je do trčenja prišlo za tablo, ki je označevala konec območja umirjenega prometa, nima posebne teže. Tožniku so razmere omogočale zaznavo avtomobilista preden je slednji lahko opazil tožnika in to že pred tablo, a upoštevajoč takratno hitrost vožnje in reakcijski čas ter čas zaviranja, trčenja v osebno vozilo, ki je tisti trenutek speljalo s stranske ceste, ni mogel preprečiti. To pa bi lahko storil, že če bi vozil s hitrostjo, manjšo od 40 km/h. Navedene okoliščine so tiste, ki dokazujejo, da je nevarno situacijo ustvaril z načinom svoje vožnje prav tožnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbena zahtevka obeh tožnikov: zahtevek prvega tožnika, naj mu tožena stranka plača znesek 13.750,00 EUR ter zahtevek drugega tožnika za plačilo zneska 663,86 EUR, ter jima, ker v postopku nista uspela, naložilo, da sta dolžna toženi stranki povrniti 2.545,14 EUR pravdnih stroškov. Po izvedenem dokaznem postopku je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da za prometno nezgodo, v kateri je bil udeležen drugi tožnik z motornim kolesom, last prvega tožnika, ni podana odgovornost voznika v tujini zavarovanega vozila, zaradi katerega bi bilo k plačilu odškodnine zavezano Slovensko zavarovalno združenje, temveč je odgovornost za nastanek škodnega dogodka v celoti na strani drugega tožnika.

Proti sodbi se pritožujeta tožnika po pooblaščencu. Pritožba na prvem mestu poudarja, da je do prometne nezgode prišlo v križišču prednostne ceste, po kateri je vozil tožnik, in neprednostne ceste, s katere je prihajal voznik Z.. Ker se je slednji vključeval z neprednostne na prednostno cesto, je on tisti, ki bi moral preveriti, ali lahko to varno stori. Pogled v levo, od koder je prihajal tožnik, mu je sicer zastiralo grmovje ob cesti, ob povečanju vidnega kota, ko je speljal, pa je še dodatno pospešil, a je kljub temu med voziloma prišlo do trčenja. Od povprečno skrbnega voznika je v podobnih situacijah pričakovati, da se ne bo slepo zagnal v križišče, temveč bo svoj namen nakazal z vključitvijo levega smerokaza ter pričel speljevati počasi in s tem nakazoval vozilom na prednostni cesti, da se ima namen vključiti v križišče. Ob zaznavi prihajajočega vozila bi moral svoje vozilo zaustaviti in mu s tem omogočiti, da ga v križišču obvozi. Tožnik je povedal, da ni opazil, da bi imelo vozilo vključen levi smerokaz. Pojasnilo sodnega izvedenca, da je ob naklonu 11 stopinj od spretnosti voznika odvisno, ali je sposoben z ročno zavoro speljevati dovolj počasi, kaže na pravilnost očitka tožeče stranke in ne more služiti kot razbremenitev voznika osebnega vozila. Zaključek sodišča, da je voznik osebnega vozila ravnal s skrbnostjo in previdnostjo, je v nasprotju z izvedenimi dokazi, saj je ta voznik s svojo vožnjo kršil osnovno cestnoprometno pravilo. Tudi zaključek, da je podana krivdna odgovornost tožnika zaradi prehitre vožnje, je napačen. Nesporno je, da je do prometne nezgode prišlo izven območja umirjenega prometa – približno 20 metrov izza table, ki označuje konec tega območja, torej v področju, kjer je veljala splošna omejitev hitrosti vožnje 50 km/h. Običajna in pričakovana reakcija voznika je, da ob koncu omejitve hitrost pospeši, tako je tožnik proti križišču peljal s hitrostjo 45 km/h, kar je v okviru dovoljene hitrosti. Utemeljevanje sodbe, češ da je tožnik vozil motorno kolo brez opravljenega vozniškega izpita, ni v nikakršni povezavi z vzrokom nastanka škodnega dogodka, še zlasti ob dejstvu, da gre za dolgoletnega izkušenega voznika brez udeležbe v prometni nezgodi. Kolikor pa bi sodišče presodilo, da je tožnik kljub vožnji v okviru dovoljene hitrosti soodgovoren za nastali škodni dogodek zaradi prehitre vožnje v območju pred znakom, pa bi moralo v skladu s sodno prakso upoštevati, da gre večja krivda tistemu, ki se vključuje iz stranske ceste na prednostno, pri čeme je najbolj pogosto krivda porazdeljena v razmerju 70 : 30 ali izjemoma 60 : 40, kot npr. v zadevah Cp 899/2006 in Ips 565/2005. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem se sklicuje na vse svoje dosedanje navedbe in ugovore in pritrjuje dokaznim in materialnopravnim zaključkom prvostopenjskega sodišča. Pritožba ni utemeljena.

Kadar se voznik vključuje z neprednostne ceste na prednostno, mora (tako je določal 44. člen Zakona o varnosti cestnega prometa, veljaven na dan obravnavanega škodnega dogodka in enako določbo ima sedaj Zakon o pravilih cestnega prometa) pustiti mimo vsa vozila, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se vključuje. Pritožba zato utemeljeno opozarja, da je bil voznik osebnega vozila I.Z. pred zavijanjem na levo na prednostno cesto dolžan preveriti, ali lahko to varno stori. V dokaznem postopku pa ni bilo ugotovljeno, da voznik v okviru danih cestnih razmer ne bi tako tudi ravnal. Odločitev prvostopenjskega sodišča, da je odgovornost za povzročitev škodnega dogodka ne glede na vključevanje avtomobilista na prednostno cesto v celoti na strani motorista, ima namreč podlago v naslednjih ugotovljenih okoliščinah, ki jih pritožba niti ne izpodbija: a) do prometne nesreče je prišlo na območju turističnega naselja B., približno 20 metrov za prometnim znakom, ki označuje konec območja umirjenega prometa, b) preglednost je obema voznikoma oviralo grmičevje, pri čemer je motorist (lahko) opazil osebno vozilo prej - na razdalji 26 metrov in takrat začel zavirati, c) v tistem trenutku je osebno vozilo speljalo z mesta in ko je voznik (lahko) opazil motorista, je pospešil vožnjo čez križišče, d) čas pred nezgodo, v katerem sta se voznika lahko opazila, je znašal 1,68 sekunde, čas motoristovega zaustavljanja do mesta trka pa 1,8 sekunde, kar dokazuje, da se nezgodi ni bilo mogoče izogniti.

Odločilni v zadevi pa sta dve okoliščini, obe izkazani na strani motorista. Prva je ta, da je mogel opaziti prednji del osebnega vozila prej kot voznik osebnega vozila njega, druga pa, da je opazil avtomobilista, ko se je sam nahajal še v območju umirjenega prometa, kjer je znašala omejitev hitrosti 10 km/h, dejansko pa je vozil s hitrostjo okoli 45 km/h. Zato dejstvo, da je do trčenja prišlo za tablo, ki je označevala konec območja umirjenega prometa, nima take teže, kot želi pritožba. Pritožbeni argument, da voznik po koncu omejitve pač pospeši, v obravnavani zadevi namreč ni na mestu, saj bi morebitni takšen način tožnikove vožnje vodil v še hujše posledice od obravnavanega dogodka. Tožniku so razmere omogočale zaznavo avtomobilista že pred tablo, a upoštevajoč takratno hitrost vožnje in reakcijski čas ter čas zaviranja, trčenja v osebno vozilo, ki je tisti trenutek speljalo s stranske ceste, ni mogel preprečiti. To pa bi lahko storil, že če bi vozil s hitrostjo, manjšo od 40 km/h (oziroma 39,9 km/h).

Zgoraj navedene okoliščine so tiste, ki dokazujejo, da je nevarno situacijo ustvaril z načinom svoje vožnje prav tožnik, ne pa voznik osebnega vozila, kot je bilo to v zadevah, obravnavanih v odločbah VSC Cp 899/2006 in II Ips 565/2005, na katere se sklicuje pritožba in v katerih je s protipredpisno vožnjo kritično situacijo ustvaril voznik pri vključevanju z neprednostne ceste na prednostno oziroma z nepravilnim zavijanjem v levo.

Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru razlogov, na katere mora po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) paziti po uradni dolžnosti, pomanjkljivosti ni ugotovilo, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je še odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka zato, ker s svojo pritožbo ni uspela, navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo pa niso v ničemer pripomogle k odločitvi v pritožbenem postopku, zato ne gre, glede na njihovo vsebino, za potrebne pravdne stroške v smislu 155. člena ZPP.