Jedro

Tožnikova utemeljitev, da je postopek za nastanitev v Italiji drugačen, sama po sebi ne more predstavljati argumenta za obstoj zlorabe postopka ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera, ko je tožnik sam odšel na policijsko postajo takoj ob prihodu v Ljubljano in v sprejemljivo kratkem času po prihodu v Slovenijo. Dejstvo, da je tožnik v navedenih okoliščinah prišel iz varne tretje države, ima lahko pomen v postopku odločanja o prošnji za azil, ne pa v konkretnem postopku presoje zakonitosti izpodbijanega sklepa. Ni mogoče od prosila za azil zahtevati, da pozna pravni pomen instituta varne tretje države, in da če le-tega ne pozna, da gre za zlorabo postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. ... z dne 26. 7. 2007 odpravi.

Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožniku (roj. ... 1970) omejila gibanje na prostore Oddelka za omejitev gibanja Azilnega doma v Ljubljani, do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 25. 7. 2007 od 14.30 ure do dne 25. 10. 2007 do 14.30 ure. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka pravi, da iz depeše PP Ljubljana-Center z dne 25. 7. 2007 izhaja, da je prosilec dne 24. 7. 2007 iz Trsta peš odšel proti Sloveniji. Mejo je prestopil ilegalno na neznanem mestu v gozdu. Čez gozd in planine je hodil približno 8 ur, ko je prišel v Ž., kjer je najprej spil kavo. Potem se je z vlakom iz Ž. ob 19.50 odpeljal v Ljubljano, kamor je prišel ob 22.00 uri. Izstopil je iz vlaka, se okrepčal, nato pa odšel na policijo na železniški postaji, kjer je izrazil namero, da želi v Sloveniji zaprositi za azil. Iz prošnje za azil z dne 25. 7. 2007 izhaja, da je matično državo zapustil pred dvema tednoma in zaprt v kombiju potoval vse do Italije. Od tam je z avtobusom odpotoval do italijansko-slovenske meje, ki jo je prečkal peš in ilegalno. V Ž. je bil štiri ure, nato pa je z vlakom odpotoval v Ljubljano, kjer se je javil policistom na železniški postaji in jim rekel, da želi zaprositi za azil. V Italiji ni zaprosil za azil, ker so mu prijatelji povedali, da v Italiji ne bi imel nobenih pravic in bi bil zaprt v nekem kampu. Sicer ne ve, kakšne pravice bi imel, vendar v Italiji ne bi mogel delati in bi bil zaprt. Misli, da mu bo bolje v Sloveniji. V Ž. pa ni zaprosil za azil, ker ni vedel, da lahko to stori tam, slišal je le, da lahko zaprosi za azil v Ljubljani. V Sloveniji zaproša za azil, ker je pred tremi tedni pretepel sovaščana, ki mu je prevzel ženo, od katere se je ločil leta 2005. Bil je tako jezen in ljubosumen, da ga je takoj po njunem prihodu na Kosovo skupaj s prijatelji tako hudo pretepel, da je potreboval zdravniško pomoč. Zaradi tega ga njegovih sedem bratov išče in se želi maščevati. Imel je samo dve možnosti, ali zapusti državo ali pa, da neprestano nosi s seboj orožje. Odločil se je, da raje zapusti državo. Če bi se zadeve uredile, bi se takoj vrnil v matično državo, kjer nikoli ni bil preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožena stranka pravi, da je v konkretnem primeru podan sum, da prosilec zavaja ali zlorablja azilni postopek v Republiki Sloveniji, saj je iz prosilčevih izjav razvidno, da je na ozemlje Slovenije prišel ilegalno iz Italije. Ministrstvo za notranje zadeve je mnenja, da bi prosilec v primeru, če bi bil resnično preganjan, bi za azil zagotovo zaprosil že v Italiji, ki je bila zanj prva varna država. Poleg tega tožena stranka pripominja, da prosilec za azil v nobenem primeru ne more na podlagi lastnih kriterijev izbirati, v kateri državi bo zaprosil za azil, ampak je dolžan to storiti v prvi varni državi. Njegova pojasnila o tem, da za azil v Italiji ni zaprosil, ker tam prosilcev za azil ne nastanijo takoj v azilni dom, kot to storijo v Sloveniji, pa pristojni organ ocenjuje kot popolnoma nesprejemljive. Tudi prosilčeve izjave o tem, zakaj za azil ni zaprosil v Ž., so po mnenju tožene stranke skrajno neprepričljive in še dodatno kažejo na sum, da prosilec zlorablja azilni postopek. Glede na to, da je prosilec ob svojem prihodu v Ljubljano odšel na policijsko postajo in izrazil namero, da želi v Sloveniji zaprositi za azil, bi bilo od njega upravičeno moč pričakovati, da bi isto namero zaupal že policistom PP Ž.. Pri tem je povsem neumestno sklicevanje na to, da za azil v Ž. pač ni zaprosil, ker ni vedel, da lahko to stori tudi tam. Če bi bil prosilec v svoji matični državi resnično preganjan zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, do te mere, da bi jo bil zaradi tega prisiljen zapustiti, bi za azil moral zaprositi ob prvem stiku s slovenskimi varnostnimi organi, ne pa, da je najprej štiri ure hodil po Ž., v miru spil kavo in se nato odpravil proti Ljubljani.

V tožbi tožnik pravi, da ne zlorablja postopka, saj je bil prisiljen pobegniti iz izvorne države zaradi političnih razlogov, kjer so mu grozili s smrtjo člani ilegalne organizacije, policija pa mu ni nudila zaščite. V Slovenijo je zašel in tako prišel celo do italijanske meje in je že takoj ob prijetju zaprosil za azil, vendar policisti njegove prošnje niso zabeležili. Predlaga odpravo sklepa in da se ga namesti v odprti oddelek Azilnega doma. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka sprejela kot verodostojne podatke in navedbe tožnika, da je iz izvorne države pripotoval v zaprtem kombiju v Italijo, da je z avtobusom dopotoval do italijansko-slovenske meje, da je iz Trsta v Slovenijo prišel peš in ilegalno dne 24. 7. 2007 in sicer po osmih urah hoje po gozdu, da je v Ž. šel na kavo in nato odšel na železniško postajo in se ob 19.50 odpeljal z vlakom v Ljubljano, kamor je prišel ob 22.00. Ko je izstopil iz vlaka, se je okrepčal in odšel na policijsko postajo, kjer je izrazil namero zaprositi za azil. Sodišče je ta dejstva preverilo tudi na zaslišanju tožnika in tožnik je s svojo izpovedbo ta dejstva potrdil. Tožena stranka je v dokazni oceni upoštevala tudi izjavo tožnika, da ni vedel, da lahko za azil zaprosi že v Ž., ampak je menil, da to lahko stori samo v Ljubljani. Za toženo stranko ni sporno, da je tožnik po navedeni poti in v navedenih časovnih okvirih samostojno odšel na policijsko postajo na železniški postaji v Ljubljani in izrazil namero zaprositi za azil. Tudi to pomembno dejstvo je sodišče preverilo na zaslišanju in se je izkazalo za verodostojno.

Razlogi, da je tožena stranka na podlagi tako ugotovljenih dejstev štela, da obstaja sum, da tožnik zlorablja postopek, ker lažno predstavlja razloge, na katere se sklicuje, pa so neutemeljeni oziroma pavšalni, zato je sodišče tožbi ugodilo.

Tožena stranka namreč prvi razlog za neutemeljenost tožbe veže na oceno, da bi tožnik že v Italiji zaprosil za azil, če bi bil resnično preganjan, ker je bila to zanj prva varna država oziroma je na zaslišanju zavzela stališče, da bi tožnik moral že v Italiji zaprositi za azil, ker je to varna tretja država in ker tega ni storil, je podan sum zavajanja postopka. Tožnik je v upravnem postopku in na zaslišanju pojasnil, zakaj ni zaprosil za azil v Italiji. Njegova utemeljitev, da je postopek za nastanitev v Italiji drugačen, sama po sebi ne more predstavljati argumenta za obstoj zlorabe postopka ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera, ko je tožnik sam odšel na policijsko postajo takoj ob prihodu v Ljubljano in v sprejemljivo kratkem času po prihodu v Slovenijo. Dejstvo, da je tožnik v navedenih okoliščinah prišel iz varne tretje države, ima lahko pomen v postopku odločanja o prošnji za azil, ne pa v konkretnem postopku presoje zakonitosti izpodbijanega sklepa. Zato je argument tožene stranke, da je tožnikova utemeljitev "popolnoma nesprejemljiva" pavšalen oziroma arbitraren in nezakonit oziroma ni mogoče od prosilca za azil zahtevati, da pozna pravni pomen instituta varne tretje države, in da, če le-tega ne pozna, gre za zlorabo postopka. Tudi drugi razlog, s katerim tožena stranka utemeljuje sum zavajanja postopka je neutemeljen in zato nezakonit. Tožnik je v upravnem postopku in na zaslišanju pojasnil, da ni vedel, da lahko izrazi namero zaprositi za azil tudi v Ž.. Tožena stranka pravi, da je to "neumestno sklicevanje". To je pavšalna in zato nezakonita utemeljitev suma zavajanja, saj tožena stranka z ničemer smiselno ne utemeljuje, da bi tožnik moral vedeti, da lahko izrazi namero tudi na policijski postaji v Ž. oziroma ob prvem stiku z varnostnimi organi. Ne glede na to pa tudi v primeru, če je tožnik hotel izraziti namero za azil v Ljubljani, ne pa v Ž., ker je želel priti v Azilni dom, to samo po sebi še ne bi pomenilo suma zavajanja postopka v predmetnih okoliščinah, ko tožniku ni mogoče očitati, da je glede na njegov prihod v Slovenijo prepozno prišel na policijsko postajo in glede na to, da se je tožnik sam javil na policijski postaji.

Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, ker je tožena stranka iz ugotovljenih dejstev naredila napačen sklep (2. točka 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 v zvezi z določilom 6. odstavka 39. člena ZAzil) in je izpodbijani sklep odpravilo (2. odstavek 39. člena ZAzil).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je v drugi točki izreka, ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve), glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožniku plačilo taks občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.