Jedro

Določba 123. člena ZVojI ne določa, da se zožijo oz. ukinejo že uveljavljene pravice za čas pred izdajo odločbe, izpodbijane v upravnem sporu. Zato ne upravni organ prve stopnje, ne tožena stranka nista imela podlage za izdajo odločbe z učinkom za nazaj.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1227/97-11 z dne 10.11.1999 se spremeni tako, da se tožbi ugodi ter se odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije z dne 27.5.1997, odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 27.5.1997, s katero je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote N.m. z dne 20.9.1996 in odločila, da tožnik od 1.1. dalje nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Upravni organ prve stopnje je z navedeno odločbo, ki jo je izdal na podlagi 1. odstavka 123. člena Zakona o vojnih invalidih (ZVojI) odločil, da ima tožnik, ki je uživalec osebne invalidnine II. skupine, od 1.1.1996 dalje pravico do dodatka za pomoč in postrežbo II. stopnje v višini 46.300,00 SIT mesečno.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka ob reviziji prvostopne odločbe pridobila izvid in mnenje pristojne zdravniške komisije druge stopnje. Ta je po proučitvi medicinske dokumentacije izdala izvid in mnenje z dne 27.5.1997, iz katerega je razvidno, da gre pri tožniku za stanje po eksplozijski poškodbi obeh očeh z izgubo desnega očesa in izgubo leče levega očesa z močno poslabšanim vidom, amputacijo palca, kazalca in sredinca levice ter slabšo gibljivost prstanca levice. Zdravniška komisija je na podlagi osebnega pregleda ugotovila, da tožnik samostojno opravlja vse življenjske funkcije in zato ni upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo. Po 2. odstavku 23. člena ZVojI je namreč do dodatka za pomoč in postrežbo druge stopnje upravičen vojni invalid, ki mu je stalna pomoč in postrežba neogibno potrebna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb. Tožena stranka je opravila revizijo v roku treh mesecev od dneva, ko je od prvostopnega organa prejela zadevo in jo v navedenem roku odposlala prvostopnemu organu zaradi vročitve tožniku (1.in 2. odstavek 103. člena ZVojI).

Tožnik zoper izpodbijano sodbo vlaga pritožbo, ker meni, da odločitev prvostopnega sodišča ni bila pravilna. V pritožbi navaja, da mu je bila odločba upravnega organa prve stopnje vročena dne 4.10.1996. Po Zakonu o splošnem upravnem postopku je v petnajstih dneh potekel rok za pritožbo, ki je ni vložil, ker se je z odločbo prvostopnega organa strinjal. Po 101. členu ZVojI je morala upravna enota v osmih dneh po preteku roka za pritožbo upravni spis poslati toženi stranki v revizijo, česar pa upravna enota ni naredila. Zakaj tega ni naredila pa ni povzročil on, zato tudi ne more nositi posledic, to je, ostati brez dodatka za pomoč in postrežbo. Povsem zanesljivo je, da je tožena stranka prejela odločbo organa prve stopnje po 24. 2.1997, povsem gotovo pa je tudi, da je od 4.10.1996 preteklo več kot petnajst dni, ko je upravni organ prve stopnje odločbo poslal toženi stranki v revizijo. Meni, da pri državnih organih zamujeni roki ne morejo iti v škodo težkih invalidov. Predlaga, da pritožbeno sodišče odloči tako, da bo odločba upravnega organa prve stopnje ostala v veljavi in bo od 1. 1. 1996 dalje upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov:

1. odstavek 123. člena ZVojI med drugim določa, da o pravici in višini dodatka za pomoč in postrežbo vojaških invalidov oziroma civilnih invalidov vojne, ki so uveljavili status vojaškega invalida ali civilnega invalida vojne in dodatka za postrežbo in tujo pomoč po predpisih o vojaških invalidih do uveljavitve tega zakona, odločijo upravne enote po določbah tega zakona v šestih mesecih po njegovi uveljavitvi.

Tožena stranka v ZVojI ni imela podlage za izdajo odločbe s povratnim učinkom od 1.1.1996 dalje. Določba 123. člena ZVojI, ki daje podlago za spremembo dosedanjih prejemkov, namreč ne določa, da se zožijo oziroma ukinejo že uveljavljene pravice za čas pred izdajo odločbe, izpodbijane v tem upravnem sporu. Zato po presoji pritožbenega sodišča, ne upravni organ prve stopnje, ne tožena stranka, nista imela podlage za izdajo odločbe z učinkom za nazaj. Takšno je bilo tudi stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki je ocenjevalo ustavnost nekaterih določb ZVojI (odločba U-I-86/96 z dne 12.12.1996).

Za tožnikovo pritožbeno trditev, da naj bi tožena stranka prekoračila trimesečni rok za revizijo po 103. členu ZVojI, pa v podatkih predloženih upravnih spisov ni podlage. Iz upravnih spisov namreč izhaja, da je tožena stranka predmetno zadevo prejela v revizijo dne 28.2.1997, izpodbijano odločbo pa je odposlala prvostopnemu upravnemu organu zaradi vročitve tožniku dne 28.5.1997. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča ugovor o kršitvi določbe 103. člena ZVojI neutemeljen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo.