Jedro

Ker je z izjemo iz 28. člena KZ-1 posamezno kaznivo dejanje mogoče storiti zgolj z določeno obliko krivde, in ker je obravnavano kaznivo dejanje mogoče storiti le z malomarnostjo, imajo pritožniki prav, ko smiselno opozarjajo, da obdolžena dveh, po obliki različnih subjektivnih odnosov do prepovedane posledice ni mogla razviti.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obdolžene se ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 30. 11. 2018 obdolženo Š. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja pranja denarja po petem v zvezi s prvim odstavkom 245. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter ji po 57. in 58. členom KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen 4 mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolžena v preizkusni dobi enega leta ne bo storila novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolžena vrniti še stroške tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačati sodno takso. To je vsebina izreka, izdanega v sodbi III K 35945/2012. 2. Zoper sodbo so se pritožili obdolženkini zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolženo obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Ne sicer v delu, ko pritožniki zatrjujejo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe sklicevalo na dokaze, ki jih v tako imenovanem dokaznem sklepu ni zajelo, ampak v delu, ko isto kršitev utemeljujejo z nasprotjem v razlogih sodbe glede oblike krivde, s katero bi naj bilo kaznivo dejanje storjeno. Pri vsebinski, meritorni sodbi (obsodilni ali oprostilni), se lahko protispisnost kot del zatrjevane kršitve, nanaša le na tista dejstva, ki so tesno povezana s predmetom sodbe, kar pri sklicevanju na dejansko neizvedene dokaze ni primer. Še zlasti tedaj, ko so ti dokazi zgolj sestavni del nekega drugega dokaza, kot je bil to v obravnavanem primeru obdolženkin zagovor, ki ga je slednja na glavni obravnavi 30. 11. 2018 sama prebrala.

5. Enaka omejitev kot zgoraj, velja še za nasprotje v razlogih sodbe, kar pa, ko gre za krivdo, ki je osrednji predmet vsake sodbe, ne more biti sporno. Po razlogih sodbe v 18. točki obrazložitve bi naj obdolžena kaznivo dejanje storila z nezavestno malomarnostjo, saj bi morala in mogla vedeti, da je bil sinov denar pridobljen s kaznivim dejanjem, glede prikrivanja njegovega nezakonitega izvora (sprejem, hranjenje in razpolaganje s tem denarjem preko svojega TRR-ja), pa v krivdni obliki eventualnega naklepa, saj se je zavedala, da lahko s svojim ravnanjem (plačevanjem za sinove nakupe iz sinovega denarja preko svojega TRR-ja) prikrije nezakonit izvor denarja, pa je v to privolila in s sinovim denarjem razpolagala tako, da je zakrila njegov izvor.

6. Ker je z izjemo iz 28. člena KZ-1 posamezno kaznivo dejanje mogoče storiti zgolj z določeno obliko krivde, in ker je obravnavano kaznivo dejanje mogoče storiti le z malomarnostjo (gl. Deisinger M., Kazenski zakonik 2017, Posebni del s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba MB, Maribor 2017, stran 530), imajo pritožniki prav, ko smiselno opozarjajo, da obdolžena dveh, po obliki različnih subjektivnih odnosov do prepovedane posledice ni mogla razviti. Nasprotje v razlogih sodbe je tako tudi po presoji pritožbenega sodišča nedvomno ter ga je po razveljavitvi sodbe odpraviti le s ponovljenim sojenjem in izdajo nove sodbe (prvi odstavek 392. člena ZKP). V posledici obrazložene odločitve se pritožbenemu sodišču s preostalima izpodbojnima razlogoma ni bilo treba ukvarjati.