Jedro

Izvedenec kot specifični pomočnik sodnika sicer vpliva na dokazno oceno sodišča. Zmotno pa je prepričanje tožeče stranke, da bi se smelo sodišče prve stopnje pri oblikovanju dejanske podlage sodbe opreti le na rezultat dokazovanja, ki izhaja iz obeh izvedenskih mnenj izvedencev grafološke stroke. Analizi dokazovanja s posameznim dokaznim sredstvom sledi primerjava posameznih dokazov med seboj, pri čemer se vsi tisti dokazi, ki govore za resničnost ali neresničnost neke trditve o dejstvu, združijo v celoto.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh povrniti 897,14 EUR stroškov odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti pisne oporoke pred pričami z dne 30.3.1998 zapustnice V. J., rojene 3.2.1918 in umrle 31.7.1998. Odločilo je, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 1.503.445 SIT pravdnih stroškov. Ocenilo je, da je sporno oporoko podpisala zapustnica.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po njenem mnenju je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ima sodba takšne pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti. Vsa izvedenska mnenja potrjujejo tožbene navedbe, da je podpis zapustnice na oporoki ponarejen. Zaključek v izvedenskem mnenju z dne 21.6.2002 je povsem nedvoumen in jasen: podpis na oporoki je ponarejen, in sicer prerisan s predloge. Povzemanje ugotovitev izvedenca D. K., češ da ni nobenega dvoma, da je listino, ki jo je predložila tožena stranka, podpisala pokojnica V. J., je v direktnem nasprotju z vsebino njegovega mnenja z dopolnitvijo. Takšen zaključek je potrdil tudi izvedenec B. P.. Mnenje D. K. se resda dotika tudi dveh izvirnikov oporok, ki sta bila predložena kot primerjalni rokopis, vendar pa ta dva nista predmet tožbenega zahtevka. Pristnost podpisa se na vsaki listini presoja ločeno, zato se sodišče druge stopnje pri presoji ne bi smelo opreti na druga dva izvirnika. Bistveno je, da sodišče pri odločanju drugih dokazov, razen izvedenskih mnenj, ni imelo. Oporočni priči sta lahko podali le svoje zaznavanje o okoliščinah, v katerih naj bi se podpisovala oporoka, ne moreta pa nadomestiti strokovne ekspertize o pristnosti podpisa. Tožeča stranka je oporekala stališču sodišča o nezainteresiranosti oporočnih prič, pri čemer se je sklicevala na svojo prejšnjo pritožbo. Pojasnilo sodišča druge stopnje, da se trditev iz pritožbe zoper sodbo, ki je bila razveljavljena, ne more upoštevati, ni prepričljivo. V ponovljenem postopku se morajo upoštevati vse dotedanje navedbe strank.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da se ekspertize, ki jih je tožeča stranka pridobila pred pravdo, ne morejo šteti za izvedenska mnenja. Ni res, da zaključki vseh grafologov, ki so se ukvarjali s spornim podpisom, potrjujejo trditve tožeče stranke. Povzemanje ugotovitev izvedenca Keržana v razlogih sodbe sodišča druge stopnje ni v neposrednem nasprotju z vsebino njegovega mnenja z dopolnitvijo. Revident s svojimi trditvami v resnici napada dejanske zaključke. Tožena stranka se strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da je veljavna tista oporoka, ki je napravljena v obliki in pod pogoji, določenimi z zakonom, ne glede na to, ali je bila razglašena ali ne. Sodišče druge stopnje je temeljito obrazložilo, zakaj nima pomislekov v dokazno oceno sodišča prve stopnje. Trditev iz pritožbe zoper sodbo, ki je bila razveljavljena, ni mogoče upoštevati.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka svojo kritiko, ki se nanaša na sestavo odločbe v zvezi s presojo pristnosti podpisa na oporoki z dne 30.3.1998, gradi na tezi, da "vsa izvedenska mnenja potrjujejo tožbene navedbe, da je podpis zapustnice na razglašeni oporoki ponarejen". Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da pravdne stranke s pomočjo procesnih kršitev ne morejo vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi in drugi stopnji. Četudi sodišče listinske dokaze, zapisnike o zaslišanju strank in prič ter izvedenska mnenja napačno dokazno tolmači, gre le za zmotno dokazno oceno, ne pa za v reviziji zatrjevano "protispisnost". Le-ta obstaja le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin, izvedenskih mnenj ali zapisnikov, torej takrat, ko sodišče listini, izvedenskemu mnenju ali zapisniku pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo ima v resnici. Postopkovna kršitev pa ni podana, če sodišče napravi napačen dokazni zaključek. Izvedenski mnenji D. K. in B. P. sta v sodbah sodišč prve in druge stopnje pravilno povzeti (stran 3 in 4 sodbe sodišča prve stopnje ter stran 3 in 4 sodbe sodišča druge stopnje).

Prav tako sodišče ne zagreši kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 - ur. p. b. ZPP), če ugotovi določeno pravno pomembno dejstvo drugače, kot se nakazuje iz izvedenskega mnenja. Izvedenčeva ekspertiza je namreč vedno podvržena kritični presoji sodnika in je zanj neobvezujoča. Izvedenec kot specifični pomočnik sodnika sicer vpliva na dokazno oceno sodišča, saj mu s svojim znanjem pomaga, da posamezna dokazno pomembna dejstva poveže v spoznanje o (ne)obstoju pravno relevantnega dejstva. Zmotno pa je prepričanje tožeče stranke, da bi se smelo sodišče prve stopnje pri oblikovanju dejanske podlage sodbe opreti le na rezultat dokazovanja, ki izhaja iz obeh izvedenskih mnenj izvedencev grafološke stroke. V zvezi z oceno dokazne vrednosti posameznih dokazov je v slovenskem pravdnem postopku uveljavljana metoda proste dokazne ocene. V 8. členu ZPP je določeno, da sodišče odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. To pomeni, da analizi dokazovanja s posameznim dokaznim sredstvom sledi primerjava posameznih dokazov med seboj, pri čemer se vsi tisti dokazi, ki govore za resničnost ali neresničnost neke trditve o dejstvu, združijo v celoto.(1) V skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP je ravnalo tudi sodišče prve stopnje, ko je presojalo pristnost podpisa na sporni oporoki. Izčrpno je analiziralo obe izvedenski mnenji, ocenilo verodostojnost oporočnih prič in nato argumentirano zaključilo, da je sporno oporoko podpisala oporočiteljica V. J.. Skleniti je torej mogoče, da pomeni graja tožeče stranke, ki meri na kršitev postopkovnih določb, prikrito polemiko o dejanskem stanju, ugotovljenem na prvih dveh stopnjah sojenja. Ker so revizijsko sodišče in stranki v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP vezane na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb sodišč prve in druge stopnje in razloga napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati, se revizijsko sodišče z navedbami v tej smeri ni bilo dolžno podrobneje ukvarjati.

Kar zadeva domnevno postopkovno kršitev, ki naj bi jo sodišče druge stopnje zagrešilo, ker ni upoštevalo navedb tožeče stranke v prejšnji pritožbi, čeprav se je sklicevala nanjo, lahko revizijsko sodišče le ponovi, kar je pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče. Kadar sodišče druge stopnje razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, se morajo v ponovnem postopku (udex a quo) procesna dejanja ponoviti. Določene izjeme narekuje načelo enotnosti glavne obravnave, v skladu s katerim se šteje glavna obravnava, opravljena na več narokih, za celoto, če so izpolnjeni pogoji, določeni v zakonu (primerjaj s 302. in tretjim odstavkom 362. člena ZPP). Pritožba je dovoljena zoper vsako sodbo, izdano na prvi stopnji (prvi odstavek 333. člena ZPP). Postopek, ki poteka na podlagi pritožbe kot rednega pravnega sredstva, je nadaljevanje postopka na prvi stopnji. Če pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, sledi ponovni postopek na prvi stopnji. Ker je vsebina pritožbe z odločitvijo pritožbenega sodišča izčrpana, to procesno dejanje oziroma pritožbene navedbe v ponovnem postopku ne ohranijo veljave. Tako kot je samostojna sodba, ki jo izda sodišče v ponovnem postopku, je samostojna tudi pritožba v tem postopku, zato je izključeno vsako pritožnikovo sklicevanje na njegovo prejšnjo pritožbo.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Juhart, Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba, Ljubljana 1961, stran 59.