Jedro

Oseba, ki je z zapustnikom živela v zunajzakonski skupnosti, spada v krog zakonitih dednih dedičev po zapustniku.

Zakon podrobnejših kriterijev, na podlagi kateri se odnos dveh oseb šteje za zunajzakonsko skupnosti, ni določil. Sodna praksa pri zapolnjevanju tega pravnega standarda upošteva celoto osebnih in premoženjskih razmerij partnerjev. Na zunajzakonsko skupnost kažejo predvsem obstoj skupnega gospodinjstva, ekonomske skupnosti ter notornost skupnosti. Gre za zunanje pokazatelje obstoja zunajzakonske skupnosti, ki mora temeljiti na svobodni odločitvi obeh partnerjev za skupno življenje, na spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Pri tem je treba presojati odnos med partnerjema kot celoto in v vsakem primeru posebej glede na vse okoliščine in intenzivnost konkretnega odnosa.

Pritožniki neutemeljeno izpodbijajo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je prepričljiva in temelji na oceni vsakega relevantnega dokaza posebej in vseh dokazov kot celote, nanašajočih se na vprašanje, ali je med pravdnima strankama v zatrjevanem obdobju obstajala zunajzakonska skupnost.

Upoštevajoč celoten odnos med tožnico in zapustnikom, njuno večletno skupno bivanje, skupno gospodinjstvo in ekonomsko skupnost in dejstvo, da ju je tudi okolica zaznavala kot sopotnika, je pravilna presoja, da je zunajzakonska skupnost ob smrti zapustnika obstajala.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Prvi trije toženci krijejo sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima tožnica zakonito dedno pravico po pokojnem A. A., rojenem ..., umrlem ... 2022, kot njegova zunajzakonska partnerica (I. točka izreka) ter sklenilo, da morajo prvi trije toženci odmerjene pravdne stroške zastopanja tožnice, stroške prevodov tožničinih listin ter tolmača tožnice nerazdelno povrniti v korist proračuna okrožnega sodišča (II.- IV. točka izreka).

2.Prvi toženec ter druga in tretja toženka vlagajo pritožbo zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagajo, da višje sodišče pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

3.Ne strinjajo se z odločitvijo, ki je oprta predvsem na izpovedi četrte toženke, šestega toženca in priče B. B., ne pa ostalih prič. Opozarjajo, da četrta toženka ni vedela povedati skoraj ničesar o obstoju življenjske skupnosti tožnice in pokojnega A. A., saj je povedala, da je k njemu prihajala le dvakrat na leto, kar je manj, kot sta prihajala k pokojnemu druga in tretja toženka, katerih izpovedi je sodišče štelo za neprepričljivi. Četrta toženka je izrecno povedala, da je pokojni tožnico omenjal kot ljubico, kar je nekaj drugega kot zunajzakonska partnerka. Iz izpovedi te stranke ne izhaja ničesar, kar bi potrjevalo navedbe tožnice o obstoju zunajzakonske skupnosti. Tudi iz izpovedi šestega toženca ne izhaja, da bi obstajali elementi zunajzakonske skupnosti, saj je povedal, da pokojni ni razmišljal, da bi tožnico prijavil na svojem naslovu; da se je bal, da slednja ne bi bila finančno samostojna; da tožnica ni imela nobenega denarja, preden je prišla k pokojnemu in da je videla le finančni vidik. To je bil razlog, da se je nahajala na kmetiji in mu pomagala pri raznih opravilih in delih, ne pa morebiti zunajzakonska skupnost ali čustvena navezanost. Toženec je res izpovedal, da je bil pokojni s tožnico intimen in da sta delovala kot par, a je povedal tudi, da je večkrat odšla, ter da je imel pokojni svoj denar, ki ga nikomur ni dajal. Ni pa toženec znal pojasniti, zakaj je pokojni pri nakazilih tožnici kot namen zapisal posojilo. To nasprotuje zaključkom o obstoju zunajzakonske skupnosti. Tudi izpovedovanje o podrobnosti spolnih odnosov pokojnega s tožnico kaže, da je bila tožnica le prijateljica, ki je pomagala pokojnemu na kmetiji v zameno za finančno korist. Priča B. B. pa je med drugim izpovedal, da je pokojni potreboval pomoč na kmetiji, da tožnica po pokojnikovi smrti ni želela v hišo, kot tudi, da ni imela nobenih posebnih oblačil, samo par puloverjev. Tožnice velikokrat ni bilo na naslovu pokojnega, saj je odhajala v C. in Bosno, večkrat sta se tudi skregala in ji je pokojni govoril, naj bo kar v C., ker je ne rabi. Priča je tudi povedala, da se pokojni ne bi nikoli poročil s tožnico ali ji omogočil prijavo stalnega prebivališča, saj ni hotel, da bi bila tožnica stalno pri njem.

4.Pritožniki nadalje izpostavljajo dele izpovedi priče D. D., da je tožnica pri pokojnem bivala občasno, da med njima ni bilo skupnosti, primerljive s skupnostjo moža in žene, da tožnica ni imela denarja, da se k pokojnemu ni zares preselila, da je prihajala, kadar je rabila denar in da sta iz finančnih razlogov potrebovala drug drugega. Pokojni tudi ni želel slišati, da bi na tožnico kaj prepisal. Priča E. E. je ocenil, da razmerje med tožnico in pokojnim ni ustrezalo zunajzakonski skupnosti, ker je zapustnik tožnici posojal denar, tožnica pa je govorila, da se noče vezati. Potrdil je, da tožnica ni živela pri pokojnem, da je pokojni želel, da proda stanovanje in se za stalno preseli k njemu. Tožnica je bila pri njem le občasno, kot ji je ustrezalo. Pri pokojnem ni imela kakšnih oblačil, saj je bila ves čas v isti trenirki. Priča je tudi govorila o dogodku na trgatvi, ko so pokojnega spraševali, ali bo dal tožnici kaj zapisati, pa je pokojni odgovoril, da sta dogovorjena, da sta vsak na svoji lokaciji. Tožnica je bila le prijateljica pokojnega. Iz izpovedi ostalih prič, F. F., G. G., H. H., I. I. in J. J. izhaja smiselno enako. Priče niso zaznale, da bi bila tožnica in pokojni v skupnosti kot mož in žena, temveč bolj kot ne prijatelja.

5.Izpovedi prič in prvih treh tožencev so potrjene z listinskimi dokazi, in sicer z bančnimi izpiski pokojnega, iz katerih je razvidno, da je pokojni posojal tožnici denar, saj je pri nakazilih zapisal posojilo, tožnica pa mu je nekaj denarja vrnila. Tožnica je tako ves čas, ko je prihajala in občasno bivala pri tožencu, prejemala posojila, katerih del je tudi vrnila. Dana posojila tako ne omogočajo presoje o obstoju zunajzakonske skupnosti. Tudi kopija potnega lista tožnice, ki jo pritožniki prilagajo pritožbi, kaže, da je tožnica državno mejo z Republiko BIH prestopala zelo pogosto. Ker je tožnica tja hodila tudi C., občasno tudi v Nemčijo k hčerki, je dejansko ves čas odhajala in prihajala v K. in se tam nahajala redko. K njemu je hodila le zaradi finančnih razlogov, saj ji denarna sredstva, ki jih je prejemala, niso zadoščala in omogočala preživetja. Okoliščine primera potrjujejo, da sta bila tožnica in pokojni le prijatelja.

6.Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

7.Pritožba ni utemeljena.

8.Oseba, ki je z zapustnikom živela v zunajzakonski skupnosti, spada v krog zakonitih dednih dedičev po zapustniku (10. člen v povezavi s 4.a členom Zakona o dedovanju - ZD). ZD opredeljuje zunajzakonsko skupnost kot dalj časa trajajočo življenjsko skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, če ni razlogov, iz katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna.

9.Zakon podrobnejših kriterijev, na podlagi kateri se odnos dveh oseb šteje za zunajzakonsko skupnosti, ni določil. Sodna praksa pri zapolnjevanju tega pravnega standarda upošteva celoto osebnih in premoženjskih razmerij partnerjev. Na zunajzakonsko skupnost kažejo predvsem obstoj skupnega gospodinjstva, ekonomske skupnosti ter notornost skupnosti. Gre za zunanje pokazatelje obstoja zunajzakonske skupnosti, ki mora temeljiti na svobodni odločitvi obeh partnerjev za skupno življenje, na spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Pri tem je treba presojati odnos med partnerjema kot celoto in v vsakem primeru posebej glede na vse okoliščine in intenzivnost konkretnega odnosa. Sodno prakso je treba presojati kritično in z upoštevanjem vseh okoliščin posameznega primera.

10.Sodišče prve stopnje je na podlagi obširnega dokaznega postopka, v katerem je zaslišalo stranke in številne priče ter vpogledalo v listinsko gradivo, te dokaze pa tudi medsebojno in celostno ocenilo, presojalo odnos med tožnico in pokojnim A. A. kot celoto osebnih in premoženjskih razmerij.

11.V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je tožnica spoznala pokojnega A. A. novembra 2015, po tem, ko ji je v istem letu umrl mož. Od takrat je živela oz. bivala pri njem v K., kjer je imel kmetijo z vrtom. Z njegovo pomočjo je v letu 2016 pridobila vdovsko pokojnino. Naknadno, čez čas, je zaprosila še za socialno pomoč, ki jo je prejemala v višini 140 EUR, 30 mesecev pa je iz Avstrije prejemala znesek 28-83 EUR. V C. je imela stanovanje, ki ga je podedovala po možu in tam prijavljeno stalno prebivališče. Občasno je prosila tamkajšnjo občino za pomoč v hrani, ki jo je prinesla v K. in sta jo s pokojnim skupaj pojedla. Sprva je tožnica v K. prišla za pomoč, potem pa sta se s pokojnim zbližala in se je med njima vzpostavila navezanost in pripadnost, delovala sta kot usklajen par. Delala sta na kmetiji, v vinogradu in v sadovnjaku. Tožnica je z njim hodila v gozd in na njivo, pospravljala in kuhala, obdelovala vrt, na katerem sta pridelala veliko zelenjave. Gostila in obiskovala sta sorodnike ob različnih priložnostih in se družila z nekaterimi zaslišanimi pričami in pravdnimi strankami. Ni šlo zgolj za pomoč pri delu na kmetiji, temveč za njuno skupno odločitev za skupno življenje. Z delom na kmetiji sta občasno pridobila denarna sredstva, z denarjem je upravljal pokojni. Občasno sta skupaj hodila v C., da je pokojni tožničinim sosedom prodal meso, med ali vino. Živela sta zelo skromno, denarja sta imela le za sprotne stroške. Skupaj sta delala, živela in se imela rada, si izkazovala naklonjenost in bila intimna. Tožnica je skoraj vsak mesec odšla za dan ali dva v C., da je plačala položnice ali obiskala zdravnika. Zapustnik jo je včasih tudi peljal tja, običajno pa ji je dal ali nakazal denar za stroške prevoza, ker ni vedel, ali ima za prevoz nazaj, vedno pa jo je peljal na bližnjo postajo ali jo prišel iskat na postajo, ko se je vrnila. Na vsak mesec in pol je šla za več dni v Bosno k ostareli in bolni mami. Tožnica in pokojni sta se tudi sporekla, in se je tudi zgodilo, da je takrat šla v C., a se je vedno vrnila sama ali na željo pokojnega. Pokojnemu ni bilo prav, da odhaja v C. ali na obisk v Bosno, a se je vračala k njemu, kar je bila njegova volja, ki potrjuje njegovo naklonjenost tožnici. Tožnica ni imela prijavljenega bivališča pri pokojnemu. Tožnico in pokojnega je okolica zaznavala kot par, pri čemer jo je pokojni klical ljubica, nekaterim pričam jo je predstavil kot dekle oziroma prijateljico, nekaterim kot partnerko, ali pa je zanjo rekel "ta je moja zdaj". Živela sta skupaj, delala na kmetiji, si izkazovala naklonjenost in nežnost, pokojni je skrbel finančno zanjo, kolikor je lahko, predvsem z nakazili ali z izročitvijo denarja za pot, tožnica pa je pokojnino porabila za kritje stroškov stanovanja v C., po potrebi sta tudi en ali drug šla v trgovino. V hiši je imela različna oblačila in je nosila iste stvari kot A. A., glede na isto postavo, novejše obleke, ki jih je imela malo, pa je ponavadi vzela s seboj v Bosno. Tožnica je dober teden pred smrtjo zapustnika, ki je bil tedaj slab(š)ega zdravja, odšla v Bosno k materi. Smrt A. A. je bila nenadna in nepričakovana, mrtvega so ga našli drugi. Ko je dobila klic priče B. B., da je umrl, je šla takoj na pot in prišla v K. Tožnica ni organizirala in plačala pogreba.

12.Sodišče prve stopnje je na podlagi takšnih ugotovitev presodilo, da sta bila tožnica in pokojni v ugotovljenih okoliščinah, ki kažejo, da je bilo tudi tožničino življenjsko središče bivanja/interesov, kljub odhodom v C. in Bosno iz upravičenih razlogov, pri pokojnem, v skupnem gospodinjstvu in ekonomski ter notorni skupnosti. Pravilna je materialnopravna presoja, da je njuno razmerje v trajanju šestih let obstajalo kot zunajzakonska skupnosti.

13.Pritožniki neutemeljeno izpodbijajo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je prepričljiva in temelji na oceni vsakega relevantnega dokaza posebej in vseh dokazov kot celote, nanašajočih se na vprašanje, ali je med pravdnima strankama v zatrjevanem obdobju obstajala zunajzakonska skupnost. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v dokazno oceno, iz katere izhaja, da sta si ustvarila skupno življenje na pokojnikovi domačiji, ki je bilo prežeto tudi z intimnostjo in navezanostjo, pri čemer sta tudi v očeh okolice in na podlagi njune vzajemne volje po skupnem življenju in vzajemni naklonjenosti kazala, da gre za daljčasa trajajočo življenjsko skupnost moškega in ženske. Sklep o dokazanosti posameznih ključnih prvin zunajzakonske skupnosti se kljub v pritožbi izpostavljenim delom izpovedi posameznih prič in sklicevanju na izpiske prometa na računu pokojnega, pokaže za pravilen. Dokazna listina, ki jo pritožniki prvič ponudijo šele v pritožbi, ne da bi pojasnili, zakaj tega dokaza niso predložili pred sodiščem prve stopnje, pa ni upoštevna, saj gre za nedovoljeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

14.S selektivnim povzemanjem izpovedi posameznih prič in tožencev pritožniki ne uspejo izpodbiti celovite in obsežne dokazne ocene. Pritožbene navedbe temeljijo na povzemanju posameznih delov izpovedi zaslišanih v postopku, ki jih pritožba pretežno iztrga iz konteksta celotnega dokaznega postopka. Pritožniki z njimi ne izpodbijejo logičnih in življenjsko prepričljivih zaključkov, ki jih je sodišče sprejelo na podlagi celovite presoje vseh izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je podrobno pojasnilo, katerim izpovedim in v katerem delu je verjelo, katerim ne in zakaj. Prepričljivo je pojasnilo, zakaj ni sledilo prvim trem tožencem in pričam B. B., D. D., E. E., F. F., H. H., I. I. in J. J. Pritožniki se s temi argumenti niti ne soočijo.

Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da je četrta toženka L. L. k pokojnemu na dom prihajala manjkrat kot druga in tretja toženka. Pritožba prezre ugotovitev sodišča, da se je toženka s pokojnim bratom zelo dobro razumela, odkar je spoznal tožnico in se z njim tedensko slišala po telefonu in se z njim pogovarjala tudi o življenju s tožnico, medtem ko je druga toženka izpovedala, da o zvezi s tožnico ne ve nič, saj ji pokojni brat ob kratkem obisku o tem ni nič govoril, tretja toženka pa ni vedela nič konkretnega povedati o vlogi tožnice na kmetiji in razlogih za njene odsotnosti s kmetije, ki ji jih je ob obisku toženke omenil pokojni. Izpoved četrte toženke, da je pokojni tožnico klical ljubica, še ne izključuje obstoja njune zunajzakonske skupnosti, ob vseh ugotovljenih okoliščinah njunega razmerja, ki kažejo na voljo za njen obstoj. Tudi pritožbeno sklicevanje na posamezne dele izpovedi priče M. M., da pokojni ni razmišljal, da bi tožnico prijavil na svojem naslovu, da ni imela denarja preden je prišla k pokojnemu, da je k njemu prišla, ker je potreboval pomoč, ne vzbudi dvoma v dokazno oceno sodišča prve stopnje. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, formalna prijava stalnega bivališča za presojo o skupnem življenju zunajzakonskih partnerjev ni pravno odločilna, priča pa je tudi povedala, da pokojni A. A. in tožnica o prijavi nista razmišljala, saj bi tožnica izgubila pokojnino, kar je razbrati tudi iz dokazne listine - odločbe o priznanju vdovske pokojnine iz leta 2016, ki jo je pridobila s pomočjo in posredovanjem pokojnega A. A. V postopku niti ni bilo sporno, da je tožnica k pokojnemu sprva prišla za pomoč na kmetiji in ni imela denarja. A to še ne pomeni, da se naknadno njuno razmere ne bi moglo voljno razviti v trajno vzajemno razmerje, v katerem so se zadovoljevale čustvene, socialne in ekonomske potrebe obeh. Pritožbeno navajanje, da šesti toženec ni znal povedati, zakaj je pokojni pri nakazilih tožnici navedel posojilo, ne nasprotuje zaključku o obstoju zunajzakonske skupnosti, saj ravno v pritožbi izpostavljeno dejstvo, (podprto tudi z izpovedmi več prič in v pritožbi omenjenimi izpiski prometa na računu pokojnega), da je šlo za pokojnikova nakazila manjših zneskov, predvsem za njene potne stroške, kaže, da sta živela v ekonomski skupnosti. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je sklepanje vseh poslov, tudi posojil, med partnerjema dopustno in ni neobičajno. Zato tudi zapisi pri nakazilih ne morejo imeti odločilne teže. Izpoved toženca o obstoju intimnosti med tožnico in pokojnim in s tem o izkazovanju ljubezni, pa ravno potrjuje obstoj ene od komponent, ki napolnjuje partnerski odnos.

Tudi s povzemanjem delov izpovedi priče B. B. pritožba ne more uspešno izpodbiti pravilnosti dokazne presoje sodišča prve stopnje, ki je ocenjevalo njeno izpoved kot celoto. Iz nje izhaja, da sta si tožnica in zapustnik nudila vzajemno podporo in pomoč. Zapustnik je tožnico glede na njene nizke prejemke finančno preživljal, tožnica pa je po svojih močeh pomagala na kmetiji, vrtu, sadovnjaku in vinogradu. Medsebojno podporo in pomoč sta drug od drugega sprejemala. Priča je res povedala, da sta se tožnica in pokojni večkrat skregala in da je pokojni rekel, naj bo kar v C., ker je ne rabi, a po drugi strani je povedala tudi, da je pokojni tožnico čez dan ali dva prosil, naj se vrne in se je vrnila. To kaže na dinamiko v njuni zvezi, ki ni vodila v prekinitev njune življenjske skupnosti. Kljub občasnim sporom je tožnica z zapustnikom živela v trajni in stabilni partnerski zvezi. Izpoved priče, da se pokojni ne bi poročil s tožnico, ne more imeti takega pomena, kot ji ga pripisuje pritožba. Pri vprašanju obstoja zunajzakonske skupnosti je pomembna svobodna privolitev v skupno življenje. Do zunajzakonske skupnosti pride prav zato, ker partnerja svoje skupnosti ne potrdita oblično s sklenitvijo zakonske zveze, čeprav ima njun odnos vse značilnosti razmerij med zakoncema. Iz konteksta je iztrgan tudi del izpovedi, da pokojni ni hotel, da bi bila tožnica stalno pri njem, saj je iz celotne vsebine izpovedi razvidno, da se nanaša na prijavo prebivališča, to dejstvo pa pravno ni pomembno, pomembno je, kje je dejansko živela, to pa je po ugotovitvi sodišča prve stopnje v K.

Neutemeljeno je tudi selektivno povzemanje izpovedi prič D. D. in E. E. Kot že rečeno, je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo, zakaj izpoved priče D. D. o določenih okoliščinah odnosa med tožnico in pokojnim ne šteje za prepričljivo, tako glede izjave o občasnem bivanju tožnice pri pokojnem in poudarjanja neprijave stalnega prebivališča, kot tudi glede tega, da ni znal odgovoriti, v čem se njuna zveza (glede katere je sicer povedal, da sta si medsebojno pomagala, tudi finančno, in da sta si bila naklonjena) razlikuje od zakonske zveze. Le s poudarjanjem, da je priča izpovedala, da je tožnica imela premajhno pokojnino, da bi preživela in je zato bila pri pokojnem za pomoč pri delu na kmetiji, za kar je dobila hrano in stanovanje, pritožniki ne uspejo ovreči prepričljivosti dokazne ocene. Tožnica je res prišla na kmetijo kot pomoč, vendar pa je bilo v postopku zanesljivo ugotovljeno, da se je njun odnos s časom razvil v zunajzakonsko zvezo. Čeprav je imela tožnica stanovanje v C., kamor je šla enkrat na mesec za dan ali dva, v Bosno pa je hodila obiskovat mater, sta živela s pokojnim skupaj na kmetiji v K., kjer sta imela središče življenjskih interesov in vztrajala v življenjski skupnosti. Razlogov za tožničine odhode priča sploh ni poznala. Tožnica je imela svojo nepremičnino in bi lahko v njej bivala, a je bila volja obeh za skupno bivanje v zvezi v K., v ekonomski skupnosti, s čustveno navezanostjo in naklonjenostjo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ovrednotilo tudi dokazno vrednost izpovedi E. E. Strinjati se je z argumentacijo sodišča prve stopnje, da razlogi, ki jih je ta priča navedla, ne izključujejo obstoja zunajzakonske skupnosti med tožnico in zapustnikom. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da si vsak lahko prosto izbira zaposlitev in svobodno odloča o tem, kaj bo storil s svojo lastnino, in s tem že odgovorilo na pritožbeno izpostavljanje izpovedi priče, da tožnica ni želela prodati stanovanja, toženec pa nanjo kaj zapisati. Prodaja nepremičnine za presojo o skupnem življenju zunajzakonskih partnerjev ni pravno odločilna. Izpoved priče o tem, da je tožnica govorila, da noče biti vezana oziroma prevzemati odgovornosti, pa se nanaša predvsem na zaposlitev, ki jo je tožnica zavrnila, in pridobitev še kakšnega nanjo zapisanega premoženja.

Neutemeljeno je tudi pavšalno pritožbeno navajanje, da iz ostalih izpovedi zaslišanih prič F. F., H. H., I. I. in J. J. izhaja, da tožnica in zapustnik nista bila zunajzakonska partnerja, saj je sodišče prve stopnje zanesljivo presodilo, da te priče o samem odnosu in razmerju med njima niso vedele nič konkretnega. Temu pritožba ne oporeka. Priča G. G. pa je povedala, da je A. A. za tožnico rekel, da je zdaj njegova, kar potrjuje voljo po življenjski skupnosti.

Upoštevajoč celoten odnos med tožnico in zapustnikom, njuno večletno skupno bivanje, skupno gospodinjstvo in ekonomsko skupnost in dejstvo, da ju je tudi okolica zaznavala kot sopotnika, je pravilna presoja, da je zunajzakonska skupnost ob smrti zapustnika obstajala. Do drugačnega zaključka ne pripelje niti dejstvo, da tožnica ni sodelovala pri organizaciji pogreba, in trditev, da ni želela vstopiti v hišo zapustnika.

Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo pritožnikov zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Ker pritožniki s pritožbo niso uspeli, nosijo sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).