28. 9. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe Nives Frank iz Ljubljane na seji senata dne 7. septembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 553/2003 z dne 27. 10. 2004 se sprejme v obravnavo.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 553/2003 z dne 27. 10. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 663/2002 z dne 14. 5. 2003 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II P 940/99 z dne 7. 11. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnica (v pravdnem postopku tožeča stranka) je s tožbo zahtevala, naj sodišče ugotovi neveljavnost pogodbe o dedni odpovedi, sklenjene leta 1938 med pritožničino materjo in njenima staršema, podrejeno pa, naj sodišče ugotovi, da sporna pogodba nima pravnega učinka glede premoženja, ki staršema (tudi na podlagi dedovanja po očetovemu bratu) pripada na podlagi denacionalizacije. Sodišče prve stopnje je tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek zavrnilo. Višje sodišče je pritožbo pritožnice – razen glede stroškov postopka – zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je revizijo zoper primarni tožbeni zahtevek zavrnilo. Ocenilo je, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo. Revizijo zoper podrejeni tožbeni zahtevek je Vrhovno sodišče zavrglo, ker pritožnica glede podrejenega tožbenega zahtevka ni navedla vrednosti spornega predmeta.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi nasprotuje odločitvam sodišč in zatrjuje kršitve 2., 25. in 33. člena Ustave. Vrhovnemu sodišču očita zmotno presojo, da se na primarni tožbeni zahtevek nanaša le revizijska navedba, da je dedna odpoved delna in zato nična, saj se po njenem mnenju ta navedba po vsebini nanaša zgolj na podrejeni tožbeni zahtevek. Vrhovnemu sodišču očita tudi, da se v zvezi s primarnim zahtevkom ni opredelilo do zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da če tudi ni posebej opozorila, v čem vidi navedene kršitve, so po njeni oceni očitne. Pritožnica graja tudi odločitev Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije. Opozarja na določbo 45. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP), po kateri je sodišče dolžno postopati po določbah 108. člena ZPP, ki veljajo za nepopolne vloge, če gre za nedenarni tožbeni zahtevek in vrednost spornega predmeta v tožbi ni navedena, je pa od njene navedbe odvisna pravica do revizije. Meni, da ne bi smela trpeti posledic opustitve navedene dolžnosti sodišča. Pritožnica obširno graja tudi odločitev Višjega sodišča. Pritožnica podrejeno vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 137. člena Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78 in Uradni list RS, št. 67/01 – v nadaljevanju ZD).

B. – I.

3.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije zoper odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku sprejel v obravnavo. O njeni utemeljenosti bo odločilo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijanim sklepom kršene pritožničine človekove pravice oziroma temeljne svoboščine (1. točka izreka).

B. – II.

4.Navedbe pritožnice, s katerimi izraža svoje nestrinjanje z izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča in s sodbama nižjih sodišč, po vsebini pomenijo le ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. S tem pa glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ne more utemeljiti.

5.Ustavnopravno pomemben bi lahko bil očitek, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do zatrjevanih kršitev procesnega in materialnega prava, vendar ne z vidika 25. člena Ustave (kot to zmotno meni pritožnica), ker ta po ustaljeni ustavnosodni presoji več kot pravice do pritožbe ne zagotavlja. Ta očitek bi bil lahko pomemben z vidika 22. člena Ustave, ki zagotavlja enako varstvo pravic v postopku, vendar je neutemeljen. Pritožnica namreč sama pove, da očitka o kršitvi procesnega in materialnega prava v reviziji ni konkretizirala. Po določbi 371. člena ZPP Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradi dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Vrhovno sodišče je ta očitek obravnavalo in presodilo, da sta nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravo. Očitek, da se Vrhovno sodišče ni izrecno opredelilo do materialnopravnega vprašanja, ki ga je pritožnica izpostavila šele v ustavni pritožbi, zato lahko pomeni kvečjemu očitek, da je tudi Vrhovno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Ta pa sam po sebi ne more biti predmet presoje Ustavnega sodišča.

6.Pritožnica izpodbijani odločitvi očita tudi kršitev 33. člena Ustave. Kršitev pravice do zasebne lastnine in dedovanja bi bila podana, če bi izpodbijana sodba temeljila na kakšnem pravnem stališču, ki bi bilo nesprejemljivo z vidika te ustavne pravice. Tega pa izpodbijani sodbi ni mogoče očitati.

7.Na 2. člen Ustave se pritožnica za utemeljevanje ustavne pritožbe ne more sklicevati, ker navedena določba neposredno ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbama nižjih sodišč, tj. v delu, ki se nanaša na primarni tožbeni zahtevek, ni sprejelo v obravnavo (2. točka izreka).

9.Pritožnica podrejeno vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 137. člena ZD. ZUstS ne omogoča, da bi pritožnica ob vložitvi ustavne pritožbe podrejeno vložila pobudo za oceno ustavnosti predpisa, in zato takšne podrejene pobude Ustavno sodišče ne presoja. Sicer pa bi Ustavno sodišče, če bi v postopku za preizkus ustavne pritožbe ugotovilo, da izpodbijana odločba temelji na protiustavnem predpisu, ta predpis odpravilo ali razveljavilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 59. člena ZUstS). Glede na to se Ustavnemu sodišču ni bilo treba opredeliti do vprašanja, ali bi bila izpodbijana določba sploh lahko podlaga za odločitev v obravnavani zadevi.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prvega odstavka 54. člena in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić

6. 12. 2007

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Nives Frank, Ljubljana, na seji 6. decembra 2007

odločilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 553/2003 z dne 27. 10. 2004 se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnica (v pravdnem postopku tožeča stranka) je s tožbo zahtevala, naj sodišče ugotovi neveljavnost pogodbe o dedni odpovedi, sklenjene leta 1938 med pritožničino materjo in njenima staršema, podrejeno pa, naj sodišče ugotovi, da sporna pogodba nima pravnega učinka glede premoženja, ki staršema (tudi na podlagi dedovanja po očetovemu bratu) pripada na podlagi denacionalizacije. Sodišče prve stopnje je tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek zavrnilo. Višje sodišče je pritožbo pritožnice – razen glede stroškov postopka – zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je revizijo zoper primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, revizijo zoper podrejeni tožbeni zahtevek pa zavrglo, ker pritožnica glede podrejenega tožbenega zahtevka ni navedla vrednosti spornega predmeta.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi graja odločitev Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije. Opozarja na določbo 45. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP), po kateri je sodišče dolžno postopati po določbah 108. člena ZPP, ki veljajo za nepopolne vloge, če gre za nedenarni tožbeni zahtevek in vrednost spornega predmeta v tožbi ni navedena, je pa od njene navedbe odvisna pravica do revizije. Meni, da ne bi smela trpeti posledic opustitve navedene dolžnosti sodišča. Zatrjuje kršitev 2. in 25. člena Ustave.

3.Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-94/05 z dne 7. 9. 2006 ustavno pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije sprejelo v obravnavo. Ustavna pritožba je bila v skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS/94) poslana Vrhovnemu sodišču, v skladu z 22. členom Ustave pa nasprotnim strankam v pravdnem postopku, ki na ustavno pritožbo – razen Vasje Koviča, ki je sporočil, da v zvezi z ustavno pritožbo nima dodatnih pojasnil – niso odgovorili.

B.

4.Pritožnica meni, da sta ji bila s tem, ko je sodišče njeno revizijo zavrglo, ne da bi jo pred tem pozvalo na dopolnitev vloge glede navedbe vrednosti spornega predmeta, kršena 2. in 25. člen Ustave. Vendar je Ustavno sodišče že večkrat pojasnilo, da ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na 2. člen Ustave, ker ta ustavna določba neposredno ne ureja človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot tudi, da iz 25. člena Ustave izhaja zgolj jamstvo dvostopenjskega sodnega postopka. Ker torej Ustava pravice do revizije kot izrednega pravnega sredstva proti drugostopenjski sodni odločbi ne zagotavlja, z zavrženjem revizije pritožnici pravica do pravnega sredstva ni mogla biti kršena. Pač pa navedbe v ustavni pritožbi narekujejo presojo z vidika 22. člena Ustave, zato je Ustavno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zahtev, ki izhajajo iz te ustavne določbe.

5.Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-2089/06 in U-I-106/07 z dne 18. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 102/07) presojalo vprašanje, ali je ZPP v neskladju z Ustavo, ker ne omogoča, da bi se, kadar sodišče v primeru nenavedene ali neustrezno navedene vrednosti spornega predmeta ne pozove tožnika k dopolnitvi tožbe, od njene navedbe pa je odvisna pravica do revizije, ta vrednost določila kasneje. Ustavno sodišče je sporno ureditev preizkusilo z vidika zahtev, ki izhajajo iz načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in iz načela enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Izhodišče ustavnosodne presoje je bila zahteva po enakosti v širšem smislu, ki ne zajema le enakopravnega obravnavanja strank konkretnega postopka, temveč vseh naslovnikov pravne norme. Kot je ugotovilo Ustavno sodišče, velja za vse enako pravilo, da je temeljni kriterij za dovoljenost revizije vrednost spornega predmeta in da mora tožeča stranka vrednost spornega predmeta navesti v tožbi. Takšna ureditev strankam ne onemogoča, da enako kot vsi drugi poskrbijo za varstvo svojega procesnega položaja: tožnik tako, da v tožbi navede vrednost spornega predmeta, toženec pa tako, da na pomanjkanje te procesne predpostavke pravočasno opozori. Prav tako velja za vse enako pravilo, da mora sodišče ravnati po 45. členu ZPP, če tožba ni popolna. Ta določba zavezuje sodišče, da v vseh primerih, kjer vrednost spornega predmeta ni navedena oziroma ni navedena ustrezno, je pa od njene navedbe odvisna pravica do revizije, stranko pozove, naj tožbo ustrezno dopolni. Zastavilo pa se je vprašanje, ali bi moral zakon za primere, ko nepopolnost tožbe ugotovi šele Vrhovno sodišče, predvideti možnost za naknadno določitev vrednosti spornega predmeta. Pri presoji tega vprašanja je Ustavno sodišče izhajalo iz ugotovitve, da je pravdni postopek kot metoda varstva civilnih pravic predvsem v individualnem interesu pravdnih strank, zato je logično pričakovanje, da bodo predvsem stranke same s skrbno pripravo in sodelovanjem v postopku skrbele za ustrezno varstvo svojih pravic oziroma da bodo same nosile negativne posledice ne dovolj skrbnega ravnanja v postopku. Stranke torej v postopku nimajo samo pravic, temveč tudi odgovornost, da s svojim ravnanjem v postopku pripomorejo k uresničitvi teh pravic, s tem pa tudi h kvaliteti sodnega varstva in k pospešitvi postopka. Ustavno sodišče je opozorilo tudi na pomen instituta pravnomočnosti; revizija je namreč izredno pravno sredstvo, ki omogoča poseg v pravnomočne sodne odločbe, zato je pri obravnavi vprašanja, do kdaj je mogoče navesti vrednost spornega predmeta, nujen restriktiven pristop. Glede na vse navedeno je Ustavno sodišče odločilo, da postopek, ki ga ZPP predvideva za določitev vrednosti spornega predmeta, ni v neskladju z Ustavo in da zato ravnanje sodišča, ki stranke ne pozove na dopolnitev tožbe, ni v neskladju z Ustavo, če imata stranki na razpolago mehanizme, da si revizijo zagotovita sami. Ni torej v neskladju z Ustavo, če zakonodajalec skrb za zagotovitev izrednih pravnih sredstev prepusti strankam samim.

6.V obrazložitvi navedene odločbe so vsebovani tudi odgovori na očitke pritožnice v obravnavani zadevi, zlasti glede tega, da bi jo moralo sodišče, preden je zavrglo njeno revizijo, pozvati na dopolnitev oziroma popravo vloge. Razlogi Ustavnega sodišča v navedeni odločbi tako pripeljejo do sklepa, da Vrhovno sodišče zgolj s tem, ko je zavrglo pritožničino revizijo, ne da bi bila pritožnica predhodno pozvana na dopolnitev svoje vloge, ni kršilo njene pravice iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz splošnega načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave). Tudi z vidika enakopravnega obravnavanja strank konkretnega postopka sodišču ni mogoče očitati kršitve 22. člena Ustave, saj stranki v konkretnem postopku glede možnosti, da si zagotovita pravico do revizije, nista bili postavljeni v neenakopraven položaj.

7.Ker ustavna pritožba ni utemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo.

C.

8.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – ZUstS) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnica in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Franc Grad, mag. Marta Klampfer in mag. Miroslav Mozetič. Odločbo je sprejelo soglasno.

Jože Tratnik

Predsednik