Jedro

V takih primerih se (ob tem, da tožeča stranka navede in pojasni pogodbo, ki je podlaga za končno situacijo, in generalne označbe, katera dela je opravila) ne pričakuje, da bo tožeča stranka v tožbo ali kasnejšo vlogo vključila celotno besedilo končne situacije z vso specifikacijo, temveč se šele na ugovor tožene stranke ugotovi, kaj je sploh sporno v končni situaciji in se nato razpravljanje, dodatne trditve in dokazovanje omeji na ta sporna dejstva.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2000/06127 z dne 29.9.2000, razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka), tožeči stranki pa je naložilo v plačilo stroške tožene stranke v znesku 7.576,71 EUR z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z nosilnim razlogom, da tožeča stranka ni določno navedla, katera dela je zaračunala s sporno situacijo, da bi sodišče lahko preverilo utemeljenost njenega zahtevka, torej da ni uspela zatrjevati pravno relevantnih dejstev, s katerimi bi utemeljila svoj zahtevek.

6. V zadevi gre za spor v zvezi z gradbeno pogodbo, po kateri se je tožeča stranka zavezala izvesti gradbena, obrtniška in instalacijska dela pri gradnji športnega centra, tožena stranka pa je bila naročnik teh del. Tožeča stranka vtožuje plačilo na podlagi končne situacije. V skladu z 62. Posebno gradbeno uzanco – v nadaljevanju PGU začasne situacije in končna situacija vsebujejo podatke o količinah in cenah izvedenih del, skupni vrednosti izvedenih del, prej izplačanih zneskih in znesku, ki ga je treba plačati na podlagi izstavljene situacije. Že iz navedenega določila PGU jasno izhaja, da končna situacija zajema podatke o celotnih izvedenih delih in plačilih. Predložena specifikacija končne situacije zajema 128 strani, v njej so zajeta vsa dela, za katera tožeča stranka trdi, da jih je opravila. Znesek za plačilo pa predstavlja razliko med že izplačanim in še neplačanim delom celotne obveznosti. V takih primerih se seveda (ob tem, da tožeča stranka navede in pojasni pogodbo, ki je podlaga za končno situacijo, in generalne označbe, katera dela je opravila) ne pričakuje, da bo tožeča stranka v tožbo ali kasnejšo vlogo vključila celotno besedilo končne situacije z vso specifikacijo, temveč se šele na ugovor tožene stranke ugotovi, kaj je sploh sporno v končni situaciji in se nato razpravljanje, dodatne trditve in dokazovanje omeji na ta sporna dejstva. Tako je bilo tudi v obravnavani zadevi, kar je delno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ki se je najprej odločilo za zaslišanja, ki nato niso bila izvedena, ob spremembi razpravljajoče sodnice pa se je odločilo, da bo najprej postavilo izvedenca gradbene stroke, katerega mnenje je nato zavrnilo. V okviru izvedbe materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) ob izvajanju dokaza z izvedencem je sodišče prve stopnje tudi pravilno pozvalo tožečo stranko k predložitvi listin, ki jih je izvedenec potreboval za izvedbo svojega dela, tožeča stranka pa je v tem okviru predložila gradbeni dnevnik. Zato ni mogoče trditi, da gre za prepozno predložitev dokumentacije, temveč je treba upoštevati tudi to.

7. Navedeno pomeni, da ni pravilna ugotovitev sodišče prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela zatrjevati pravno relevantnih dejstev, da bi utemeljila svoj zahtevek. Pomemben pa je pravočasen, obrazložen in dokumentiran ugovor tožene stranke, ki se je že pred pravdo s tožečo stranko dogovarjala o upravičenosti končne situacije.

8. Kdaj so bila dela končana, mora ugotoviti sodišče; izvedenec je v zvezi s tem odgovoril le, da ni razpolagal s primopredajnim zapisnikom, za katerega je tako ali tako nesporno, da ni bil sestavljen. Obe pravdni stranki sta poleg listinskih dokazov v zvezi s tem ponudili tudi druge dokaze – zaslišanje strank in prič, s pomočjo katerih se to dejstvo lahko ugotovi, potrebna pa je tudi presoja sodišča, kaj pomenijo določena dejstva v zvezi s tem vprašanjem. Zaslišanj ni mogoče odkloniti le zaradi časovne distance – ta se šele kasneje lahko izkaže za pomembno, če se zaslišani ne spomnijo dogodkov, pri čemer tudi ni nobenih ovir, da si ne bi pomagali z dokumentacijo posla in s svojimi zapiski v zvezi s poslom, ki jih resni gradbeniki in naročniki navadno imajo. Glede nedokončanih del je pomembno vprašanje, katera konkretna dela od v končni situaciji navedenih del niso bila opravljena, pri čemer sme sodišče prve stopnje seveda upoštevati le pravočasno navedene trditve. S pomočjo izvedenca pa nato sodišče ugotovi, čigave trditve v zvezi s tem držijo in koliko znaša vrednost neopravljenih del, pri čemer so ponujeni tudi dokazi z zaslišanjem strank in prič. Enako velja tudi glede del, za katera tožena stranka trdi, da so bila izvedena z napakami, pri čemer je treba seveda upoštevati tudi pravilen postopek, ki ga za reklamiranje napak in zahtevke v zvezi s tem določa Zakon o obligacijskih razmerjih. Zavrnitev navedb tožene stranke, ki jo je v postopku podala tožeča stranka, pa tudi ni mogoče šteti za pavšalno, saj je v vlogah opredeljeno ugovarjala njenim trditvam. Pri tem je tožena stranka vsekakor imela možnost, da se izjasni o postavkah končne situacije, ki jasno in opredeljeno izhajajo iz predloženih končnih situacij (tožeča stranka je prvotno situacijo zmanjšala ob delnem upoštevanju pripomb tožene stranke), zato ni mogoče zaključiti, da se tožena stranka zaradi pomanjkljivih trditev tožeče stranke ne bi mogla jasno in določno izjasniti o zahtevku. Izvedenec bo torej moral podati mnenje, katere pripombe so upravičene in to zneskovno opredeliti; v kolikor pa v zvezi s tem ni pravočasnih navedb ali pa niso bili predloženi ustrezni dokazi, zaradi česar se izvedenec o tem ne bi mogel opredeliti, bo treba upoštevati pravila o dokaznem (in trditvenem) bremenu. Iz izvedenskega mnenja pa višje sodišče ugotavlja, da je izvedenec zapisal in povedal, da je tožeča stranka opravila dela, ki jih vtožuje, prav tako se je tudi izjasnil o upravičenosti odbitkov, čeprav delno nejasno, kar pa se lahko odpravi z dopolnitvijo izvedenskega mnenja.

9. Izpodbijana sodba tako temelji na napačni ugotovitvi, da tožeča stranka ni podala trditvene podlage v zvezi z utemeljenostjo zahtevka. S tem je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, in to v tolikšni meri, da višje sodišče samo ne more dopolniti postopka in teh pomanjkljivosti odpraviti. Pritožba je tako utemeljena, zato ji je višje sodišče ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju naj sodišče prve stopnje dopolni postopek v nakazani smeri, presodi relevantne (in pravočasne) trditve in dokaze ter dopolni dokazovanje z izvedencem, če se bo to izkazalo za potrebno, in nato o zadevi ponovno odloči. 10. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).