Jedro

Ker zakon o denacionalizaciji ne ureja vzpostavitve lastninske pravice na stavbnih zemljiščih tistim, ki niso denacionalizacijski upravičenci, je bil tožbeni zahtevek pravilno zavržen, ker ne gre za upravno stvar.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice proti sklepu Občinskega sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja občine ... z dne 10.11.1992, s katero je bila zavržena njena zahteva za vzpostavitev lastninske pravice na nacionalizirani stavbni parceli številka 168 stavbišče v velikosti 163 m2 in 80 m2 vrta, vpisani v vložni številki 1771. Tožnica v tožbi navaja, da ne soglaša z odločitvijo tožene stranke. Meni, da je zakon o denacionalizaciji sprejet na načelu poprave krivic, ki so nastale v povojnem obdobju s poseganjem države v lastninske odnose, zato meni, da ni nobene ovire, da se na podlagi določb 31. člena zakona o denacionalizaciji ne bi moglo vzpostaviti lastninske pravice na sporni parceli. Zato predlaga, da sodišče njeni tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

V odgovoru na tožbo tožeča stranka prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri obrazložitvi izpodbijane odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91) v 31. členu določa, da se na podržavljenem stavbnem zemljišču, na katerem ima upravičenec pravico uporabe, vzpostavi lastninska pravica v njegovo korist. V obravnavani zadevi pa gre za problem denacionalizacije stavbnega zemljišča parc. št. 168 (prej 318), ki jo je tožeča stranka pridobila na podlagi kupoprodajne pogodbe, ki jo je sklenila s F.S. Sporno stavbno zemljišče torej ni bilo podržavljeno tožnici, ampak enemu od tožničinih pravnih prednikov. Zato je tožena stranka pravilno ugotovila, da za vzpostavitev lastninske pravice na tem zemljišču ni podlage v 31. členu zakona o denacionalizaciji. Lastninske pravice po tej določbi namreč ni mogoče vzpostaviti v korist osebe, ki je nepremičnino pridobila na podlagi pravnega posla, za kar gre v konkretnem primeru. Ker je po določbah zakona o denacionalizaciji vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču vezana na pravico uporabe denacionalizacijskega upravičenca na tem zemljišču, pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca niso upravičeni do vzpostavitve lastninske pravice v njihovo korist, saj zakon o denacionalizaciji problema lastninjenja stavbnih zemljišč ne ureja.

Ker zakon o denacionalizaciji ne ureja vzpostavitve lastninske pravice na stavbnih zemljiščih drugih oseb, to je tistih, ki po določbah zakona o denacionalizaciji niso upravičenci, imajo pa na stavbnih zemljiščih pravico uporabe, vzpostavitev lastninske pravice na takih zemljiščih pa tudi ni urejena z drugim zakonom, o morebitnih zahtevkih za vzpostavitev lastninske pravice ni možno odločati v upravnem postopku. Prvič vzpostavitev lastninske pravice na stavbnih zemljiščih zakonsko ni regulirana in zato tudi ne more iti za upravno stvar, v kateri bi bil stvarno pristojen odločati upravni organ. Zato bi tožena stranka v izpodbijani odločbi sicer morala opozoriti na napako prvostopnega organa, saj bi moral ravnati po določbah 25. in 66. člena zakona o splošnem upravnem postopku, ko je ugotovil, da ne gre za zadevo iz 31. člena zakona o denacionalizaciji, ne pa da je zahtevo zavrgel po odločbi 2. odstavka 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Vendar pa taka napaka prvo in drugo stopnega upravnega organa ni take narave, da bi lahko kakorkoli vplivala na pravilnost odločitve o stvari, saj tudi v primeru, če bi bilo odločeno po določbi 4. odstavka 66. člena zakona o splošnem upravnem postopku, odločitev ne bi bila za tožečo stranko v ničemer ugodnejša. Ker je sodišče ugotovilo, da razlog nepravilne uporabe materialnega prava v konkretnem primeru ni podan, kršitve pravil postopka pa niso mogle vplivati na samo zakonitost odločbe, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o upravnih sporih in zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).