24. 11. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 3. novembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 403/2004 z dne 16. 3. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča, s katero je to sodišče zavrnilo tožbo zoper odločitev upravnih organov o zavrženju pritožničinega predloga za obnovo denacionalizacijskega postopka.

2.Pritožnica tej odločitvi očita kršitev 2., 22., 33. in 125. člena Ustave. Zatrjuje, da je bila z odločitvijo o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo kršena pravica iz 33. člena Ustave in da po stališču izpodbijane sodbe ni nikakršnega pravnega sredstva za odpravo krivic, storjenih z odločanjem na podlagi sodne prakse, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da pomeni poseg v pravico iz 33. člena Ustave. V zvezi s tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 54/02 in OdlUS XI, 87). Meni, da gre za neenakost med denacionalizacijskimi upravičenci, saj je zaradi spreminjanja sodne prakse, ki ni pravni vir, na katerega bi bili sodniki vezani, enim upravičencem podržavljeno premoženje vrnjeno, drugim pa ne. Glede na obremenjenost Ustavnega sodišča meni tudi, da je težko sprejemljivo stališče Ustavnega sodišča v sklepu št. Up-669/03 z dne 11. 2. 2004, po katerem odločba Ustavnega sodišča ni razlog za izjemno obravnavo ustavne pritožbe, vložene po izteku šestdesetdnevnega roka, saj bi to pomenilo, da bi morali vsi upravičenci vlagati ustavne pritožbe v vsakem posameznem primeru. Ustavnemu sodišču predlaga, naj razveljavi izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča in mu zadevo vrne v novo sojenje.

B.

3.Glede na to, da pritožnica izpodbijani odločitvi sodišča očita, da je nepravilna in nezakonita, Ustavno sodišče pojasnjuje, da ustavna pritožba ni priložnost za presojo, ali je bilo v upravnem sporu pravo pravilno uporabljeno. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče v skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato pritožnica ustavne pritožbe ne more utemeljiti s sklicevanjem na 2. in 125. člen Ustave, saj navedeni določbi neposredno ne urejata človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pritožnica sicer zatrjuje tudi kršitev človekovih pravic iz 22. in 33. člena Ustave, vendar jih z navedbami, s katerimi utemeljuje ustavno pritožbo, ne izkaže.

4.Predmet te ustavne pritožbe je odločitev o zavrženju pritožničinega predloga za obnovo pravnomočno končanega denacionalizacijskega postopka. Zato te ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z očitki, ki se nanašajo na kršitev človekovih pravic v postopku, v katerem je bila izdana odločba o denacionalizaciji. Odločitev o zavrženju predloga za obnovo denacionalizacijskega postopka temelji na razlagi določb Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – v nadaljevanju ZUP) glede izpolnjevanja pogojev za obnovo postopka. Pritožnica pa z navedbami v ustavni pritožbi ne izkaže, da ta odločitev temelji na kakšnem pravnem stališču, ki je nesprejemljivo z vidika varstva človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Te odločitve namreč upravna organa in sodišči niso sprejeli na podlagi stališč, za katere je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-130/01 ugotovilo, da so v neskladju z Ustavo. Odločbe Ustavnega sodišča pa same po sebi niso razlog za obnovo postopka.

5.V sklepu št. U-I-63/03 z dne 9. 9. 2004 (ki je priložen temu sklepu) je Ustavno sodišče že zavrnilo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 260. člena ZUP, ki je bil izpodbijan, ker obnove postopka ni mogoče zahtevati zaradi napačne uporabe materialnega prava. Med drugim je Ustavno sodišče omenjeni sklep oprlo tudi na stališče, po katerem takega obnovitvenega razloga ne utemeljuje niti morebitna odločba Ustavnega sodišča, s katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je zakon, na katerem temelji pravnomočna upravna odločba, protiustaven. Prvi odstavek 161. člena Ustave namreč določa, da odločitev Ustavnega sodišča o razveljavitvi protiustavnega zakona učinkuje takoj ali v roku, ki ga določi Ustavno sodišče (ki pa ne sme biti daljši od enega leta), tretji odstavek 161. člena pa, da pravne posledice odločitev Ustavnega sodišča ureja zakon. Tako tudi ZUstS v 43. členu določa, da razveljavitev zakona začne učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi oziroma po poteku roka, ki ga je določilo Ustavno sodišče. Člen 44 ZUstS pa določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. To pomeni, da razveljavitev učinkuje le na pravna razmerja, o katerih do razveljavitve še ni bilo pravnomočno odločeno, medtem ko na pravna razmerja, ki so s pravnomočnimi odločbami že urejena, praviloma nima učinka. Enako seveda velja tudi za učinke t. i. interpretativnih odločb Ustavnega sodišča. Razveljavitev zakona oziroma ugotovitev, da je zakon ali del zakona v neskladju z Ustavo, lahko na taka pravna razmerja učinkuje le, če je bila pravočasno vložena ustavna pritožba (npr. odločba št. Up-252/96 z dne 30. 9. 1999, Uradni list RS, št. 86/99 in OdlUS VIII, 293). Prvi odstavek 59. člena ZUstS namreč določa, da lahko Ustavno sodišče posamični akt v celoti ali deloma odpravi ali razveljavi in zadevo vrne organu, ki je pristojen za odločanje. Ker se z ustavno pritožbo lahko poseže v že pravnomočno urejena pravna razmerja, učinkuje razveljavitev zakona tudi na vse tiste že pravnomočne posamične akte, zoper katere je bila na Ustavno sodišče pravočasno vložena ustavna pritožba in o njej do začetka učinkovanja razveljavitve zakona še ni bilo odločeno.

6.To pomeni, da pritožnica z navedbami, s katerimi utemeljuje očitek o neenakem položaju denacionalizacijskih upravičencev, tudi kršitve načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave ne more utemeljiti. Pritožnica sicer z navedbami o neenakem obravnavanju denacionalizacijskih upravičencev očita kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, vendar je pravica iz 22. člena Ustave ustavnoprocesno jamstvo, kršitev teh jamstev pa ni mogoče utemeljevati z argumentom, da je odločitev sodišča po vsebini napačna. Kolikor pa se te navedbe nanašajo na odločbo o denacionalizaciji, kot je bilo že zgoraj navedeno (4. točka obrazložitve), z njimi ni mogoče utemeljiti ustavne pritožbe zoper izpodbijano sodno odločbo. Zgolj dejstvo, da pritožnica pravo razume drugače od sodišč, za utemeljitev ustavne pritožbe ne zadošča.

7.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan