Jedro

Skupno premoženje je vedno enovito, zato posameznih enot skupnega premoženja in posameznih časovnih obdobij njihove ustvaritve, ni mogoče ločiti. Spor o deležih na skupnem premoženju ni obračunska pravda.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo drugič in je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da znaša delež tožnice na skupnem premoženju, ki je bilo pridobljeno v izvenzakonski skupnosti s tožencem in obsega nepremičnine in premičnine, navedene v izreku sodbe P 628/2002 z dne 18. 05. 2006, ki je v tem delu pravnomočna, 59%, delež B. Ž. pa 41%. Višji tožbeni zahtevek tožnice (razliko od 59% do 75% celote) je zavrnilo. Hkrati je odločilo, da je tožnica dolžna tožencu povrniti stroške postopka v znesku 815,00 EUR.

2. Proti sodbi sta se pritožili obe stranki, vsaka proti delu, s katerim ni uspela. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, s tem da jo dodeli drugemu sodniku. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni in stroškovni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena ZPP po svojem pooblaščencu in sama in predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavi.

3. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da zaradi obsežnosti pritožb le-teh ne bo natančno povzemalo. Obe grajata dokazno oceno sodišča prve stopnje, očitata nepravilno uporabo materialnega prava in uveljavljata številne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo in da so bile v postopku pred sodiščem prve stopnje zagrešene bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem in drugem odstavku 339. člena ZPP. Pri povzetku pritožbenih razlogov se bo pritožbeno sodišče zato osredotočilo predvsem na uveljavljane bistvene kršitve določb postopka.

4. Tožnica oporeka v uvodu sodbe navedeni vrednosti spornega predmeta, saj bi bilo treba upoštevati vrednost, ki jo je označila v ponovljenem postopku (80.000,00 EUR).Izpodbijana sodba nima razlogov glede okoliščin, ki jih je treba pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju upoštevati poleg dohodka (pomoč, ki jo zakonec nudi drugemu zakoncu, prispevek ene in druge stranke pri vzgoji in varstvu otrok, opravljanje domačih del...), kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V sodbi je podano tudi nasprotje v razlogih, saj ji sodišče prve stopnje po eni strani priznava, da je v začetku leta 1997 plačala garsonjero v višini 47.000,00 EUR in da je plačala za avto 33.000,00 EUR ter da je leta 1996 vložila v dokončanje in notranjo opremo, ki je bila takrat nabavljena 44.600,00 DEM. Iz fotokopije lista njene hranilne knjižice, kar je sodišče upoštevalo kot dokaz, je razvidno, da ji je po dvigu denarja za garsonjero 23. 01. 1997 na računu ostalo še 14.658,58 EUR. Skupaj sodišče priznava njene izdatke v višini kar 128.258,00 DEM, česar pa ni mogla zaslužiti le s plačo, ki ji jo priznava sodišče. Po drugi strani pa ni upoštevalo toženčeve izpovedi v zadevi P 293/2002, da je v letu 1997 zapravila okoli 100.000,00 DEM. Toženec je po drugi strani tudi sam izpovedal (zapisnik z glavne obravnave 09. 03. 2004) da je v letih 1993, 1994 in 1995 zaslužila mesečno okrog 50.000,00 DEM, kar je vložila v svojo ordinacijo. To se je izkazalo za netočno, saj ordinacije ni imela še dolgo za tem. V razlogih sodbe glede podatkov o toženčevih delih (str. 11, 12, 13 in 17) ni obrazložitve o delih in številom ur, ki naj bi jih toženec opravil in ki mu jih sodišče priznava. Ta del je popolnoma neobrazložen. Ne gre le za enostavnejša dela na hiši, kar je opozoril tudi izvedenec. Če je sodišče menilo, da so poleg podatkov izvedencev o približnem številu ur fizičnega dela, pomembna konkretna dela na hiši (v zvezi s tem je predlagala svoje zaslišanje), bi jo moralo na to opozoriti. Poleg bistvene kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 285. členom ZPP je zato zagrešilo tudi bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se ni konkretno opredelilo do številnih nedoslednosti v mnenju in nasprotij med obema mnenjema izvedencev (izvedenca Z. in D.) ter mnenja izvedenca G., kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje tudi ne pojasni razlike med cenitvijo nepremičnine izvedenca Z. na dan 01. 01. 1997 v znesku 185.428,00 EUR oz. 186.465,00 EUR in preračunane vrednosti nepremičnine izvedenca D. na isti dan, na 133.638,00 EUR, čeprav gre za razliko med cenitvama v višini 51.790,00 EUR oz. 52.827,00 EUR. Nepojasnjeno je, zakaj je sodišče obema pri organizaciji del na hiši in pri notranji opremi priznalo določene deleže oziroma zakaj ji ni priznalo celotne nabave notranje opreme, do katere je prišlo na koncu gradnje. Tožnica graja dokazno oceno sodišča glede njenih zaslužkov, kot tudi glede pomoči pri gradnji in vzgoji otrok. Očita, da sodišče protispisno ugotavlja, da je bila pomoč staršev enega in drugega približno enaka, česar si stranki nista oporekali, saj sta oba to izrecno prerekala, tako v navedbah kot ob zaslišanju. Izpodbija zaključke sodišča prve stopnje glede fizičnega dela toženca, ki mu ga je priznalo pri gradnji nepremičnine in še posebej zneska, ki ga je sodišče na podlagi ugotovitev izvedenskega mnenja izvedenca Z. tožencu iz tega naslova priznalo. Metodologija, ki jo je pri izračunih upošteval izvedenec in jo prevzema sodišče prve stopnje, ni pravilna in pripelje do popolnega nesorazmerja med tem, kar se vlaga v nepremičnino v denarju in vrednostjo fizičnih oziroma pripravljalnih del samih graditeljev. Brez razloga je sodišče prve stopnje na kratko odpravilo mnenje izvedenca G., s katerim je izpodbijala pravilnost mnenj izvedencev, ki jih je postavilo sodišče prve stopnje, zgolj z obrazložitvijo, da ni sodni izvedenec. Neprimerljiva pa so tudi mnenja izvedenca Z. in izvedenca D., saj se ne nanašajo na isto obdobje.

5. Toženec poudarja, da je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo (7. člen ZPP), saj o pravno odločilnem dejstvu (višini dohodkov obeh strank) tožeča stranka dejanskih trditev ni postavila in tudi ni ponudila dokazov. Sodišče prve stopnje se je oprlo na sodbi iz drugega pravdnega postopka o zaslužku tožnice v letu 1998 (torej po razpadu ekonomske skupnosti), pri čemer pa nobena od strank niti ni konkretizirano predlagala vpogleda v obe sodbi, na kateri se sodišče prve stopnje sklicuje. Ker iz sodb ne izhaja to, kar v razlogih izpodbijane sodbe ugotavlja nižje sodišče, to predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je absolutno bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 13. in 14. točki, saj je bila v razveljavljeni sodbi (sodba ni bila razveljavljena zaradi dvoma v dokazno oceno nižjega sodišča) njegova dokazna ocena drugačna, kot v sedaj izpodbijani sodbi. Takrat je sodišče verjelo toženčevi materi in sestri, da sta starša toženca prispevala v skupno premoženje z darilom tožencu v višini 40.000,00 DEM. V primeru, ko se sodišče postavi na stališče, da pričam kar naenkrat ne verjame več, ni razloga, da teh prič ne bi ponovno zaslišalo in se z neposrednim zaznavanjem prepričalo o njihovi resnicoljubnosti. Sodni izračun prispevkov vlaganja v skupno stanovanjsko hišo, pri čemer gre za povsem napačno metodologijo sodišča, je v nasprotju z izračunom obeh sodno postavljenih izvedencev D. in Z.. Nobenega razloga ni, da bi se izvedensko delo izvedenca D. v dokazni oceni manj upoštevalo, kar predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Oba izvedenca se v bistvenem ujemata, saj prispevek pravdnih strank oba ocenjujeta približno polovično. Sodišče prve stopnje narobe razume institut skupnega premoženja, ko prispevke pravdnih strank k posameznim delom tega premoženja ločuje od njune celote, na način, da potem, ko samo, mimo ustrezne trditvene podlage, kar pavšalno določi višino zaslužka tožnice, umetno ustvarjeno razmerje z zaslužkom tožnice aplicira na prispevek pravdnih strank k posameznim delom skupnega premoženja, ki so bili kupljeni v različnih časovnih obdobjih in na podlagi take „subsumpcije“ izvaja nepravilne zaključke o prispevku na celoti. V tem delu pa so razlogi sodbe tudi nejasni in nerazumljivi in se izpodbijana sodba ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo tudi materialno pravo, saj napačno razume pravno normo drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Skupno premoženje je vedno enovito, je celota ustvarjenega premoženja v celotnem teku ekonomske skupnosti. Posameznih enot skupnega premoženja in posameznih časovnih obdobij njihove ustvaritve ni mogoče ločiti od teh dveh celot. Napačna je metodologija sodišča, saj se pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju ne upoštevajo (ne računajo) vložki posameznega člana ekonomske skupnosti v posamezen del skupnega premoženja, pač pa vložek obeh v skupno premoženje kot celoto v obdobju trajanja ekonomske skupnosti kot celote.

6. Toženec je v svoji laični pritožbi, ki je po navedbi njegovega pooblaščenca, sestavni del njegove pritožbe, izpodbijal ugotovljeno dejansko stanje.

7. Toženec je na pritožbo tožnice odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

8. Pritožba je utemeljena.

9. Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek (predmetni spor), je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). Tožnica je v tožbi vrednost spornega predmeta označila na 7.750.000,00 SIT (32.340,18 EUR). Za zavzemanje pritožnice v pritožbi, da je treba upoštevati vrednost spornega predmeta, ki jo je označila v ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje (80.000,00 EUR, kar je glede na tedanjo in sedanjo dejansko vrednost nepremičnin povsem realna vrednost 25% deleža skupnega premoženja), v ZPP ni podlage.

10. V zadevi je bilo pravnomočno odločeno že o obsegu skupnega premoženja in o tem, da znaša delež vsake od strank najmanj 50% (sodba P 628/2002 v zvezi s sklepom II Cp 5830/2006 z dne 10. 01. 2007). V postopku pred sodiščem prve stopnje in pritožbenem postopku je zato ostal sporen delež tožnice, ki ga uveljavlja nad zakonsko domnevo (še 25%).

11. Sodišče prve stopnje je ob tokratnem odločanju tožnici priznalo večji delež 59% (tožencu 41%), pri čemer je to prikazalo obračunsko. Ocenilo je, da znaša vrednost vsega skupnega premoženja pravdnih strank 250.068,00 EUR, pri čemer je štelo, da znaša tožničin prispevek k skupnemu premoženju 146.669,00 (59%), toženčev pa 103.399,00 (41%). Kot prispevek „z delom na nepremičnini in pri organizaciji dela pri gradnji“ je tožnici vrednostno upoštevalo 8.844,43 EUR, tožencu pa 26.027,56 EUR, kar je odštelo od („ocenjene vrednosti nepremičnine v času vselitve“) 68.708,00 EUR in razliko 33.836,00 EUR delilo na dva enaka dela (štelo je, da je prispevek obeh, upoštevaje dohodek in delo z otrokoma do vselitve, enak ter vsakemu vrednostno priznalo 16.918,00 EUR). V nadaljevanju je znesek 116.720,00 EUR (vrednost novogradnje po vselitvi 185.428,00 EUR – 68.708,00 EUR) razdelilo na tri dele (štelo je, da je tožničin prispevek zaradi višjega dohodka 2/3) in tožnici priznalo 77.813,00 EUR, tožencu pa 38.906,00 EUR. Enako razmerje (2/3 tožnici in 1/3 tožencu) je vrednostno priznalo od ocenjene vrednosti garsonjere (47.000,00 DEM), avtomobila (33.000,00 DEM) in vrednosti premičnin (23.138,00 EUR), kar skupno znaša 64.640,76 EUR, pri čemer vrednostno tožničin prispevek znaša 43.096,84 EUR, toženčev pa 21.546,92 EUR.

12. Materialnopravno zmotno je postopanje sodišča prve stopnje, ki je prispevke pravdnih strank k posameznim delom skupnega premoženja ločevalo od njune celote. To umetno ustvarjeno razmerje z zaslužkom pravdnih strank aplicira na prispevek pravdnih strank k posameznim delom skupnega premoženja, ki so bili kupljeni v različnih časovnih obdobjih. Skupno premoženje je vedno enovito, zato posameznih enot skupnega premoženja in posameznih časovnih obdobij njihove ustvaritve, ni mogoče ločiti.

13. Spor o deležih na skupnem premoženju ni obračunska pravda in podlaga za določitev deležev ni matematičen izračun, temveč celovita ocena vseh prispevkov zunajzakonskih partnerjev v obdobju zunajzakonske skupnosti. Če pa je sodišče prve stopnje (14. stran in 15. stran obrazložitve) matematično pristopilo, bi moralo navesti razloge, ki bi omogočali preizkus pravilnosti. Nerazumljivo je, na kakšni podlagi sodišče prve stopnje ocenjuje (5. stran obrazložitve), da je po vselitvi vrednost novogradnje narasla na znesek 185.428,00 EUR. Kasneje (17. stran obrazložitve) pa je navedlo, da znesek 185.428,00 EUR predstavlja vrednost celotne nepremičnine na dan 01. 01. 1997. Ocenjena vrednost nepremičnine na dan 01. 01. 1997 izvedenca Z. A. Z. (185.428,00 EUR) pa se bistveno razlikuje (kot pravilno opozarja pritožnica) od ocene izvedenca B. D., s katero sta se pravdni stranki celo strinjali. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ne pojasni, zakaj je upoštevalo oceno vrednosti nepremičnine, podano s strani izvedenca Z. A. Z. in le pavšalno navaja „da je izvedensko mnenje izvedenca Z. perfektno in da tožnica ni založila predujma za zaslišanje tega izvedenca, spričo česar ga sodišče ni zaslišalo“. Pritrditi je tožencu, da je oba izvedenca postavilo sodišče, zato bi ju moralo enakovredno obravnavati in ustrezno obrazložiti, zakaj sledi oceni izvedenca Z. A. Z.. Izvedenec B. D. je vrednost nepremičnine sicer ocenil na dan 30. 04. 2005 (dan ogleda) na 173.717,00 EUR, kar po (popravljenem) izračunu izvedenca Z. A. Z. na dan 01. 01. 1997 znaša 133.638,00 EUR. Pri oceni nepremičnine izvedenca Z. na dan 01. 01. 1997 (185.428,00 EUR) pride do (nepojasnjene) razlike 51.790,00 EUR oziroma 52.827,00 EUR (potrditvi tožnice se razen normalnega staranja, stanje nepremičnine od leta 1997 ni spreminjalo.

14. Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje (razlogi na str. 10), da je treba upoštevati, da so bili avto, premičnine in garsonjera kupljeni v času, ko je bil tožničin zaslužek že večji. Nepomembno je, kdo in koliko kreditov (10. stran obrazložitve) sta stranki najemali in kako so se odplačevali krediti v času trajanja zunajzakonske skupnosti (ugotovitev na 15. strani, da je „on odplačeval 50.533,00 EUR, ona pa 24.057,00 EUR – to je pol manj od toženca“). Posledično ni sprejemljivo stališče sodišča prve stopnje „da se s tem izenači, po zaključku sodišča, nekaj manjka toženca, če se upoštevajo le dohodki v času od 01. 04. 1995 do vselitve maja 1986 (očitno pravilno 1996 glede na ugotovitev sodišča na 3. strani obrazložitve, da je datum vselitve 25. 05. 1996).

15. Sodišče prve stopnje je (14., 15. stran obrazložitve) z izvedencem ugotavljalo vrednost prispevkov vsake od strank (v fizičnem delu) in pri organizaciji dela. Upoštevalo je, da je toženec vrednostno prispeval 26.027,56 EUR, tožnica pa 8.844,43 EUR. Tožnica, ki vrednostni oceni in delih, ki jih sodišče tožencu priznava, nasprotuje, opravičeno opozarja tudi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpodbijane vrednosti ocene ene ure toženčevega dela (po oceni izvedenca A. Z. 12,00 EUR), glede na vrednost bruto ure nekvalificiranega delavca v Kolektivnih pogodbah za gradbene dejavnosti (za leto 2009, ki velja tudi v letu 2010 2,34 EUR oziroma za zahtevnejša dela v gradbeništvu za leto 2010 7,64 EUR bruto). Sodišče prve stopnje tudi nima razlogov, na kakšni podlagi ocenjuje, da fizično delo pri gradnji nepremičnine, ki ga tožencu priznava (11. stran do 14. stran obrazložitve) predstavlja 1.028 ur dela (ocena izvedenca, ki mu je sledilo sodišče prve stopnje).

16. Sodišče prve stopnje je kot nosilni razlog za priznanje večjega deleža tožnici očitno štelo njen višji dohodek. Res je sicer, da je višina dohodka pomembna, vendar pa je drugačno razmerje od zakonske domneve polovičnih deležev na skupnem premoženju mogoče le, če za to obstajajo tehtni razlogi. Ob tem ne štejejo le finančni prispevki in neposreden prispevek pri delu, ampak celovit odnos do družine in vseh del ter opravil v zvezi z družino in gospodinjstvom oziroma vsa dela in sodelovanje pri opravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (drugi odstavek 59. člena ZZZDR).

17. Glede dohodkov pravdnih strank je sodišče prve stopnje (po natančni analizi toženčevih dohodkov – podlago je imelo v predloženih plačilnih listah in oceni tožničinih dohodkov na podlagi dokazne ocene zaslišanih prič in njene izpovedbe) ocenilo, da je tožnica v času enega leta in pol (od oktobra 1989 do novembra 1990, ko se je zaposlila) v skupnost prispevala približno 1/3, toženi pa 2/3 sredstev, od novembra 1991 do 01. 06. 1992 je prispevala pol manj kot toženi. V letih 1990 in 1991, ko je bila tožnica še pripravnica in do konca novembra 1991 pa je po oceni sodišča skupnosti prispevala ¼ manj od B., upoštevajoč plačo B.. Od junija 1992 do 01. 04. 1995 pa je tožnica zaslužila 1,25 manj v primerjavi s toženčevo plačo, kar se izenači s časom v začetku skupnosti in časom, ko je bila tožnica brezposelna in je prejemala socialno pomoč. Še enkrat višji dohodek od toženca pa je tožnica imela od 01. 04. 1995, ko je imela še enkrat višjo plačo od toženca. To ugotovitev je sodišče prve stopnje oprlo na zadevo P 239/2002, kjer je tožnica za zaslužek v letu 1998 in predhodnih letih navajala znesek 300.000,00 SIT mesečno, toženec pa je imel 147.000,00 SIT. Pritrditi je tožencu, da tožnica za zatrjevan bistveno višji dohodek po letu 1994 ni ponudila trditvene podlage (na obravnavi 03. 02. 2011 je sama povedala, da teh trditev ni konkretizirala, ker je šlo za delo na črno in se je bala kazenske oziroma davčne prijave). Razlog, ki ga je tožnica navajala, ne predstavlja nekrivdnega razloga v smislu četrtega odstavka 286. člena ZPP, izpoved tožnice pa tudi ne more nadomestiti trditvene podlage. S ponovnim zaslišanjem (če bi se z njim dokazovale „pravočasno“ podane trditve) pravilo o prekluziji 286. člen ZPP ne bi bilo prekršeno. Sodišče prve stopnje pa odločitve o (še enkrat) višjem dohodku toženca v letu 1995, na tožničino izpoved tudi ni oprlo. Odločitev o še enkrat višjih dohodkih tožnice po letu 1995 (kot pravilno opozarja tožnica sodišče prve stopnje navaja različne datume – 01. 04. 1995, oktober 1995, leto 1995) je oprlo izključno na podatke zadeve P 239/2002. Omenjene zadeve tožnica ni predlagala kot dokaz (višjih) dohodkov, zato je sodišče z upoštevanjem omenjenega dokaza, ki ga je štelo kot ključnega, ravnalo v nasprotju s 7. členom ZPP, kar predstavlja očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Po drugi strani pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo do podatkov drugega spisa (P 576/99), na katero se je toženec skliceval in v kateri je tožnica prikazovala (neposredno po razpadu skupnosti) dohodek le okrog 103.000,00 SIT. Pomembna je višina dohodkov v obdobju od oktobra 1989 do junija 1998, kar je, po ugotovitvi sodišča prve stopnje, čas trajanja zunajzakonske skupnosti. Sodišče prve stopnje po eni strani tožnici ni verjelo, da je bil njen zaslužek, kot je trdila, od leta 1994 dalje po 15.000,00 DEM mesečno, po drugi strani pa ji je verjelo, da je za avtomobil, kupljen konec leta 1996 prispevala 33.000,00 DEM, za garsonjero kupljeno leta 1997 47.000,00 DEM in za dokončanje hiše in notranjo opremo v letu 1996 23.138,00 EUR (44.600,00 DEM). Verjelo je tudi, da je, ko se je zaposlila pri dr. S., plačevala mesečno najemnino po 3.500,000 DEM. Kot opozarja tožnica v pritožbi, je vprašljivo, če bi bile take investicije mogoče, če bi pravdni stranki imeli le plačo oziroma, če bi tožnica imela le dohodek, ki ji ga priznava sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje pa se tudi ni opredelilo do toženčevih trditev, da je tožnica v letih 1993, 1994 in 1995 zaslužila okrog 50.000,00 DEM (zapisnik z obravnave 09. 03. 2004), kot tudi ne do njegovih navedb na obravnavi v zadevi P 293/2002 z dne 01. 10. 2002, da je tožnica v letu 1997 (po mnenju toženca) zapravila okoli 100.000,00 DEM. Če je sodišče prve stopnje glede na zapis, „da ima pomisleke v to, da je ves zaslužek res vložila v skupno premoženje“ ocenjevalo, da je bil tožničin zaslužek sicer višji, da pa ga ni vložila v skupno premoženje, bi moralo to jasno obrazložiti.

18. Pri ustvarjanju skupnega premoženja je treba pomoč oziroma darilo sorodnikov in prijateljev načeloma šteti kot prispevek oziroma darilo obema zakoncema po enakih delih, razen če zakonca dokažeta drugače. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je bila pomoč staršev oziroma družin ter sorodstva mladima dvema tako v denarju kot v materialu do vselitve v hišo izdatna na obeh straneh in približno enaka, pri čemer pa je, v nasprotju s trditvami strank štelo, da teh trditev stranka druga drugi nista oporekali. Vsaka od njiju je, kot navaja tožnica, poskušala znižati prispevek staršev drugega partnerja. Če je sodišče prve stopnje štelo, da starši in sorodniki niso prispevali obema (obsežno se je ukvarjalo z njihovimi prispevki), bi moralo to tudi ustrezno obrazložiti.

19. Odločitev sodišča prve stopnje glede višine deležev je bila razveljavljena, zato (drugačna) dokazna ocena sodišča prve stopnje, kot ob prvem sojenju (pritožbeni očitek toženca, da mu je sodišče prve stopnje ob prvem sojenju verjelo, da sta mu starša za nakup garsonjere podarila 40.000,00 DEM), ne predstavlja uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodbe v delu, v katerem je bila razveljavljena ni, zato nanjo tudi sodišče prve stopnje ni vezano (vezano je le na del sodbe, ki je postal pravnomočen).

20. Pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, nejasni razlogi in zgrešen metodološki pristop, onemogočajo preizkus sodbe in predstavljajo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, česar, glede na njihovo naravo, ne more odpraviti pritožbeno sodišče samo. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 354. člena pritožbama ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Upoštevaje razloge, ki so narekovali razveljavitev sodbe ter dejstvo, da je sodišče v zadevi odločalo že drugič, je pritožbeno sodišče sledilo predlogu tožnice in v skladu s 356. členom ZPP odredilo, da se zadeva predodeli drugemu sodniku.

21. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti bistvene kršitve in o zahtevku ponovno odločiti, pri čemer naj pri (ponovni) dokazni oceni kritično upošteva pritožbene trditve strank in dokazno oceno poda celovito, v skladu z 8. členom ZPP. Upošteva naj, da spor o deležih na skupnem premoženju ni obračunska pravda in da je izhodišče za ugotavljanje višine deleža na skupnem premoženju lahko le upoštevanje meril skozi celotno obdobje trajanja zunajzakonske skupnosti na celotnem skupnem premoženju, katerega obseg je pravnomočno že ugotovljen.

22. Posledično, zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka in bo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).