Jedro

Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je toženec dolžan plačati 409,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2014 dalje do plačila v 8 dneh pod izvršbo in podredni tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožniku 186,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2013 dalje do plačila in 209,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2014 dalje do plačila v 8 dneh pod izvršbo. Obenem je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi bistvene kršitve Zakona o pravdnem postopku, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Obširno povzema postopek in navaja, da je sodišče napačno presojalo šesto pripravljalno vlogo z dne 5. 6. 2014. V vlogi je bilo govora le o denarnem zahtevku in izključitev se je nanašala samo na denarni zahtevek. Zahtevka na odpravo nezakonitih odločb dejansko sploh ni mogoče skrčiti, temveč se pri takem zahtevku lahko samo vztraja ali pa se ga umakne. Umaknil pa ga ni. Ker je tekom postopka večkrat izrecno zatrjeval, da pri zahtevku na odpravo odločb vztraja, ker je ravno odprava izpodbijanih odločb pravna podlaga za njegov denarni zahtevek, ni bilo nobene podlage za sklep, da tožnik zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb umika. O odločilnih dejstvih, to je, ali je tožnik umaknil zahtevek na odpravo odločb ali ne, obstaja torej nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe glede vloge z dne 5. 6. 2014 in samo vsebino te vloge, kar je bistvena kršitev Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP), po drugi strani pa predstavlja tudi nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Posledica tega je tudi napačna uporaba materialnega prava. Sodišče v zvezi z zavrnitvijo denarnega zahtevka obrazlaga, da taka pravica po zakonu o odpravi pravic tožniku ne gre. Vendar se tožnik na ta zakon nikoli ni skliceval. Trdil je, da je pravna podlaga njegovega zahtevka nezakonito znižanje pokojnine in je zato tudi uveljavljal odpravo izpodbijanih odločb. Sodišče je torej nepravilno štelo, da je tožnik umaknil zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb. Ob pravilni presoji dejanskega stanja in njegovih zatrjevanj, bi sodišče moralo tožbenemu zahtevku na odpravo izpodbijanih odločb ugoditi in v posledici tega tožniku priznati pravico do zakonskih zamudnih obresti, kakor tudi zahtevku po povračilu stroškov postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe glede vloge z dne 5. 6. 2014 in samo vsebino te vloge. Iz zadnje šeste pripravljalne vloge (listovna št. 17) je jasno razvidno, da je tožnik svoj pritožbeni zahtevek skrčil tako, da je glasil: „Toženec je dolžan plačati 409,63 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2014 dalje do plačila v 8 dneh pod izvršbo ter podredni tožbeni zahtevek (v kolikor bi sodišče štelo, da je bila z delnimi plačili plačana le glavnica, ne pa tudi zakonite zamudne obresti), da mu je toženec dolžan plačati 186,63 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2013 dalje do plačila, 209,38 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2014 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo“. V obeh primerih je tožnik zahteval tudi povračilo stroškov ter plačilo DDV.

6. Kot nesporno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec tožniku izplačal pripadajočo razliko pokojnine v višini 3.399,33 EUR skladno z Zakonom o odpravi posledic razveljavitve 2., 3. in 4. odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 47/13, v nadaljevanju:ZOPRZUJF) in da je sporno zgolj to, ali je tožnik upravičen tudi do zakonitih zamudnih obresti.

7. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da za plačilo zakonitih zamudnih obresti ni podlage v določbah ZOPRZUJF. Za pritožbeno rešitev zadeve ni relevantno, če se je tožnik glede uveljavljanja zakonitih zamudnih obresti skliceval na ZOPRZUJF ali ne. Stranki namreč ni potrebno navesti pravne podlage za rešitev sporne zadeve, če pa jo navede, sodišče nanjo ni vezano. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da je zakonodajalec v ZOPRZUJF-u navedeno vprašanje rešil na način, da se protiustavno znižani del pokojninskih dajatev izplača le v nominalnem znesku. To glede na 2. člen ZOPRZUJF-a pomeni, brez obresti.

8. Na podoben način je nominalizem zakonodajalec določil tudi v 1. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 118/06, v nadaljevanju: ZPIZVZ-A). Ustavno sodišče Republike Slovenije v sklepu št. U-I-15/07-14 z dne 17. 1. 2008, ko je obravnavalo pobudo za oceno ustavnosti prej navedenega zakonskega določila, po katerem se pozneje izplačani mesečni obroki pokojnine izplačajo v nevaloriziranih zneskih, obrazložilo, da takšna ureditev ni v neskladju z ustavnimi jamstvi.

9. Pritožbeno sodišče v zvezi z obrazloženim poudarja, da gre v obravnavanem primeru za povsem enako pravno stanje in da je zato tudi v konkretnem primeru potrebno odločiti enako.

10. Pritožbeno sodišče dodatno navaja, da je pritožbeno sodišče že v večih zadevah zavzelo stališče, da je toženec z novo pravnomočno odločbo, kot v konkretnem primeru z odločbo z dne 24. 6. 2013, ki jo pritožba tudi omenja, izdano na podlagi določb ZOPRZUJF, saniral pravne posledice razveljavljenih določb ZUJF tudi za nazaj. Sodišče prve stopnje je glede na vlogo z dne 5. 6. 2014, v kateri je tožnik izrecno navedel, da glede na novonastali pravni položaj skrčuje tožbeni zahtevek, odločilo o tem tožbenem zahtevku in navedlo razloge, zakaj ni odločalo o odpravi izpodbijane dokončne odločbe.

11. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu z določbo 1. odstavka 365. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspel.