Jedro

Toženka ugotavlja, čemur tožnik konkretno ne nasprotuje, da se s posegom ne spreminja proizvodna zmogljivost naprave, niti ne gre za spremembo v vrsti ali delovanju naprave ali njeno razširitev, ki bi lahko imela znatne negativne vplive na zdravje ljudi ali okolje, zato ne gre za večjo spremembo v obratovanju naprave v skladu z 8.3. točko prvega odstavka 3. člena ZVO-1. Že zato takšne naprave ni mogoče šteti za novo napravo, za katero bi bilo treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, zato ni mogoče šteti, da gre za gradnjo naprave, ki bi bila prepovedana po 69. členu ZV-1. Ker ni sporno, da je predmet gradnje objekt, tj. upravna stavba z interno jedilnico, ki ni namenjen proizvodnji, v katero so vključene nevarne snovi, tudi ne gre za objekt iz 69. člena ZV-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Agencija Republike Slovenije za okolje je kot prvostopenjski upravni organ s 1. točko izreka izpodbijanega sklepa odločila, da nameravana sprememba v obratovanju naprave, ki v proizvodnji osnovnih farmacevtskih izdelkov uporablja kemične in biološke postopke, naprave za predelavo odpadkov po postopku R1 ter njunih neposredno tehnično povezanih dejavnosti, upravljavca A., d. d., ... (v tem upravnem sporu prizadeta stranka), ne zahteva spremembe okoljevarstvenega dovoljenja, št. 35407-171/2006-24 z dne 14. 5. 2010, spremenjenega z odločbami, št. 35407-22/2010-8 z dne 28. 12. 2010, št. 35407-54/2011-5 z dne 16. 5. 2012, št. 35406-24/2012-3 z dne 23. 8. 2012, št. 35406-25/2013-6 z dne 11. 11. 2013, št. 35406-42/2014-4 z dne 10. 9. 2014, št. 35406-7/2015-7 z dne 20. 4. 2015, št. 35406-33/2015-20 z dne 9. 2. 2016, št. 35406-43/2016-8 z dne 30. 3. 2017, in, št. 35406-77/2017-5 z dne 15. 11. 2018 ter zanjo ni treba izvesti presoje vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstvenega soglasja. V 2. točki izreka izpodbijanega sklepa je ugotovila, da v tem postopku stroški niso nastali.

2. V obrazložitvi navaja, da se nameravana sprememba v obratovanju navedene naprave nanaša na gradnjo upravne stavbe z interno jedilnico za zaposlene na mestu zdaj stoječih objektov, tj. gasilskega doma s skladiščem in upravne zgradbe z jedilnico. V sklopu te nove gradnje je že bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje za gradnjo garaže za gasilska vozila in gasilsko opremo na drugem koncu lokacije naprave. V nov objekt bodo premeščeni uslužbenci iz pisarn po celotni lokaciji, njihovo število pa se ne spreminja, objekt bo tri etažen, dimenzij 40,7 x 35,1 m (K+P+1), globine 3,2 m in višine 12, 56 m z ravno ozelenjeno streho. V kletnih prostorih so predvideni skladiščni prostori in hladilne komore za potrebe kuhinje, sanitarije, garderobe ter prostor za čistila, tehnični prostori (elektro prostor in strojnica), pritličje je namenjeno jedilnici in razdelilni kuhinji, nadstropje pa pisarnam odprtega tipa. Obravnavani objekt bo priključen na obstoječe energetske in infrastrukturne medije na lokaciji, urejena bo ločena kanalizacija za komunalne odpadne vode, kuhinjska kanalizacija z lovilnikom maščob z odvajanjem v komunalne odpadne vode in kanalizacija za padavinske vode s strehe, ki bo speljana v novo ponikovalnico, odvodnjavanje padavinskih voda z zunanjih utrjenih površin ostaja nespremenjeno, tj. v obstoječi sistem meteorne kanalizacije. Obravnavana gradnja ne vpliva na proizvodne kapacitete predmetne naprave, niti ne bo drugih vplivov, saj gre v celoti za pisarniško dejavnost, zaradi izvajanja gostinske dejavnosti pa bodo vplivi zanemarljivi. Glede na navedeno ugotavlja, da ne gre za večjo spremembo v obratovanju naprave v skladu z 8.3. točko prvega odstavka 3. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), prav tako v skladu z Uredbo o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (v nadaljevanju Uredba) ni treba izvesti presoje vplivov na okolje glede na značilnosti nameravane spremembe, lokacijo in možne vplive.

3. Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep. Dodaja, da nameravana gradnja ne predstavlja objekta ali naprave iz 69. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1), med gradnjo pa ni predvideno pilotiranje.

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

4. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in uveljavlja tožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V tožbi opozarja, da je nevladna organizacija s statusom delovanja v javnem interesu. Navaja, da bi toženka morala uporabiti 69. člen ZV-1 in iz ugotovitve, da bo za predmetni poseg treba izvesti pilotiranje, ki lahko onesnaži podtalnico, pri kasnejšem čiščenju opažev s curkom vode pa lahko nastanejo odpadne vode, prizadeti stranki naložiti izvedbo presoje vplivov na okolje. Sodišču zato predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov tega postopka.

5. Sodišče je tožbo poslalo toženki in prizadeti stranki, toženka je sodišču dostavila upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila. Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri svojih navedbah iz upravnega postopka.

**Dokazni sklep**

6. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo 22. 12. 2021, ki se ga je udeležil tožnik, za toženko in za prizadeto stranko pa se kljub pravilnemu vabljenju naroka za glavno obravnavo ni udeležil nihče, kot dokaz vpogledalo v upravni spis zadeve in listine v sodnem spisu, in sicer v odgovor prizadete stranke na pritožbo s prilogo (C1), v izpodbijani sklep (C2) in drugostopenjsko odločbo (C3). Hkrati je toženki naložilo, naj predloži analizo tveganja, izdelovalca B. B., št. GA 1330/17 iz maja 2017. Ker se je tožnik odpovedal obravnavi tega dokaza, je sodišče v zadevi odločilo po pridobitvi zadnje tožnikove pisne izjave z dne 7. 3. 2022 (drugi odstavek 291. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

7. Toženka je skupaj z navedeno analizo tveganja, izdelovalca B. B., št. GA 1330/17 iz maja 2017 (B3), predložila še revizijo te analize z dne 23. 5. 2017 (B1), priloge k analizi tveganja (B2) ter izjavo recenzenta z dne 24. 5. 2017 (B4), kar vse je sodišče poslalo tožniku v izjavo.

8. Tožnik je po prejemu listin v svoji vlogi navajal, da iz analize tveganja, izdelovalca B. B., št. GA 1330/17 iz maja 2017, izhaja, da je predvideni način gradnje nameravanega posega rizičen, saj, kot izhaja iz te analize, na tem območju prevladuje prodna plast, ki ima izredno slabe lastnosti nosilnosti pri izgradnji objekta in veliko vodoprepustnost tal. Glede na navedeno meni, da bi z gradnjo brez pilotov lahko prišlo do posedanja objekta. Opozarja še na nevarnost razlitja nevarnih tekočin in nesreč (požara, eksplozije, izlitje naftnih derivatov), saj je v neposredni bližini naprava za sosežig topil 2. 9. Prizadeta stranka v odgovoru na te navedbe navaja, da iz Strokovne ocene vplivov na okolje, izdelovalca C., d. o. o., iz avgusta 2018, na katero se sklicuje tudi tožnik, izhaja, da za nameravani poseg ni treba izvesti analize tveganja. Glede izbire temeljenja pa navaja, da je to v „pristojnosti“ projektanta. Prilaga še mnenje o temeljenju nameravanega objekta (C4).

10. V zvezi s predloženim mnenjem (C4) tožnik še navaja, da to ne dokazuje pravilnosti načina gradnje nameravanega objekta.

**K I. točki izreka**

11. Tožba ni utemeljena.

12. V obravnavani zadevi je sporno, ali je za nameravano spremembo (tj. gradnjo upravne stavbe z interno jedilnico) v obratovanju naprave, ki v proizvodnji osnovnih farmacevtskih izdelkov uporablja kemične in biološke postopke, naprave za predelavo odpadkov po postopku R1 ter njunih neposredno tehnično povezanih dejavnosti, treba opraviti presojo vplivov na okolje.

13. Med strankami ni sporno, da so bila za predmetno napravo že pridobljena okoljevarstvena soglasja, št. 35405-137/01 z dne 25. 1. 2002, 35405-138/01 z dne 25. 1. 2002, 35405-3/2003 z dne 28. 3. 2003, 35402-95/2004 z dne 16. 11. 2004, in št. 35406-33/2015-20 z dne 9. 2. 2016. Glede na to je bilo treba preveriti, ali ima ta sprememba lahko pomembne škodljive vplive na okolje.1

14. Toženka je v tej zadevi zato za predmetni poseg izvedla predhodni postopek, v katerem je ugotavljala, ali je nameravana sprememba zaradi njenih vplivov na okolje takšna, da bi bilo treba, kljub temu, da ta po Uredbi ni obvezna sama po sebi (točka G iz Priloge 1 te uredbe), izvesti presojo vplivov na okolje. Predmet izpodbijanega sklepa je tako odločitev toženke, izdana v predhodnem postopku, v katerem se ugotavlja, ali je za konkretni poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje.

15. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka pri tem upoštevala vse posege, izvedene po izdaji zadnjega okoljevarstvenega soglasja, št. 35406-33/2015-20 z dne 9. 2. 2016, saj ugotavlja, da je predmetna sprememba funkcionalno in prostorsko povezana z industrijskim kompleksom D. D. Toženka ugotavlja, da tudi v tem primeru niso doseženi pragovi iz Priloge 1 Uredbe (točki C ali G), zato presoja vplivov na okolje ni obvezna že po drugem in četrtem odstavku 2. člena Uredbe. Iz izpodbijanega sklepa tudi izrecno izhaja, da je bila naprava za sosežig odpadnih topil 2 predmet že izdanega okoljevarstvenega soglasja, št. 35406-33/2015-20 z dne 9. 2. 2016. Po povedanem ne drži tožnikova navedba na naroku 22. 12. 2021, da toženka ni preverila vplivov vseh izvedenih in nameravanih objektov.

16. Glede vpliva na vode zaradi posega na širšem vodovarstvenem območju se toženka sklicuje na pogoje in usmeritve za gradnjo na tem območju po Odloku o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za ureditveno območje „D. D. - ...“ (v nadaljevanju Odlok), ki v sedmem odstavku 10. člena določa, da mora biti izdelana ocena tveganja za kakovost podtalnice, če gre za temeljenje ali pilotiranje v globini večji od 5 m. Ker ugotavlja, da bo kletna etaža na koti -3,20 m in da delovne operacije pri posameznih fazah gradnje ne bodo povzročale odpadnih voda, v drugostopenjski odločbi pa je izrecno navedena ugotovitev, da bo globina temeljenja približno -4,00 m in da pilotiranja ni treba izvesti, to pa izhaja tudi iz Strokovne ocene vplivov na okolje, izdelovalca C., d. o. o., iz avgusta 2018, ki se nahaja v upravnih spisih, ne drži tožnikova trditev, da je toženka ugotovila, da bo za gradnjo treba izvesti pilotiranje in da bodo nastajale odpadne vode.

17. Na navedeno odločitev ne vpliva toženkino sklicevanje na analizo tveganja, izdelovalca B. B., št. GA 1330/17 iz maja 2017 (A1 in B3), saj je toženka s sklicevanjem na to analizo le dodatno utemeljila, da ne bo pomembnih vplivov nameravanega posega na tla ter podzemne in površinske vode. Poleg tega iz te analize tveganja izhaja, da se nanaša na poseg, tj. objekt Port3, ki je bistveno drugačen od nameravanega, saj je bilo za ta objekt treba izvesti pilotiranje (globine 10 m), v konkretnem primeru pa, kot že rečeno, teh gradbenih del, tj. izvedbe pilotov sploh ne bo.

18. Tožnik konkretno niti ne nasprotuje ugotovljenim vplivom nameravanega posega, temveč nasprotuje načinu gradnje nameravanega objekta, tj. brez pilotov.

19. Sodišče zato pojasnjuje, da je po prvem odstavku 29. člena GZ projektna dokumentacija rezultat načrtovalskega procesa pri graditvi objektov in pomeni sistematično urejen sestav načrtov oziroma tehničnih opisov, poročil, izračunov, risb in drugih prilog, s katerimi se določijo lokacijske, funkcionalne, oblikovne ter tehnične značilnosti objekta. Po prvem odstavku 12. člena GZ je projektant odgovoren za izdelavo, celovitost in medsebojno usklajenost vseh delov projektne dokumentacije, ki jo prevzame v izdelavo tako, da je ta v skladu s predpisi in zahtevami po tem zakonu. Če projektant ne razpolaga s svojimi strokovnjaki s primernim strokovnim znanjem in izkušnjami, mora zagotoviti njihovo sodelovanje. Ti posamezniki odgovarjajo za strokovne rešitve, ki so sestavni del dokumentacije.

20. Gre torej za zahtevna in sestavljena strokovna vprašanja, ki so predmet študij, strokovnih ocen itd. in so rešitve teh vprašanj vsebovane v gradbeni dokumentaciji, ki pa jo lahko izdelujejo le pooblaščene organizacije, ki za strokovno pravilnost projektov in njihovih skladnost s predpisi in standardi, kot že rečeno, odgovarjajo. Zato tožnik zgolj s pavšalnimi navedbami o neustreznosti načina temeljenja po presoji sodišča ni uspel izkazati, da bi bilo za predmetni objekt treba izvesti pilotiranje, niti v potrditev svojih navedb ne predlaga nobenih dokazov. Tožnik torej ni predložil nasprotnih dokazil oziroma strokovnih študij, ki bi utegnile vzbuditi dvom v pravilnost nameravanega načina gradnje.

21. Prav tako toženka ugotavlja, čemur tožnik konkretno ne nasprotuje, da se s predmetnim posegom ne spreminja proizvodna zmogljivost naprave, niti ne gre za spremembo v vrsti ali delovanju naprave ali njeno razširitev, ki bi lahko imela znatne negativne vplive na zdravje ljudi ali okolje, zato ne gre za večjo spremembo v obratovanju naprave v skladu z 8.3. točko prvega odstavka 3. člena ZVO-1. Že zato takšne naprave ni mogoče šteti za novo napravo, za katero bi bilo treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje,2 zato ni mogoče šteti, da gre za gradnjo naprave, ki bi bila prepovedana po 69. členu ZV-1.3 Ker ni sporno, da je predmet gradnje objekt, tj. upravna stavba z interno jedilnico, ki ni namenjen proizvodnji, v katero so vključene nevarne snovi, tudi ne gre za objekt iz 69. člena ZV-1. Prav tako je bilo v tem postopku ugotovljeno, da za nameravani poseg ni treba pridobiti okoljevarstvenega soglasja, zato niti niso izpolnjene procesne predpostavke iz 69. člena ZV-1, da bi bila takšna gradnja prepovedana.4 Neutemeljen je tako tožbeni očitek o neupoštevanju previdnostnega načela, saj je toženka preverila dopustnost gradnje tudi z vidika uporaba nevarnih snovi po 69. členu ZV-1. 22. Toženka je po presoji sodišča tudi dovolj obrazložila ugotovljene vplive na vode, prav tako je predvidela ukrepe za preprečitev mogočih izrednih dogodkov, kot so razlitje goriv ali maziv iz transportnih ali gradbenih strojev in iztekanje onesnaženih padavinskih voda iz gradbišča ali transportnih poti, in sicer je navedla, da je treba uporabljati le tehnično brezhibne in vzdrževane delovne stroje in naprave ter ustrezno organizirati gradbišče, preprečevati raztresanje oziroma razlitje gradbenih materialov in spiranje gradbenih materialov v tla. Določila je še ukrepe v primeru izpustov tekočin iz gradbenih strojev.

23. Tožnik pa v tožbi (ostale) ugotovitve toženke o vplivih nameravanega posega na okolje konkretno niti ne izpodbija, saj sploh ne navaja, katera ugotovljena dejstva, na podlagi katerih prvostopenjski in drugostopenjski upravni organ ugotavljata, da vplivi predmetnega posega na okolje niso bistveni, niso pravilna in zakaj ne. Tožnik tako v zvezi z dejstvi, na katerih temelji izpodbijani sklep in so izrecno navedena v tem sklepu, v tožbi ne navaja nobenih razlogov, zato se sodišče do teh ugotovitev toženke sploh ne more opredeliti po vsebini, saj dejansko stanje preizkusi oziroma razišče v okviru tožbenih navedb (glej prvi odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1).

24. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (63. člen ZUS-1).

**K II. točki izreka**

25. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Po 13. točki priloge II k Direktivi 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (v nadaljevanju Direktiva o PVO), ki je v slovensko zakonodajo prenesena z Uredbo, je namreč presojo vplivov na okolje treba izvesti za vsako spremembo ali razširitev projektov, naštetih v Prilogi I ali tej prilogi, ki so že dovoljeni, izvedeni ali v izvedbi in imajo lahko pomembne škodljive vplive na okolje (sprememba ali razširitev, ki ni vključena v Prilogo I). Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) pa je že poudarilo, da omenjena direktiva nikakor ne zahteva, da je vsak projekt, ki bi lahko pomembno vplival na okolje, predmet postopka presoje, določenega v tej direktivi, ampak da morajo biti temu postopku podvrženi samo projekti, ki so navedeni v prilogah I in II k navedeni direktivi (glej sklep C-156/07, točka 34). 2 Tožnik je v vlogi z dne 18. 1. 2022 sicer navajal, da bi bilo treba spremeniti okoljevarstveno dovoljenje, vendar ne tudi, da gre za večjo spremembo v skladu z 8.3. točko prvega odstavka 3. člena ZVO-1, niti to ne izhaja iz drugih njegovih navedb. Iz listin v upravnem spisu pa izhaja, da je prizadeta stranka prijavila spremembo okoljevarstvenega dovoljenja, iz izpodbijanega sklepa pa izhaja, da ta sprememba ne vpliva na proizvodne kapacitete naprave iz okoljevarstvenega dovoljenja, niti nima vplivov oziroma so ti zanemarljivi. 3 Po drugem odstavku 69. člena ZV-1 je gradnja objekta in naprave, ki je namenjena proizvodnji, v katero so vključene nevarne snovi in za katero je v skladu s predpisi na področju varstva okolja treba pridobiti okoljevarstveno soglasje, na vodovarstvenem območju prepovedana. Iz navedene določbe tako izhaja, da morajo biti za uporabo te določbe izpolnjene tri predpostavke, in sicer, prvič: da gre za gradnjo objekta ali naprave, drugič: da je ta namenjen/a proizvodnji, v katero so vključene nevarne snovi, in tretjič: da je za to treba pridobiti okoljevarstveno soglasje (po Uredbi). 4 Glej npr. sodbo naslovnega sodišča I U 1270/2021 z dne 13. 1. 2022.