Jedro

Pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod je pravočasno sodno uveljavljanje prve terjatve. Tožniku so bili šele z odločbo ZPIZ z dne 4. 4. 2007 znani vsi elementi škode (izguba na zaslužku), zato zahtevek ni zastaran (do vložitve tožbe 26. 3. 2010 še ni potekel triletni zastaralni rok).

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem delu spremeni: - v I. točki tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo mesečne rente v znesku 470,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi še za obdobje od 16. 7. 2007 do vključno 25. 3. 2010, -v III. točki tako, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

Sicer se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu I. točke izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan toženki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti toženki pritožbene stroške v znesku 680,44 EUR, stranski intervenientki pa v znesku 170,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora toženka tožniku do morebitnega nastopa spremenjenih okoliščin plačevati mesečno rento v znesku 470,00 EUR, do vsakega petega dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 16. 6. 2007 dalje. Do pravnomočnosti sodbe zapadle mesečne obroke je dolžna plačati v 15 dneh, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega petega dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu za plačilo mesečne rente v znesku po 470,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje od 1. 5. 2006 do 15. 6. 2007 (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v znesku 2.232,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se pritožujeta toženka in stranska intervenientka.

3. Toženka se pritožuje zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico. Sodišče je odločitev nepravilno oprlo na določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kar je nepravilno, saj se je tožnik poškodoval 18. 8. 2001 in je treba uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki pa ima vsebinsko enaka določila. Vztraja pri zastaranju tožbenega zahtevka. Tožnik se je poškodoval že 18. 8. 2001 in mu je bila invalidska pokojnina prvič priznana že z odločbo 29. 6. 2006. Iz tožbenih navedb in tožbenega zahtevka jasno izhaja, da je tožniku škoda začela nastajati že od 1. 5. 2006, saj od takrat dalje zahteva plačilo rente. Najmanj takrat je tožnik vedel, da mu nastaja škoda, sicer ne bi postavil takšnega tožbenega zahtevka. Tožbo je vložil šele 26. 3. 2010, kar je po preteku triletnega zastaralnega roka. Zmotno je stališče sodišča, da je zastaralni rok začel teči šele z vročitvijo odločbe ZPIZ. Z zahtevkom za plačilo rente za nazaj tožnik ne more uspeti. Po ustaljeni sodni praksi in skladno s 195. členom ZOR se plačuje denarna renta kot odškodnina le v naprej, kar pomeni, da je treba tožbeni zahtevek v primeru, da bi sodišče štelo, da ni zastaran, za čas od 16. 6. 2007 do vložitve tožbe, to je 26. 3. 2010, zavrniti. Tožbeni zahtevek za ta čas bi moral biti restitucijski. Posledično je nepravilen tudi stroškovni izrek.

4. Stranka intervenientka se pritožuje zaradi napačne uporabe materialnega prava in nepravilno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Substancirano je ugovarjala vtoževani višini in nesklepčnosti tožbenega zahtevka. Na prvem naroku je podala ugovor iz razloga neupoštevanja davčnih obveznosti (kar pomeni ugovarjanje vtoževane višine v zatrjevanem neto znesku). Sodišče je neutemeljeno sledilo trditvam tožnika glede ocene izgube na plači ter nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Nepravilno je stališče sodišča, da tožbeni zahtevek ni zastaran. Že z odločbo 29. 6. 2006 je bila odpravljena izpodbijana odločba in tožniku priznana pravica do invalidske pokojnine že od 1. 5. 2006. V pritožbi je tožnik sam navajal, da mu je izguba začela nastajati že 1. 5. 2006. Vedel je, kdaj je začel teči postopek za invalidsko upokojitev, kot to izhaja iz dokumentacije ZPIZ in da bo zaradi navedenega prejemal nižje prihodke. Dejstvo, da mu je bila odločba vročena 4. 4. 2007 na začetek zastaralnega roka ne vpliva. V primeru, da bi pritožbeno sodišče ocenilo, da zastaranje ni podano, pa je treba zavrniti njegov zahtevek za plačevanje rente za nazaj, ker je nesklepčen in neutemeljen. Po ustaljeni sodni praksi (odločbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1336/2004, II Cp 1317/2010 in odločba Vrhovnega sodišča II Ips 777/2005) se denarna renta prisojena kot odškodnina, plačuje mesečno le vnaprej. Posledično je materialnopravno napačna tudi stroškovna odločitev. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da ga spremeni tako, da plačevanje mesečne rente za čas od 16. 6. 2007 do 26. 3. 2010 zavrne, za čas od 27. 3. 2010 dalje pa odločitev sodišča prve stopnje razveljavi ter mu zadevo vrne v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico.

5. Tožnik na pritožbi ni odgovoril. 6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Tožnik uveljavlja škodo zaradi izgubljenega zaslužka, katerega vzrok je nezmožnost za delo zaradi škodnega dogodka 18. 8. 2001, ki ga vtožuje v obliki „rente“ (razlika med pokojnino in zaslužkom, ki bi ga imel, če ne bi bilo škodnega dogodka). S tožbenim zahtevkom v tožbi vloženi 26. 3. 2010 zahteva, da mu toženka plačuje „mesečno rento v višini 470,00 EUR od 1. 5. 2006 dalje“.

8. Gre za odškodnino za izgubljeni zaslužek za nazaj in za izgubljeni zaslužek za naprej (renta).

9. Podlago za presojo tožnikovega zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v obliki izgubljenega zaslužka za nazaj in za izgubljeni zaslužek za naprej (renta) predstavljata določbi prvega odstavka 188. člena ZOR (1) (v primeru smrti, telesne poškodbe ali okvare zdravja ima odškodnina praviloma obliko denarne rente, dosmrtne ali za določen čas) ter drugega odstavka 195. člena ZOR (odgovorna oseba mora poškodovanemu, če zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali so zmožnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, plačevati določeno denarno rento kot povračilo za škodo). Škoda zaradi izgube zaslužka je, gledano s časovne točke nastanka škodnega dogodka, iz katerega izvira, bodoča škoda. Odškodnina zanjo pomeni vzpostavitev stanja, ki ga sicer še ni bilo, bi pa po normalnem stanju stvari nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka.

10. Ugovoru toženke in stranske intervenientke, pri katerem vztrajata v pritožbi, da je tožnikov tožbeni zahtevek zastaran, sodišče prve stopnje ni sledilo. Sodba zavzema stališče, da so bili tožniku šele z odločbo ZPIZ z dne 4. 4. 2007 (A6) (2) znani vsi elementi škode (izguba na zaslužku) in zahtevek zato ni zastaran. Zastaranje je začelo teči 5. 4. 2007, zato do vložitve tožbe 26. 3. 2010 še ni potekel triletni zastaralni rok.

11. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil (prvi odstavek 376. člena ZOR). Enako velja tudi za zastaranje terjatve za sukcesivno nastajujočo bodočo premoženjsko škodo, pri kateri je pomembno pravočasno uveljavljanje prve tovrstne škode. Pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod je namreč pravočasno sodno uveljavljanje prve terjatve, ki pretrga zastaranje in začne po koncu pravdnega postopka znova teči zastaralni rok za naslednje istovrstne bodoče terjatve (tretji odstavek 392. člena ZOR) (3).

12. V postopku pred sodiščem prve stopnje sta toženka in stranska intervenientka ugovor zastaranja utemeljevali z naslednjimi trditvami, (1) da je zastaranje podano glede na datum upokojitve 5. 1. 2006 (pripravljalna vloga stranske intervenientke 20. 10. 2010) in (2) da je tožnik vedel, da je sprožen postopek za invalidsko upokojitev, da je vedel, da bo invalidska pokojnina nižja od plače in da je vse do izdane odločbe prejemal 100% nadomestilo, kar izhaja iz priloženih plačilnih list toženke, kolektivne pogodbe, veljavne v času škodnega dogodka in izdane odločbe (narok 12. 12. 2011).

13. Pritožnici v pritožbi prvič navajata, da je bila tožniku priznana pravice do invalidske pokojnine od 1. 5. 2006 dalje že z odločbo 29. 6. 2006, česar pa pritožbeno sodišče, glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP, ne sme upoštevati. Pritožnici namreč nista izkazali nekrivde za uveljavljanje teh trditev (v pritožbi ne navajata razlogov, zakaj teh trditev nista ponudili že prej). Predlagani dokaz, vpogled v spis ZPIZ, pa trditvene podlage ne nadomešča. Pritožbene trditve stranske intervenientke „da je bila že z odločbo z dne 29. 6. 2006 odpravljena izpodbijana odločba“ (ne navede katera) ter „da mu je bila odločba vročena 4. 4. 2007“, pa so tudi sicer nerazumljive in protispisne. Z odločbo ZPIZ 4. 4. 2007 (A6) je bila odpravljena odločba Območne enote Novo mesto z dne 29. 6. 2006, pri čemer datum 4. 4. 2007 ni datum vročitve te odločbe tožniku, temveč datum izdaje te odločbe. Toženka in stranska intervenientka v postopku pred sodiščem prve stopnje nista trdili, da je že pred 4. 4. 2007 prišlo do prikrajšanja (razlike) med invalidsko pokojnino in plačo. Nasprotno, toženka je v odgovoru na tožbo trdila in dokazovala (sodišče je temu sledilo in tožbeni zahtevek za obdobje od 1. 5. 2006 do 15. 6. 2007 zavrnilo), da je do 15. 6. 2007 tožnik prejemal 100% nadomestilo plače. Potemtakem tožniku do 16. 6. 2007 škoda iz naslova izgubljenega zaslužka ni nastala. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da zgolj vedenje tožnika, da teče postopek za invalidsko upokojitev, ne zadošča. 14. Pritožnici pa utemeljeno uveljavljata, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo mesečne rente za obdobje pred vložitvijo tožbe (pred 26. 3. 2010). Glede tega dela zahtevka je tožba nesklepčna, kar je stranska intervenientka v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi izrecno uveljavljala. Tožnik je s tožbenim zahtevkom za plačilo „mesečne rente v višini 470,00 EUR od 1. 5. 2006 dalje“ očitno zahteval izgubo na zaslužku za nazaj (od 1. 5. 2006 do vložitve tožbe), ni pa ponudil ustrezne trditvene podlage. Povedano drugače, ni navedel odločilnih dejstev, ki jih zahteva materialno pravo za odločitev o plačilu odškodnine za izgubljeni zaslužek. Razen navedb (II. točka tožbe), da tožnik prejema 730,83 EUR mesečne pokojnine; da bi na dan vložitve tožbe znašala mesečna plača tožnika približno 1.200,00 EUR; da znaša razlika med pokojnino, ki jo prejema in plačo, ki bi jo prejemal po normalnem toku stvari, če do nesreče ne bi prišlo, po mnenju tožnika 470 EUR in da zato zahteva mesečno rento v navedenem znesku, drugih trditev za obdobje za katero zahteva plačevanje „rente“ do vložitve tožbe, ni ponudil (ni navajal višine pokojnine 1. 5. 2006 in tudi ne takratne hipotetične mesečne plače). Poleg tega pa kljub temu, da so do vložitve tožbe uveljavljani mesečni zneski na račun izgube na zaslužku že zapadli, zahtevka tudi ni oblikoval v enotni postavki (zahteva mesečno rento v višini 470 EUR od 1. 5. 2006 dalje, čemur je sodba sledila).

15. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnika za čas pred vložitvijo tožbe zavrniti, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbama ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (peta alinea 358. člena ZPP) tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek še za obdobje od 16. 6. 2007 do vključno 25. 3. 2010 (v II. točki izreka je pravnomočno zavrnjen že tožbeni zahtevek za obdobje od 1. 5. 2006 do 15. 6. 2007).

16. Neutemeljeno pa je zavzemanje pritožnic za zavrnitev tožbenega zahtevka tudi za obdobje po vložitvi tožbe (plačilo mesečne rente v znesku 470,00 EUR od 26. 3. 2010 dalje). Sodba ne sledi nosilnemu razlogu (da ni podana vzročna zveza med obravnavanim škodnim dogodkom 18. 8. 2001 in invalidsko upokojitvijo tožnika in posledično zatrjevano izgubo zaslužka) za nepriznavanje rente. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je škodni dogodek v vzročni zvezi z vtoževano škodo in da tožniku ni mogoče očitati, da je k škodi prispeval sam, pritožnici ne izpodbijata.

17. Sodba tožniku priznava mesečno rento v višini 470 EUR, kar predstavlja razliko med invalidsko pokojnino (730,83 EUR) in višino plače, ki bi jo tožnik prejemal, če ne bi prišlo do poškodbe pri delu (1.200 EUR). Glede hipotetičnega zaslužka je sodišče prve stopnje sledilo trditvam tožnika (17. točka obrazložitve) z obrazložitvijo, da „niti toženka niti stranska intervenientka substancirano ne ugovarjata zatrjevani višini plače, ki bi jo prejemal tožnik“, čemur stranska intervenientka v pritožbi nasprotuje. Drži, da je stranska intervenientka, kot navaja v pritožbi, ugovarjala vtoževani višini rentnega zahtevka na naroku 12. 12. 2011 „da je le-ta pretirana in ne upošteva ustreznih davčnih obveznosti“, zmotno pa je njeno stališče, da gre za „substanciran ugovor višine“. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni pojasnila, na kaj meri s trditvijo neupoštevanja davčnih obveznosti in tudi iz pritožbenih navedb: „Tako je bil na prvem naroku podan ugovor višine tudi iz razloga neupoštevanja davčnih obveznosti (kar pomeni ugovarjanje vtoževane višine v zatrjevanem neto znesku), kar je glede na le zatrjevanje tožnika o višini neto plače povsem ustrezno substanciran ugovor“, ni razvidno, na kaj meri. V tožbi (II. točka) tožnik navaja, da vtožuje razliko med hipotečnim neto zaslužkom v času vložitve tožbe (1.200 EUR) in pokojnino (780,34 EUR). Niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi stranska intervenientka ni trdila, še manj dokazovala, da bi bil tožnikov zaslužek drugačen. Toženka v odgovoru na tožbo ni nasprotovala upoštevanju zatrjevanega hipotetičnega zaslužka tožnika, temveč se je zavzemala za zavrnitev tožbenega zahtevka za čas od 1. 5. 2006 do 15. 6. 2007 v celoti (temu je sodišče prve stopnje tudi sledilo). Sicer pa stranska intervenientka niti v pritožbi ne ponudi trditev, ki bi vzbujale dvom v pravilnost upoštevanja zatrjevanega hipotetičnega zaslužka tožnika. Neutemeljen je zato očitek nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

18. Ker glede preostalega izpodbijanega dela niso podani niti uveljavljani niti po uradni dolžnosti upoštevni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Sprememba odločitve o glavni stvari narekuje spremembo stroškovne odločitve (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik je uspel z zahtevkom za plačilo mesečne rente od vložitve tožbe dalje (vsp 28.200,00 EUR), propadel pa je glede vtoževanih mesečnih zneskov rente zapadlih do vložitve tožbe (vsp 22.090,00 EUR). Upoštevaje, da je tožnikov uspeh v pravdi približno polovičen in da so pravdni stroški pravdnih strank enaki (stranska intervenientka v postopku pred sodiščem prve stopnje povrnitve pravdnih stroškov ni zahtevala), je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 154. člena ZPP).

20. Pritožnici sta s pritožbo delno uspeli (uspeli sta glede priznanih zneskov mesečne rente, zapadlih do vložitve tožbe; 15.510,00 EUR), kar predstavlja približno 30% uspeh. Pritožbeno sodišče je njune stroške odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in Zakonom o sodnih taksah, na podlagi stroškov priglašenih v pritožbi. Toženki je priznalo stroške v znesku 2.268,12 EUR (sodna taksa 855 EUR, nagrada za pritožbo 1.177,60 EUR po tar. št. 3210 ZOdvT, 20% DDV). Stranski intervenientki je priznalo stroške v znesku 569 EUR (plačana sodna taksa 564 EUR, materialni stroški 5,00 EUR, priglašenih stroškov v višini 30 EUR ni dokazala). Upoštevaje 30% uspeh je tožniku naložilo, da toženki plača 680,44 EUR pritožbenih stroškov in stranski intervenientki 170,70 EUR pritožbenih stroškov.

21. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča RS 13. 12. 2006. (1) Glede na datum škodnega dogodka (18. 8. 2001) je treba uporabiti določbe ZOR in ne OZ, kot je to storilo sodišče prve stopnje, kar pa na pravilnost odločitve ne vpliva, saj ima OZ enake določbe kot ZOR.

(2) Z odločbo 4. 4. 2007 je ZPIZ odločil, da se zavarovanec (tožnik) razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti, od 26. 4. 2006 dalje zaradi posledic poškodbe pri delu z dne 18. 8. 2001 ima s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe, od 1. 5. 2006 pravico do invalidske pokojnine.

(3) Primerjaj odločbo VSRS II Ips 333/2005.