Jedro

Nadomestilo plače za čas zadržanosti od dela zaradi bolezni, ki je sicer pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja v breme tožene stranke (ZZZS), neposredno izplačuje delodajalec. Ker ni podana pravna podlaga za direktni zahtevek tožnika do tožene stranke, je njegov tožbeni zahtevek zoper njo neutemeljen - ne glede na dejstvo, da delodajalec plač in nadomestil plače ne izplačuje zaradi domnevne insolventnosti ter da je prišlo do prenehanja delodajalca zaradi izbrisa iz sodnega registra.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi odločba toženke z dne 29. 8. 2011 ter z dne 4. 7. 2011 ter toženki naloži izplačilo nadomestila plače za čas od dne 1. 6. 2010 do dne 31. 10. 2010 neposredno tožniku.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in odloči, da je upravičenec do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela in mu toženka izplača nadomestilo plače v višini kot je določeno v 31. členu ZZVZZ za čas od 1. 6. 2010 do 31. 10. 2010 oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, izrek sodbe je nerazumljiv, sodba nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Meni, da noben zakon, niti Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju niti Zakon o delovnih razmerjih ne določata, da zavarovanci oziroma upravičenci, katerim delodajalec ne izplačuje nadomestila plače, nimajo pravice do namestila med začasno zadržanostjo od dela oziroma, da zavarovana oseba, ki ji delodajalec ne izplača nadomestila plače, sploh ne more uveljaviti te pravice. Meni, da je potrebno upoštevati določbo 50. člena Ustave Republike Slovenije, katera določa, da imajo državljani pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti, da je z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju določena pravica do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela in v primeru, kot je njegov, te pravice sploh ne bi mogel uresničiti in je nesmiselno, da bi moral pravico do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela uveljaviti primarno pri delodajalcu, kakor je to določeno v podzakonskem aktu, Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja, saj je način uresničevanja človekovih pravic mogoče urediti le z zakonom in ne s podzakonskim aktom. Nadalje izpodbijana sodba v izreku kot obrazložitvi napačno navaja odločbe toženca.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da med strankama ni sporno, da je bil tožnik v času od 1. 6. 2010 do 31. 10. 2010 v bolniškem staležu in da za navedeno obdobje ni prejel s strani svojega tedanjega delodajalca L. d.o.o., ..., nadomestila plače. Sporno je, ali je tožnik upravičen do izplačila nadomestila plače neposredno s strani toženke. Meni, da je sodišče zavzelo pravilno pravno stališče, enako stališče je v podobnih primerih sprejeto tudi v dveh sodbah Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (opr. št. VIII Ips 451/2009 z dne 23. 5. 2011 in opr. št. VIII Ips 376/2009 z dne 5. 4. 2011). Toženka predlaga, da sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, tudi ne tistih, ki jih uveljavlja pritožnik v pritožbi.

Predmetni socialni spor se nanaša na presojo pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženke z dne 29. 8. 2011, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote Ljubljana z dne 4. 7. 2011, s katero je toženka odločila, da se zahtevek, ki ga je vložil tožnik za izplačilo nadomestila plače v obdobju od 1. 6. 2010 do 31. 10. 2010, zavrne kot neutemeljen. Bistvo predmetnega spora je v vprašanju, ali lahko tožnik, kot zavarovanec iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja, zahteva pravico do nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela direktno od Zavoda zdravstveno zavarovanje Slovenije.

Pritožbeno sodišče pripominja, da je sodišče izdalo sklep o popravi sodbe dne 7. 3. 2012, s katerim je v izreku izpodbijane sodbe popravilo datum dokončne odločbe toženke in datum prvostopenjske odločbe toženke, tako da se pravilno datum dokončne odločbe toženke glasi 29. 8. 2011, datum prvostopenjske odločbe pa 4. 7. 2011. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so razlogi nejasni, ali med seboj v nasprotju. Pri preizkusu navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da se izpodbijana sodba lahko preizkusi, saj je izrek sodbe razumljiv, samemu sebi ne nasprotuje, niti razlogom sodbe, sodba ima razloge o odločilnih dejstvi in ti niso nejasni niti niso med seboj v nasprotju.

Sodišče prve stopnje je materialno pravo pravilno uporabilo. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ; Ur. l. RS, št. 100/2005 – UPB2, s spremembami) obravnava nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela, v kolikor to nadomestilo bremeni sredstva Zavoda za zdravstveno zavarovanje, to je toženko kot pravico zavarovanca (28. člen). Za zaposlene zavarovance Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 2/2004, s spremembami) v 137. členu nalaga delodajalcu, da delavcu enako kot plačo izplača tudi navedeno nadomestilo, s tem, da to izplačilo izvede v breme zdravstvenega zavarovanja, to je toženke, kolikor traja delavčeva odsotnost nad določenim obdobjem. Zakonodajalec je s takim načinom izplačevanja nadomestila plače za čas zadržanosti delavca od dela iz zdravstvenih razlogov preko delodajalca zasledoval tekočo izplačevanje teh nadomestil tako, da bi bili zavarovanci, ki ne morejo delati zaradi bolezni, kar najmanj prizadeti pri tekočem zagotavljanju rednih prejemkov za preživljanje. Toženka je glede na določbe ZDR izplačevanje nadomestila uredila v svojih Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ; Ur. l. RS, št. 79/94, s spremembami), kjer je v 2. odstavku 229. člena ugotovila, da nadomestila plač zaradi začasne zadržanosti od dela v breme toženke svojim delavcem neposredno izplačujejo delodajalci. Hkrati je določila dokumentacijo in način refundiranja tako izplačanih nadomestil delodajalcev. Za druge zavarovance je bilo določeno, da se nadomestila izplačuje neposredno zavarovancem, najkasneje v 15-ih dneh po predložitvi ustreznih listin (5. odstavek 229. člena POZZ). Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da nadomestilo plače zaradi zadržanosti od dela zaradi bolezni, ki je sicer pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja v breme tožene stranke, neposredno izplačuje delodajalec. Ni pravne podlage za direktni zahtevek tožnika do tožene stranke, da bi mu ta izplačala nadomestilo plače zaradi zadržanosti od dela zaradi bolezni. Tega ne spremeni tudi dejstvo, da delodajalec plač in nadomestil ne izplačuje zaradi domnevne insolventnosti, niti prenehanje delodajalca zaradi izbrisa iz sodnega registra.

Navedeno pravno stališče je zavzeto, kakor pravilno citira tožena stranka v odgovoru na pritožbo, tudi v odločitvah Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi VIII Ips 376/2009 z dne 5. 4. 2011 in v sodbi VIII Ips 81/2008 z dne 11. 5. 2010. Na podlagi navedenega ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je način uresničevanja pravice do nadomestila plače v času bolniškega staleža urejen v nekem podzakonskem aktu, saj je navedena pravna podlaga določena v ZDR. V primeru solventnosti ali prenehanja delodajalca zaradi izbrisa iz sodnega registra, stopijo v njegov dolžniški položaj Jamstveni in preživninski skladu oziroma osebni odgovorni aktivni družbeniki. Tožnik bi moral nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela tudi v primeru, ko gre za zadržanost od dela nad 30 delovnih dni zahtevati od svojega delodajalca in ne od toženke.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišča paziti po uradni dolžnosti.