Jedro

Za odločitev je pomembno vprašanje, ali je bilo podržavljeno premoženje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1757/98-9 z dne 31.5.2000 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožečih strank proti odločbi tožene stranke z dne 29.9.1998, s katero je ta zavrnila pritožbo S.T. zoper sklep Upravne enote C. z dne 31.3.1998. Z navedenim sklepom je prvostopni upravni organ zavrgel zahtevo tožečih strank za denacionalizacijo stanovanjske stavbe v C. in stavbnega zemljišča parc. št. 1442, 1443/1, 1444/2, 1444/3, 1444/4 in 1444, vse k.o. C. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/2000, v nadaljevanju ZUS), ker je ugotovilo, da je odločitev tožene stranke utemeljena na listinah upravnih spisov, ki izkazujejo, da pravno nasledstvo vlagateljev denacionalizacijskega zahtevka po pok. M.T., roj. K. ni verjetno izkazano in da vlagatelji niso upravičeni po določbah 15. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) do uveljavitve pravic iz ZDen.

V zadevi ni sporno, da vlagatelji zahteve za denacionalizacijo (tožeče stranke) niso otroci pok. upravičenke M.T. roj. K., temveč so otroci A.T. starejšega in F.T. roj. T., s katero se je A.T. poročil 30.11.1946. M.T. roj. K. je bila njegova prva žena, ki je bila razglašena za mrtvo s sklepom Okrajnega sodišča v Celju z dne 17.7.1995, kot datum njene smrti pa je bil določen 31.12.1946. Oporoka ni bila napisana. Kot izhaja iz izpiska iz matične knjige poročenih, je A.T., oče tožečih strank, sklenil zakonsko zvezo s F.T. roj. Turk še pred smrtjo upravičenke in je bil ob sklenitvi nove zakonske zveze razvezan. Ker oče tožečih strank v času smrti upravičenke ni bil več njen zakonec, tudi ne more biti njen zakoniti dedič. Iz tega razloga tudi tožeče stranke po smrti svojega očeta ne morejo biti pravni nasledniki upravičenke. Iz zemljiškoknjižnih podatkov kot tudi iz odločbe o podržavljenju nesporno izhaja, da je bila v času podržavljenja lastnica celotnega premoženja izključno M.T. roj. K. in je bilo njej tudi premoženje zaplenjeno, zato sodišče prve stopnje zavrača tožbeni ugovor, da bi bilo treba v tej zadevi upoštevati, da je premoženje pridobljeno v zakonu skupna lastnina obeh zakoncev in da bi zato moral biti oče tožnikov lastnik polovice podržavljenega premoženja.

Pritožnik v pritožbi smiselno ponavlja tožbene ugovore. Po njegovem mnenju je bil dejanski lastnik do polovice premoženja njegov oče A.T., saj je bilo premoženje pridobljeno v trajanju njegove zakonske zveze z M.T. roj. K. Gre za skupno lastnino, zato bi moralo biti podržavljeno premoženje do polovice očetova lastnina, za njim pa dedujejo njegovi otroci. Po njegovem mnenju je bilo premoženje kupljeno iz prihrankov njenega očeta, čeprav je formalno knjižena lastninska pravica le na M.T. roj. K. Da je bil zakon razvezan in kdaj, ni nobenega dokumenta. Premoženje je bilo zaplenjeno februarja 1946, ko sta bila, po njegovem mnenju, kljub vpisu v zemljiško knjigo, skupna lastnika zaplenjenega premoženja oba zakonca, to je M.T. roj. K. in A.T. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zadevo ustrezno reši. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje, po presoji pritožbenega sodišča, ni pravilna.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi tožene stranke, ki je svojo odločitev oprla na podatke zemljiške knjige in na odločbo o podržavljenju, iz katerih izhaja, da je bila M.T. roj. K. v času podržavljenja lastnica podržavljenega premoženja ter na podatek iz poročne matične knjige, da je bil A.T. ob poroki s F.T. roj. T., razvezan.

Res je, da so tako upravni organi kot tudi sodišče vezani na vsebino javnih listin, vendar pa je v tem primeru pomemben podatek, kdaj je bila zakonska zveza med M.T. roj. K. in A.T. razvezana (ali pred ali po podržavljenju premoženja), kar pa predložene javne listine ne izkazujejo in v postopku tudi ni bilo ugotovljeno. Za odločitev je pomembno vprašanje ali sta bila M.T. roj. K. in A.T. v času podržavljenja premoženja v zakonski zvezi in ali je bilo podržavljeno premoženje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze. Od rešitve tega vprašanja je namreč odvisna pravica do uveljavljanja denacionalizacije na deležu na skupnem premoženju oziroma izključitev tožečih strank iz kroga oseb, ki so upravičene do uveljavljanja pravic iz Zakona o denacionalizaciji kot pravni nasledniki upravičenca do denacionalizacije.

Pritožbeno sodišče dodaja, da je premoženjske razmere med zakonci v času podržavljenja zadevnega premoženja urejal Temeljni zakon o zakonski zvezi (Uradni list FLRJ, št. 29/46), po katerem je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v zakonski zvezi njuno skupno premoženje. Navedeni zakon je ustanovil režim skupnega premoženja in je pri tem določil, da je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju odvisen od njegovega prispevka k temu premoženju. O tem deležu je samo v primeru spora med zakoncema odločalo sodišče, možno pa je bilo, da sta zakonca delež na skupnem premoženju določila sporazumno. Kasnejši Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 15/76, 1/86 in RS, št. 13/94, 82/94, v nadaljevanju ZZZDR) je v 1. odstavku 59. člena vzpostavil zakonsko domnevo, da ima vsak od zakoncev v nespornih primerih na skupnem premoženju polovični delež. Po določbah 227. člena ZZZDR veljajo določbe navedenega zakona o premoženjskih razmerjih med zakonci tudi za zakonske zveze, ki so bile sklenjene pred njegovo uveljavitvijo. Obstoj skupnega premoženja v primerih zaplembe je predpostavljal tudi Zakon o zaplembi premoženja in izvrševanja zaplembe (Uradni list FLRJ, št. 61/46), ki je v 2. odstavku 1. člena določal, da za premoženje fizične osebe velja premoženje, ki je njena osebna last ali njen delež na skupnem premoženju z drugimi osebami.

Po presoji pritožbenega sodišča, kot izhaja iz izpodbijane sodbe na podlagi predloženih spisov, dejansko stanje v postopku za izdajo izpodbijane odločbe ni bilo popolno ugotovljeno glede vseh dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev. Zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ponovno presoditi pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000) izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.